Jedro

Toženec je kot voznik avtomobila in imetnik nevarne stvari, od katere izvira povečana škodna nevarnost za okolico, zavezan k posebni skrbnosti pri udeležbi v prometu. To velja tembolj v prometnih situacijah, ko se na cesti srečuje z otroci kot posebej občutljivo in ranljivo skupino prometnih udeležencev – drugi odstavek 2. člena ZVCP. Pri tožencu sta v obravnavanem primeru, poleg objektivne odškodninske odgovornosti, bili nedvoumno ugotovljeni tudi izrazita neskrbnost in ravnanje v nasprotju s temeljnimi predpisi ZVCP (prekoračitev dovoljene hitrosti in dodatna neprilagoditev hitrosti prehodu za pešce – drugi odstavek 28. člena in prvi odstavek 44. člena ZVCP), ki bi jih toženec kot voznik začetnik prav gotovo moral spoštovati.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej glasi: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju, opr. št. I 3329/2007, z dne 24. 1. 2008, ostane v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da v roku osmih dni tožeči stranki plača: - glavnico v višini 862,72 EUR, - zakonske zamudne obresti od zneska 2.475,74 EUR od 24. 2. 2005 do 19. 2. 2010, - zakonske zamudne obresti od zneska 862,72 EUR od 20. 2. 2010 dalje do plačila, - izvršilne stroške v višini 67,61 EUR.

2. V presežku, glede preostanka glavnice v višini 750,30 EUR, se v 1. točki tega izreka omenjeni sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrniti pravdne stroške v znesku 514,88 EUR, kasneje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v osmih dneh od prejema te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v višini 58,74 EUR, kasneje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

IV. Stroške pritožbe tožene stranke in odgovora na pritožbo tožeče stranke sta pravdni stranki dolžni nositi sami.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju, opr. št. I 3329/2007, z dne 24. 1. 2008, delno v veljavi tako, da mora tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) plačati glavnico v višini 642,72 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zneska 2.255,74 EUR od 24. 2. 2005 do 19. 2. 2010 in od zneska 642,72 EUR od 20. 2. 2010 dalje do plačila) in izvršilnimi stroški v višini 67,61 EUR. V posledici takšne odločitve je sodišče tožencu naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 286,67 EUR.

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožnica se v pritožbi osredotoča na izražanje nestrinjanja s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je mladoletna oškodovanka N.P. s svojim ravnanjem k nastanku škodnega dogodka prispevala v višini 20 %. Prepričana je, da je oškodovanka s svojim kolesom na pravilen način zapeljala preko ceste in da predstavlja izključni vzrok za nastanek prometne nezgode protipravna vožnja toženca. Slednji bi kot imetnik motornega vozila, ki je v smislu določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) „nevarna stvar“, moral biti posebej pozoren na udeležbo otrok v cestnem prometu in izdatno prilagoditi hitrost vožnje, ko se je približeval prehodu za pešce. Tožnica poleg tega opozarja na odsotnost ustrezne trditvene podlage tožnika, ko gre za višino izplačane odškodnine. Ta je tudi sicer po njenem prepričanju odmerjena prenizko in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Zavzema se za spremembo izpodbijane odločitve v smeri ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno za njeno razveljavitev in ponovitev sojenja.

4. Toženec z vloženim pravnim sredstvom napada izpodbijano odločitev ravno tako po pravnem temelju in višini. Meni, da je soprispevek oškodovanke k nastanku škodne posledice znatno višji, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje (vsaj 50 %), saj je le-ta z načinom svoje udeležbe v cestnem prometu kršila vrsto določb takrat veljavnega Zakona o varnosti v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo višino odškodnine, ker ni upoštevalo med udeleženci postopka nesporne okoliščine, da oškodovanka pri vožnji s kolesom ni uporabljala čelade. Končno je zgrešena tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je dolžan plačati toženec, saj ga tožnica, večkratnim pisnim pozivom navkljub, ni želela seznaniti z vso dokumentacijo, na podlagi katere bi sam lahko bil preučil (ne)utemeljenost predpravdnega regresnega zahtevka tožnice. Predlaga, da instančno sodišče izpodbijano odločitev spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo sojenje.

5. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem je ponovila že v postopku pred sodiščem prve stopnje izražena stališča in se zavzela za zavrnitev pritožbe toženca kot neutemeljene.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, medtem ko je pritožba toženca v celoti neutemeljena.

