Jedro

Plačilo kupnine ni predpogoj za vložitev tožbe za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj gre za samostojni zahtevek iz dvostranskega pravnega posla. Ali je tožnik plačal kupnino za obstoj verjetnosti tožnikove terjatve tako ni pravno odločilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi P 34/2022 z dne 28. 2. 2022 (I. točka izreka). Odločitev o stroških ugovornega postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se toženec po pooblaščencu pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v pravočasnem odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in zahtevata povrnitev stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh ugovornih navedb in je onemogočilo izvajanje dokazov oziroma ni izvedlo nobenega izmed dokazov, ki jih je predlagal. Sodišče prve stopnje tako ni dopustilo, da bi prišlo do presoje o tem, ali se je tožnik upiral sočasni izpolnitvi, ki jo določa zakon, prav tako pa je spregledalo, da tožnik ni poravnal niti davka, niti stroškov prenosa, kar je vse bilo pogoj v ponudbi, katero je sprejel. Navaja, da je tožnik najprej zatrjeval, da bo kupnino v znesku 25.000,00 EUR plačal, nato pa je zatrjeval, da je kupnino (že) plačal v maju 2021, na kar sodišče prve stopnje sploh ni reagiralo, čeprav gre za pomembno spremembo navedb. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo narok, bi se lahko prepričalo o tem, ali v predmetni zadevi dejansko obstaja kakšna nevarnost in ali je izdaja začasne odredbe nujna in potrebna ter sorazmerna v smislu 3. člena ZIZ. Zato ni mogoče govoriti o poštenem sojenju in je prišlo do kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Sklicuje se na pravico do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS) in izpostavlja, da v kolikor je sodišče ocenilo, da ni navedel vseh pravno odločilnih dejstev oziroma ni ponudil ustreznih dokazov zanje, bi ga moralo na to opozoriti, kar izhaja iz 285. člena ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ. Izpostavlja tudi, da je prišlo do razveze pogodbe, zato tožnik ne more biti uspešen z zahtevkom za zavarovanje nedenarne terjatve. Glede (verjetnosti) obstoja terjatve še navaja, da je sočasna izpolnitev pravilo pri dvostranskih pogodbah in ne izjema ter se v tem delu sklicuje na sklep II Ip 556/2009 z dne 10. 12. 2009 Višjega sodišča v Kopru.

6. V zvezi z zgoraj povzetim je najprej pojasniti, da je toženec v dokaz svojih trditev (v zvezi s plačilom kupnine) predlagal (zgolj) dokaz s svojim zaslišanjem, glede česar pa se je sodišče prve stopnje opredelilo v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je ta dokaz kot nepotreben utemeljeno zavrnilo. Pravilno je namreč pojasnilo, da odločanje o plačilu kupnine ni pravno odločilno pri presoji utemeljenosti izdane začasne odredbe. Nadalje je obrazložilo, da je o toženčevem ugovoru odločilo brez naroka, saj narok po 29.a členu ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ ni obvezen in ga sodišče opravi zgolj, kadar zakon tako določa ali kadar je ta po mnenju sodišča smotrn. Kot je zaključilo sodišče prve stopnje, je bilo dejansko stanje v konkretnem primeru dovolj razjasnjeno, da narok ni bil potreben, čemur je zgolj pritrditi. Sodišče druge stopnje namreč v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožnikova terjatev izkazana s stopnjo verjetnosti. Tožnik je zadostil dokaznemu standardu, ki ga za izdajo začasne odredbe določa ZIZ.1 V celoti pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bila z dokončnostjo odločbe o odobritvi pravnega posla s strani Upravne enote v Šentjurju med tožnikom in tožencem sklenjena prodajna pogodba, kar je skladno z 20. in 21. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ), takšna pa je tudi sodna praksa.2 Pritožnik zgolj z lastno oceno, da je predmetna pogodba razdrta, zaključka sodišča prve stopnje o verjetnem obstoju terjatve ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je tožencu – glede na njegove ugovorne navedbe, da je prišlo do razdrtja pogodbe v skladu s 103. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) – pravilno pojasnilo, da v ponudbi za prodajo obravnavanih kmetijskih zemljišč po ceni 25.000,00 EUR (priloga B2) ni navedel, da je pravočasno plačilo kupnine bistvena sestavina pogodbe. Roka za plačilo kupnine tudi ne določa ZKZ in ne izhaja iz odločbe Upravne enote v Šentjurju pri Celju, s katero je ta odobrila pravni posel, zato je pravilno zaključilo, da so toženčeve navedbe o 60-dnevnem roku za plačilo kupnine neizkazane in tako niso izpolnjeni pogoji za uporabo 103. člena OZ.

