Jedro

Triletni rok iz 8. člena ZUSDDD-B za oddajo vloge za izdajo posebne odločbe je prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnica s potekom tega roka izgubila pravico do izdaje te posebne odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Žalec, kot prvostopenjski organ, je s sklepom št. 214-481/2014-3 z dne 9. 9. 2014 odločila, da se vloga A.A., v upravni zadevi izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednjih nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), zavrže (1. točka izreka) in da z izdajo tega sklepa niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). Odločitev temelji na ugotovitvi, da Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednjih nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD-B) določa, da se lahko prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in izdajo posebne odločbe vloži v 3 letih od uveljavitve te novele, to je do 24. 7. 2013. Ker je bilo ugotovljeno, da je A.A. vložila prošnjo za izdajo posebne odločbe o ugotovitvi dovoljenja za stalno prebivanje in prijavljenem stalnem prebivališču 3. 7. 2014, je bilo treba na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) njeno vlogo zavreči. 2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za notranje zadeve, je z odločbo št. 2140-270/2014/4 (1312-18) z dne 5. 12. 2014 odpravilo sklep prvostopenjskega organa in odločilo, da se prošnja stranke za izdajo posebne odločbe o ugotovitvi dovoljenja za stalno prebivanje in prijavljenem prebivališču v Republiki Sloveniji, na podlagi ZUSDDD, kot prepozna zavrže. Odločitev o odpravi 1. točke izreka prvostopenjskega sklepa je drugostopenjski organ utemeljil z ugotovitvijo, da se strankina prošnja ne nanaša na izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS na podlagi ZUSDDD, ampak se v zadevi obravnava strankina prošnja za izdajo posebne odločbe, kar pomeni, da je bil izrek prvostopenjskega organa v nasprotju z obrazložitvijo. Drugostopenjski organ je na podlagi drugega odstavka 251. člena ZUP sklep prvostopenjskega organa odpravil in s to odločbo zadevo rešil sam. Utemeljil jo je s prehodno določbo četrtega odstavka 8. člena ZUSDDD-B, ki je začela veljati 24. 7. 2010, in na podlagi katere je bilo mogoče prošnjo za izdajo odločbe iz 1.b člena ZUSDDD, vložiti do 24. 7. 2013. 3. Tožnica v tožbi odločitvi obeh upravnih organov oporeka. Tožbo vlaga zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vlogi priložila vso potrebno dokumentacijo in se sklicuje na sodbo Mednarodnega sodišča v Strasbourgu, ki je ugotovilo nezakoniti izbris 37.000 neslovenskih občanov in presodilo, da mora Slovenija vsakomur, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje in izdajo posebne odločbe za nazaj, ter dostavi dokaze, omogočiti izdajo te odločbe. Sodišču zato predlaga, da izpodbijani akt odpravi in izda odločbo za stalno prebivanje v RS.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo je navedla pravno podlago za odločanje in izdajo obeh aktov ter sodišču predlagala, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Iz spisov zadeve, kar med strankama ni sporno, izhaja, da je tožnica prošnjo za izdajo posebne odločbe državljanu Republike Slovenije, ki je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, na podlagi 1b. člena ZUSDDD, vložila 3. 7. 2014. 7. V skladu z določbo četrtega odstavka 8. člena ZUSDDD-B je bilo treba prošnjo za izdajo odločbe na podlagi 1b. člena ZUSDDD, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 50/2010 z dne 24. 6. 2010, veljati pa je začel 24. 7. 2010, vložiti do 24. 7. 2013. Ob upoštevanju podatka, da je tožnica prošnjo za izdajo posebne odločbe vložila 3. 7. 2014, torej po poteku 3 letnega roka, je tožena stranka, po presoji sodišča s tem, ko je tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 1b. člena ZUSDDD kot prepozno zavrgla, ravnala pravilno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo posebne odločbe je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnica s potekom tega roka izgubila pravico do izdaje te posebne odločbe.

8. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno.