Jedro

Dedič, ki odstopi svoj dedni delež sodediču še naprej odgovarja zapustnikovemu upniku za zapustnikove dolgove solidarno s sodediči do višine vrednosti svojega odstopljenega dednega deleža.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških v zvezi z revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je od sodišča zahteval naj razsodi, da mu je tožnik na podlagi pogodbe o delu dolžan plačati 107.670,20 SIT. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da toženec ni pasivno legitimiran. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je tožnik pritožil, sodišče druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je res o izvedbi del pogovarjal s pokojnim toženčevim očetom, vendar je gradbena dela opravljal na poti, ki pelje do toženčevega mizarstva. Zato meni, da je sodišče napačno odločilo, da toženec ni pasivno legitimiran. Tožnik v reviziji tudi opozarja, da bi moralo sodišče najprej odločiti o pasivni legitimaciji in šele potem pritegniti izvedenca gradbene stroke. Zato predlaga, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da se je tožnik o prevzemu gradbenih del dogovoril s toženčevim pokojnim očetom. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da je tožnik s pokojnim toženčevim očetom sklenil pogodbo o delu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so po pokojnem očetu dedovali vdova in oba sinova, da pa se je toženec svojemu dednemu deležu odpovedal v korist matere.

Čeprav tožnik z revizijo ni izpodbijal odločitev sodišč prve in druge stopnje glede pasivne legitimacije toženca, je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti tudi v tej smeri preverilo, ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo (386. členu ZPP/77). Ugotovilo je, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da v tem postopku ni podana pasivna legitimacija toženca.

Po določbi prvega odstavka 146. člena Zakona o dedovanju (Ur.l.SRS, št. 15/76, v nadaljevanju ZD) lahko sodedič pred delitvijo dediščine odstopi svoj dedni delež sodediču. V tem primeru sodedič-pridobitelj odgovarja za zapustnikove dolgove in za spolnitev volil in bremen ne samo v razmerju lastnega, dednega deleža, ampak tudi v razmerju deleža, ki mu ga je odstopil sodedič. Zapustnikovih upnikov se pa odstop dednega deleža ne tiče, ker pri njem niso sodelovali. Zato njim še naprej odgovarja tudi sodedič-odsvojitelj, solidarno s sodediči in sicer do višine vrednosti svojega odstopljenega dednega deleža (tretji odstavek 142. člena ZD). Če dedič ne plača zapustnikovega zapadlega dolga prostovoljno, lahko upnik zahteva plačilo v pravdi. Toži lahko ne glede na to, ali obstaja sklep o dedovanju, s katerim bi bil dedič ugotovljen kot dedič, kajti zapustnikov dolg in s tem pasivna legitimacija za pravdo je prešla na dediča ipso facto v trenutku smrti zapustnika. Po prvem odstavku 414. člena Zakona o obligacijskih razmerjih vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena.

Višina tožnikove terjatve proti toženčevemu očetu je bila v pravdi sporna. Sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista ugotovili, ali je tožnik delo izvršil po dogovoru in po pravilih posla in kakšno plačilo ustreza vrednosti opravljenega dela. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP/77 ugodilo reviziji in v celoti razveljavilo sodbo sodišča prve in druge stopnje in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizijsko sodišče na revizijske navedbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni odgovarjalo, ker je ugodilo reviziji že zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Je pa po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Revizijsko sodišče tudi ocenjuje, da posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, saj izhajajo iz obrazložitve odločbe o pravilni uporabi 142. člena ZD in iz razlogov, ki so narekovali razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje.

Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, se pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 166. člena ZPP/77).