O pravnem temelju – deljena odgovornost za nastop škodnega dogodka

7. Pritožbi obeh pravdnih strank primarno grajata odločitev sodišča prve stopnje o obsegu obstoja pravnega temelja odškodninske obveznosti toženca. Izpodbijana sodba sloni na pravnem zaključku, da je oškodovanka s svojim ravnanjem v 20 % prispevala k nastanku škodnega dogodka, ker je ravnala protipravno in neskrbno s tem, ko je: 1. vozila kolo brez nošenje ustrezne kolesarske zaščitne čelade in 2. s kolesom prečkala cestišče na prehodu za pešce. Pritožbeno sodišče ne more oporekati stališču sodišča prve stopnje, da je oškodovanka kršila določila v času nastanka nezgode veljavnega Zakona o varnosti v cestnem prometu (ZVCP s spremembami do 31. 12. 2004 – v nadaljevanju: ZVCP), ko je vozila kolo brez kolesarske zaščitne čelade (tretji odstavek 73. člena ZVCP), s čimer je nedvomno prispevala k nastanku škodne posledice oziroma povzročila, da je le-ta bila večja, kot bi bila sicer (1). Ni pa mogoče pritrditi nadaljnjemu argumentu sodišča prve stopnje (podobno je pravno razlogovanje toženca!), ki meni, da je oškodovanka s svojo vožnjo preko prehoda za pešce ravnala v nasprotju s predpisi, ki urejajo cestni promet in se pri tem sklicuje na opredelitev prehoda za pešce kot dela cestišča, ki je namenjen izključno hoji pešcev (21. točka 19. člena ZVCP). Na tem mestu sodišče prve stopnje prezre specialni pravni režim, ki ga za kategorijo t.i. „posebnih prevoznih sredstev“, utemeljujejo določila 83. člena ZVCP (2). Ta prevozna sredstva, med katera zakon izrecno prišteva tudi otroška kolesa, se lahko uporabljajo tam, kjer je dovoljena hoja pešcev, pri čemer se zanje smiselno uporabljajo pravila, ki veljajo za pešce (drugi in tretji odstavek 83. člena ZVCP). Zato ne more biti dvoma, da je mld. oškodovanka, ki se je kritičnega dne vozila z otroškim kolesom (glej fotografije št. 11 do 15 v priloženem spisu Sodnika za prekrške, opr. št. P 3370/04), lahko prečkala cestišče na prehodu za pešce, kot je to storila v obravnavanem škodnem dogodku. Na račun te okoliščine iz tega razloga ni mogoče govoriti o pravno relevantnem prispevku oškodovanke k nastanku nezgode.

8. Z ozirom na povedano je pritožbeno sodišče znižalo višino prispevka oškodovanke k nastanku škodnega dogodka na 10 %. Oškodovanka je k nastanku škode prispevala namreč zgolj s tem, da ni nosila kolesarske zaščitne čelade. Vse preostale domnevne kršitve pravil v cestnem prometu, katere oškodovanki očita toženec, v konkretnem primeru niso podane oziroma izkazane (212. člen ZPP). To velja tudi za očitek, da oškodovanka pred prečkanjem cestišča ni preverila, ali to lahko stori varno – mld. kolesarka je v tej prometni situaciji upravičeno računala s tem, da bo toženec ravnal v skladu s predpisi in ji prepustil prednost (2. člen ZVCP).

9. Pritožbeno sodišče sicer kot pravilne sprejema preostale razloge (10. točka na 5. in 6. strani izpodbijane sodbe), na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ravnanje toženca opredelilo kot pretežni in odločilni vzrok za nastanek škodnega dogodka. Toženec je kot voznik avtomobila in imetnik nevarne stvari, od katere izvira povečana škodna nevarnost za okolico, zavezan k posebni skrbnosti pri udeležbi v prometu. To velja tembolj v prometnih situacijah, ko se na cesti srečuje z otroci kot posebej občutljivo in ranljivo skupino prometnih udeležencev – drugi odstavek 2. člena ZVCP. Pri tožencu sta v obravnavanem primeru, poleg objektivne odškodninske odgovornosti, bili nedvoumno ugotovljeni tudi izrazita neskrbnost in ravnanje v nasprotju s temeljnimi predpisi ZVCP (prekoračitev dovoljene hitrosti in dodatna neprilagoditev hitrosti prehodu za pešce – drugi odstavek 28. člena in prvi odstavek 44. člena ZVCP), ki bi jih toženec kot voznik začetnik prav gotovo moral spoštovati. V tem kontekstu niso nepomembne ugotovitve izvedenca prometne stroke, da je toženec vožnjo mld. kolesarke lahko spremljal že dlje časa pred prehodom za pešce (vsaj 96,40 metrov pred prehodom za pešce) in da bi nezgodo lahko bil preprečil, če bi vozil s 50 km/h (glej 9. stran izvedenskega mnenja). Vse opisane okoliščine pomembno zmanjšujejo delež pravno upoštevnega (so)prispevka oškodovanke k nastanku škodnega dogodka, ki jih je tudi sicer (kot razloge za ekskulpacijo objektivno odškodninsko odgovorne osebe) potrebno tolmačiti restriktivno (3).