7. Pritožba v uvodnem delu ne konkretizira do katerih ugovornih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V kolikor se pritožba v tem delu smiselno sklicuje na presojo ugovora sočasnosti izpolnitve in ugovornih navedb glede zlorabe statusa kmeta s strani tožnika, pa se sodišče druge stopnje do tega opredeljuje v nadaljevanju.

8. Glede samega plačila kupnine, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da mora toženec v skladu s 435. členom OZ na tožnika prenesti lastninsko pravico in da plačilo kupnine ni predpogoj za vložitev tožbe za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj gre v tem delu za samostojni zahtevek iz dvostranskega pravnega posla. Glede na povzeto, se sodišče prve stopnje v nadaljevanju utemeljeno ni opredeljevalo, ali je tožnik plačal kupnino, saj navedeno za obstoj verjetnosti tožnikove terjatve ni pravno odločilno. Pritožbi je sicer pritrditi v delu, da se dvostranske pogodbe v razmerjih med fizičnimi osebami običajno izpolnijo sočasno, a navedeno ni obvezujoče, prav tako to ni obvezno pri prodajni pogodbi, kot je torej obrazloženo. Zadeva II Ip 556/2009 na katero se sklicuje toženec, pritožbenega navajanje tako ne potrjuje. Ob pojasnjenem v tej in prejšnjih točkah tega sklepa, ni podana kršitev 6. člena EKČP in 22. člena Ustave RS na katero se sklicuje toženec. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določbe 285. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in 366. členom ZPP ter v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ. Materialno procesno vodstvo je v postopku z začasno odredbo zaradi hitrosti in nujnosti tega postopka omejeno oziroma smiselno celo izključeno. Tako kot mora upnik oziroma tožnik poskrbeti, da že v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe navede zadostne trditve in zanje tudi predloži ali predlaga ustrezne dokaze glede izpolnitve pogojev za izdajo začasne odredbe, mora enako v svojem ugovoru postoriti dolžnik. Tudi sicer pa je v skladu z razpravnim načelom predvsem na strani stranke dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njeno obrambo, za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze (7. in 260. člen ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ). Pritožbene navedbe so posledično v tem delu v celoti neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljeni verjetnosti tožnikove terjatve, začasno odredbo dovolilo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 272. čelna ZIZ (t. i. drugi pogoj za izdajo začasne odredbe). Ugotovilo je, da toženec z izdajo začasne odredbe, v kolikor bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Ker je med pravdnima stranka že sklenjena prodajna pogodba, je namreč pravilno zaključilo, da toženec s predmetnimi nepremičninami ne more več razpolagati, zato mu, v kolikor bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ne bi nastale hujše neugodne posledice, kot lahko brez izdane začasne odredbe nastanejo tožniku, saj bi lahko slednji v last prejel obremenjeno nepremičnino oziroma jo v primeru ponovne odtujitve sploh ne bi prejel, saj izpodbojnost naknadno sklenjenega pravnega posla ne bo mogoča zaradi dobrovernosti tretjega, ki je ravnal pošteno in zaupal v zemljiško knjigo (10. člen Stvarnopravnega zakonika). O tem je tem je utemeljeno sklepalo tudi na podlagi toženčevih ugovornih navedb, ko je zatrjeval, da v kolikor bi nepremičnine prodal, bi lahko tožnik takšen posel izpodbijal, čemur pritožba niti ne nasprotuje.

10. Toženec nadalje izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da v svojem ugovoru z dne 10. 3. 2022 ni podal ugovora sočasne izpolnitve. Opozarja, da je izrecno navajal, da bi moral tožnik svojo obveznost sočasno izpolniti, vendar se je temu upiral. Ob tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 253/2015 z dne 8. 6. 2017, hkrati pa navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi tega zagrešilo kršitev 5. in 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ ter absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ. Izpostavlja tudi, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni pojasnilo, kaj naj bi pomenile navedbe toženca o upiranju tožnika glede sočasne izpolnitve oziroma o tem, da toženec ni dolžan izpolniti svoje obveznosti vse dokler svoje obveznosti ne izpolni tudi tožnik. Izpodbijani sklep je v tem smislu neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti, zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ, zmotno pa je uporabljalo tudi 3., 239., 270. in 272. člen ZPP. Opozarja še, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravico toženca do izjave in enakopravnega obravnavanja iz 14. in 22. člena Ustave RS ter mu je bila s tem onemogočena pravica do poštenega sojenja (6. in 14. člen EKČP).

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno obrazložilo, da toženec sočasnosti izpolnitve v skladu s 101. členom OZ ni ugovarjal. Ugovori oziroma trditve, ki jih poda pravdna stranka morajo biti izrecne in določne, še posebej ob upoštevanju, da toženca zastopa kvalificirani pooblaščenec. Toženec svojega ugovora na takšen način ni podal. Sklicevanje toženca na zadevo II Ips 253/2015 v tem delu ni utemeljeno, saj se zadeva nanaša na pravilo vračanja po tretjem odstavku 111. člena ZPP zaradi razvezane pogodbe. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ, v povezavi s tem pa tudi relativni bistveni kršitvi 5. in 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ. Iz enakega razloga tudi nista kršena 14. in 22. člen Ustave RS ter 6. in 14. člen EKČP. Nekonkretizirani so pritožbeni očitki o relativni bistveni kršitvi določb 3., 239., 270. in 272. člena ZPP ter o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ, zato sodišče druge stopnje na takšne pritožbene očitke ne more odgovoriti. Na kršitev navedenih določb sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ), zato mora pravdna stranka svoje pritožbene razloge (glede očitane absolutne bistvene kršitve postopka) konkretizirati, pri relativni bistveni kršitvi določb postopka pa poleg izkaza obstoja kršitve procesnega pravila, pojasniti tudi verjetnost vpliva te kršitve na zakonitost in pravilnost sklepa. Pritožba v zvezi z navedenim ničesar od navedenega ne postori. Glede očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ pa je pojasniti, da je ta postopkovna kršitev podana takrat, kadar ima odločba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, kar je bistvo te kršitve. Izpodbijani sklep je v celoti obrazložen, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi niso nasprotni odločitvi v izreku, ki je jasen in brez notranjih nasprotij, zato omogoča pritožbeni preizkus. Pritožbeno nestrinjanje z dokazno oceno ali z materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, pa navedene postopkovne kršitve ne predstavlja. Sodišče druge stopnje na tem mestu tožencu zgolj pojasnjuje, da je v predmetnem postopku odločeno verjetnem obstoju tožnikove terjatve in posledično nato o utemeljenosti predlaganega sredstva zavarovanja. Posledica utemeljenega ugovora sočasne izpolnitve je zgolj, da sodišče tožencu v končni odločbi naloži, da mora izpolniti svojo obveznost (šele) takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka (drugi odstavek 101. člena OZ). Takšen ugovor tako na verjeten obstoj terjatve v tem postopku ne more vplivati in je lahko pomemben zgolj v nadaljnjem rednem pravdnem postopku, na kar pravilno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo.

12. Toženec še navaja, da sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo njegovih navedb, da je tožnik v postopku pred upravnim organom zlorabljal status kmeta. Meni, da je sodišče prve stopnje v tem delu napačno pojasnilo, da bi moral navedeno uveljavljati v upravnem postopku pred dokončnostjo upravne odločbe. Že v ugovoru je namreč pojasnil, da je za to zlorabo izvedel šele kasneje in da je podobno ravnal tudi v drugih postopkih. Sodišče prve stopnje tako ni izvedlo vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, niti ni odločilo na podlagi uspeha celotnega postopka, zato je podana kršitev 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom odstavkom 339. člena ZPP in 366. člena ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in v zvezi s 15. členom ZIZ, sodišče prve stopnje pa ga je prikrajšalo za pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. Ob tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1051/11 z dne 4. 7. 2013. 13. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi moral toženec predmetno dejstvo uveljavljati v upravnem postopku pred dokončnostjo upravne odločbe. Pritožbeno ni sporno, da je odločba Upravne enote Šentjur pri Celju št. 330-708/2020 6. 5. 2021 (priloga A21) postala pravnomočna 6. 5. 2021. Kadar upravna odločba ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, pravdno sodišče ne more preizkušati ne njene pravilnosti ne pravilnosti postopka v katerem je bila izdana (13. člen ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ). Velja torej načelo prirejenosti oziroma vezanosti na pravnomočne (upravne) odločbe. Posledično ni podana relativna bistvena kršitev določbe 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in 366. člena ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ, sodišče prve stopnje toženca ni prikrajšalo v pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS, neutemeljeno pa je tudi sklicevanje pritožnika na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1051/11 z dne 4. 7. 2013. 14. Ob obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

15. Obe stranki sta priglasili stroške pritožbenega postopka. Ker so stroški postopka zavarovanja z začasno odredbo del pravdnih stroškov, ti pa so odvisni od končnega uspeha strank v postopku, bo o vseh stroških nastalih v zvezi z predlagano začasno odredbo, vključno s stroški tega pritožbenega postopka, odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi (prvi odstavek 151. člena ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ).

1 V bistvu je – glede na podane trditve in dokaze – tožnik obstoj svoje terjatve izkazal celo več kot le s stopnjo verjetnosti. 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 369/2010 z dne 15. 12. 2011, sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 120/2015 z dne 3. 3. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1305/2020 z dne 6. 1. 2021.