Jedro

Po 3. odstavku 414. člena ustave iz leta 1974 se izvršitev pravnomočnih posamičnih aktov, izdanih na podlagi predpisov, ki jih ni mogoče več uporabljati, ne more dovoliti ne izvesti, če pa se je izvrševanje že začelo, se izvrševanje ustavi. V obravnavani zadevi je Ustavno sodišče RS z odločbo V-I-105/91 z dne 23.4.1992 odločilo, da ima ta odločba pravni učinek po 414. členu Ustave SRS iz leta 1974.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine A z dne 21.4.1994, ki je bil izdan na predlog občine B kot zahtevajoče stranke. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje s sklepom, proti kateremu sta se tožnika pritožila, ustavil postopek za izvršitev odločbe iste občine z dne 21.3.1985, v katerem naj bi se dosegla prisilna izročitev zemljišč občini A. Kot razlog za ustavitev postopka je organ prve stopnje navajal, da navedena odločba potem, ko je Ustavno sodišče RS s svojo odločbo z dne 23.4.1992 (Uradni list RS št. 24/92) razveljavilo med drugim tudi določbo 13. člena zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list SRS št. 18/84), ni več izvršljiva. Tožena stranka navaja, da sta se tožnika pritožila kot zainteresirani stranki, položaj stranke v postopku pa jima priznava kot stranskima intervenientoma. Po navedbi v obrazložitvi izpodbijane odločbe gre v zadevi za prisilno izvršitev odločbe občine A z dne 21.3.1985, ki odreja izročitev dveh že prej podružbljenih parcel v uporabo občini, torej za prisilen poseg v pravice glede nepremičnin v upravnem postopku. Parceli sta bili podružbljeni na podlagi zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS št. 19/76) z odlokom občinske skupščine. Na predlog občine je bila izdana odločba z dne 21.3.1985 o izročitvi podružbljene parcele občini, ki je postala pravnomočna 20.9.1988. Zavezanec parcele ni hotel izročiti. Zato je Javno pravobranilstvo z vlogo z dne 23.12.1993 predlagalo prisilno izvršbo. Organ prve stopnje, ki je prvič s sklepom izvršbo dovolil, ta sklep pa je bil odpravljen, je pri ponovnem odločanju predlog za dovolitev izvršbe zavrnil. V razlogih za zavrnitev se sklicuje na prej navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS, s katero so bile odpravljene nekatere določbe ZSZ. Ker je bila z navedeno odločbo ustavnega sodišča razveljavljena tudi določba 13. člena ZSZ, ki je bila podlaga za izdajo odločbe o izročitvi zemljišča občini, ta pa naj bi se prisilno izvršila, po oceni tožene stranke torej ni bilo podlage za izvršbo in je organ prve stopnje ravnal prav, ko je predlog za izvršbo zavrnil. Tožnika menita, da je stališče tožene stranke, da se izvršba posamičnega akta temelječega na razveljavljenem predpisu ne more dovoliti niti izvesti, napačno. Po 2. točki odločbe Ustavnega sodišča RS (Uradni list RS št. 24/92), ima razveljavitev členov od 9 do 28 ZSZ učinek le na tiste posamične akte, ki so postali dokončni ali pravnomočni po 20.2.1991. Odločba o odvzemu parcel št. 653/3 in 653/12 iz posesti J.Š. ml. je postala pravnomočna že 20.9.1988. Čeprav ima odločba ustavnega sodišča učinek tudi po 414. členu ustave iz leta 1974, ta ne velja za posamične akte, ki so postali dokončni pred 20.2.1991 in se zato na odločbo, ki naj bi se prisilno izvršila v predlaganem izvršilnem postopku, ne nanaša. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožnika nimata prav, ko zatrjujeta, da odločba Ustavnega sodišča RS z dne 23.4.1992, ki ima učinek tudi po 414. členu ustave iz leta 1974, ne velja za posamične akte, ki so postali dokončni pred 20.2.1991 in da se zato na odločbo, ki naj bi bila prisilno izvršena v predlaganem izvršilnem postopku, ne nanaša. Ustava SRS iz leta 1974 v 3. odstavku 414. člena določa, da se izvršitev pravnomočnih posamičnih aktov, izdanih na podlagi predpisov, ki jih ni mogoče več uporabljati, ne more ne dovoliti, ne izvesti, če pa se je izvrševanje začelo, se ustavi. Prej navedena odločba Ustavnega sodišča RS pa v 2. točki izreka določa, da ima ta odločba pravni učinek po 414. členu ustave iz leta 1974 in učinek po 415. členu na posamične akte, ki so postali dokončni ali pravnomočni po 20.2.1991 (uveljavitev amandmaja XCIX k ustavi iz leta 1974). Po 2. točki izreka navedene odločbe ustavnega sodišča se časovna omejitev učinkov določb ustave iz leta 1974 nanaša le na določbe 415. člena, ne pa tudi na določbe 414, člena ustave iz leta 1974. Takšno pojasnilo bi bila dolžna dati že tožena stranka glede na določbo 2. odstavka 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), če je pritožbo obeh tožnikov obravnavala kot pritožbo upravičenih strank, saj sta tožnika enak ugovor uveljavljala že v pritožbi zoper odločbo organa 1.stopnje, vendar pa navedena pomanjkljivost izpodbijane odločbe ni mogla vplivati na drugačno odločitev sodišča. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.