O višini odškodnine in zakonskih zamudnih obrestih

10. Končni znesek višine nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje po prepričanju instančnega sodišča oškodovanki odmerilo pravilno in v skladu z načeloma individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine. Sodišče je pravilno upoštevalo stopnjo in trajanje bolečin ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto ter posege vanjo. Pritožbeno sodišče deli mnenje sodišča prve stopnje, da je oškodovanka, ki je bila v času nastanka prometne nezgode stara vsega 9 let in 10 mesecev, samo hospitalizacijo takoj po škodnem dogodku in postopek zdravljenja, ki je temu sledil, doživljala kot izrazito neprijetno - obče znano je, da pri otrocih oškodovankine starosti že samo bolniško okolje in opravljanje zdravniških preiskav lahko povzročita strah srednje stopnje (tako izvedenec medicinske stroke, prvi odstavek na 4. strani izvedenskega mnenja). Pri ocenjevanju obsega škode in concreto ni mogoče spregledati dejstva, da je oškodovanka v obdobju petih mesecev po nezgodi trpela zaradi posledic akutne postravmatske stresne motnje, zaradi česar se je v tem času zdravila pri zdravniku psihologu – 4. stran izvedenskega mnenja in izvid kliničnega psihologa z dne 3. 11. 2004 (priloga A 13). Glede na to, da je po oceni zdravnika psihologa bilo funkcionalno življenje oškodovanke v tem času zmanjšano kar za 15 % (imela je šolske težave, ponovno je začela močiti posteljo, ojačana je bila njena agresivnost doma in v šoli), pritožbeno sodišče – za razliko od sodišča prve stopnje – meni, da je pri mld. oškodovanki mogoče govoriti o pravno priznani obliki začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (4). Seveda pa se v primeru, kot je podan pri konkretni oškodovanki, posamezne oblike nepremoženjske škode med seboj delno prepletajo (postravmatska motnja je lahko vplivala tako na obseg strahu kot tudi duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti), zaradi česar je v končni fazi merodajen skupni znesek odškodnine za vse postavke nepremoženjske škode (5). Ta z višino 2.200,00 EUR (2,25 povprečnih neto plač v času razsoje na prvi stopnji), kot jo je oškodovanki prisodilo sodišče prve stopnje, po oceni sodišča druge stopnje v celoti ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Ker je prispevek oškodovanke k nastanku škodnega dogodka pritožbeno sodišče znižalo iz 20 na 10 %, je bilo potrebno to upoštevati pri prisoji glavnice, ki gre tožnici (((2.200,00 EUR x 0,9) + 495,74 EUR odvetniških stroškov)) – 1.613,02 EUR med pravdo plačane odškodnine))) in znaša 862,72 EUR.

11. Glede višine odškodnine je naposled kot zavajajoče označiti pritožbeno navajanje toženca, češ da je izvedenec medicinske stroke posebej poudaril, da bi v primeru nošenja čelade obseg utrpele škode pri oškodovanki bil znatno manjši. Iz vsebine izvedenskega mnenja kot celote (glej odgovor izvedenca pod točko 7. na 4. in 5. strani izvedenskega mnenja) je razbrati, da bi bilo oškodovankino doživljanje bolečin, strahu in neugodnosti zdravljenja le neznatno zmanjšano, če ne bi utrpela nobenih poškodb glave, saj vsak poškodovanec poškodbe doživlja kot nerazdružljivo in enovito celoto.

12. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je izpodbijana odločitev pravilna tudi glede stranske terjatve tožnice – zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo ob pravilni uporabi materialnega prava (prvi odstavek 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 299. člena OZ). Tožencu je bil regresni zahtevek s strani tožnice posredovan 9. 2. 2005, tožencu pa je bila z dopisom z dne 17. 2. 2005 (priloga A19) tudi izrecno dana možnost, da si vso potrebno dokumentacijo v zvezi z zahtevkom ogleda na sedežu stranke. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem, da je toženec najkasneje s 24. 2. 2005 bil v zadostni meri seznanjen s temeljem in višino svoje obveznosti, zaradi česar je od takrat v zamudi.

13. V tej zvezi je neutemeljeno tudi sklicevanje toženca na to, da tožnica v postopku sklepanja izvensodne poravnave z oškodovanko ni na ustrezen način poskrbela za varstvo interesov toženca kot regresnega zavezanca (5. člen Splošnih pogojev za zavarovanje AO – priloga A9), saj je oškodovanki izplačala previsok znesek odškodnine. Tožnica je namreč na podlagi decidiranega in obrazloženega izvensodnega odškodninskega zahtevka, ki mu je bila priložena vsa relevantna dokumentacija (priloga A10), oškodovanki izplačala 3.226,04 EUR, kar je bistveno nižji znesek, kot ga je zahtevala sama oškodovanka (5.007,51 EUR) in obenem vsota, ki ne odstopa pretirano od zneska, ki ga je kot primerno satisfakcijo oškodovanki priznalo sodišče v predmetnem postopku (2.475,47 EUR).

14. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odst. 350. člena ZPP. Na podlagi takšnega preizkusa je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP), pritožbi tožnice pa je delno ugodilo (pravilna uporaba materialnega prava je v tem delu nalagala znižanje prispevka oškodovanke k nastanku škode na 10 %) in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka (5. točka 358. člena ZPP), v ostalem pa jo je zavrnilo.

Odločitev o pravdnih stroških

15. Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je moralo tudi na novo odločati o pravdnih stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je v postopku s svojim zahtevkom deloma uspela ((2.475,47 / 3.226,04) = 0,77), zato ji je toženec dolžan povrniti sorazmeren del njenih pravdnih stroškov (154. člen ZPP). Kot izhaja iz neizpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje, gre tožnici za postopek na prvi stopnji priznati 1.262,72, tožencu pa 1.988,75 EUR. Glede na nov uspeh pravdnih strank v postopku (77 % uspešnost tožnice) in izvedeni medsebojni pobot stroškovnih terjatev, je toženec tožnici dolžan povrniti skupaj 514,88 EUR pravdnih stroškov (972,29 – 457,41).

16. Tožnica je upravičena do povračila dela stroškov pritožbenega postopka, saj je s pritožbo deloma uspela. Njeni pritožbeni stroški znašajo skupaj 255,39 EUR (250,00 točk za pritožbo, 2 % materialni stroški, 20 % DDV in sodna taksa za pritožbo v višini 114,94 EUR), kar glede na uspeh tožnice s pritožbo ((220,00 EUR / 970,30 EUR) = 0,23) pomeni, da ji mora toženec povrniti 58,74 EUR pritožbenih stroškov.

17. Toženec s svojo pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožnice ni dodatno prispeval k razrešitvi zadeve, saj je v njem samo ponovila trditve in pravna stališča, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP). Sodišče druge stopnje zato tožnici priglašenih stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih je slednja dolžna nositi sama.

Op. št. (1): V tem delu sicer ni podana vzročna zveza med neskrbnim ravnanjem oškodovanke in samim nastankom škodnega dogodka, kot v pritožbi pravilno opozarja tožnica, je pa nedvomno podana vzročnost v razmerju med ravnanjem oškodovanke in obsegom nastale škode. Glede na gramatikalno razlago določbe tretjega odstavka 153. OZ (zakon govori o prispevku „k nastanku škode“) in analogno uporabo splošnih določb o deljeni odgovornosti (argumentum a simili ad simile – glej prvi odstavek 171. člena, ki izrecno govori o tem, da je oškodovanec „povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer“) je tudi konkretno ravnanje mladoletne Nine Pleteršek (opustitev dolžnosti nošenja čelade) ravno tako mogoče šteti v okvir njenega prispevka k nastanku škode.

Op. št. (2): Gre za bolniške vozičke, otroška prevozna sredstva, športne pripomočke in naprave, ki omogočajo gibanje, hitrejše od hoje pešca, kot so: skiro, kotalke, rolke, smuči, otroško kolo ipd. Ta kategorija prevoznih sredstev se ne šteje za vozila v smislu ZVCP, zaradi česar je zanje zakonodajalec predvidel posebno pravno ureditev – glej prvi odstavek 83. člena ZVCP.

Op. št. (3): Pritožbeno sodišče se ravno tako strinja s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da domnevno opustitev dolžnega nadzorstva staršev nad mld. oškodovanko ni mogoče razumeti kot obliko njenegadoprinosa k škodnemu dogodku (12. točka na 7. strani izpodbijane sodbe). Morebitno krivdno ravnanje tretje osebe (staršev) ne more iti v škodo samega oškodovanca, poleg tega pa je odgovornost staršev za njihove otroke v OZ urejena na posebnem mestu (142. člen OZ in nasl.). Prim. z M. Juhart, N. Plavšak et alt.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 868 in nasl. Podobno M. K. Peternel: Deljena odgovornost, Civilnopravne sodniške šole, 2012, Portorož.

Op. št. (4): Sodna praksa za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti izjemoma prisojajo denarno odškodnino v primerih, če so te bolečine močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine – glej sodbo VSRS II Ips 618/2005 z dne 13. 12. 2007. Pritožbeno sodišče meni, da so v obravnavanem primeru prav posebne okoliščine (postravmatska stresna motnja z raznolikimi vplivi na vsakodnevno življenje otroka) tiste, ki opravičujejo pravno priznanje te oblike imaterialne škode.

Op. št. (5): Prim. s sodbo VSRS II Ips 339/2004 z dne 10. 11. 2005.