Jedro

Prošnjo je potrebno zavreči tudi po presoji njegovih izjav, podanih v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, saj je navajal dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred podajo njegove prve prošnje, o kateri pa je že bilo pravnomočno odločeno, pri tem pa je tudi sam rekel, da gre za iste razloge, kot jih je navajal v svoji prvi prošnji.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je enkrat že zavrnila njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in je bila ta odločba potrjena s strani upravnega sodišča in vrhovnega sodišča. Tožnik je bil na podlagi Dublinske uredbe deportiran v Republiko Slovenijo iz C., kjer je tudi prosil za mednarodno zaščito. Predložil ni nobenega dokumenta, na podlagi katerega bi bila njegova istovetnost nesporno ugotovljena. Povedal je, da je imel litovski potni list, ki je ostal na meji med A. in B., zadnja leta pa nima nobenega osebnega dokumenta več. Nadalje je še povedal, da je v C. prišel, da bi delal, saj ve, da C. ne nudi možnosti za azil. Sicer pa je tam prejel negativno odločbo. Azilni dom v ... je zapustil dne 29. 7. 2009 in odšel v D., od tam na E., nato v F., potem se je zopet vrnil v D., nato pa je z vlakom odšel v C.. Bil je tudi nekaj časa v G., kjer je opravljal priložnostna dela. V Sloveniji želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, ker prvič zadeva „ni prišla v protokol“. Ni bilo obravnavano, kar je on navedel kot razloge. Kot razlog za priznanje mednarodne zaščite je v razgovoru navedel, da je poznal skupino vojaških inženirjev v bivši Sovjetski zvezi, ki so naredili načrt nadstandardnega oboroževanja. To skupino so državni organi likvidirali in ta likvidacija je potekala v daljšem časovnem obdobju, dokončno pa v letu 1991. Začel je razmišljati, zakaj so bili ti ljudje likvidirani, saj so delali za državo. O vsem skupaj ima informacije, zaradi česar tudi beži. Z nekaterimi člani navedene skupine je imel stike. Pred in po letu 1991 je uničeval inženirske informacije tako, da jih je zažgal. Leta 1988 so ga poklicali na zaslišanje na tožilstvo, kjer je rekel, da ne bo nič govoril. Po tem zaslišanju so mu rekli, da glede njega nimajo pripomb in da lahko gre. Leta 1991 pa so ga začeli iskati in takrat je pobegnil. Pobegnil je v H. in F., vendar se je še vračal nazaj v takratno Sovjetsko zvezo. Na vprašanje, kako so se zanj spremenile okoliščine od podaje prve prošnje za mednarodno zaščito pa do danes, je med drugim navedel, da je to, kar govori danes, hotel povedati že takrat, vendar ga niso hoteli poslušati in so mu rekli, da bodo to obravnavali naslednjič. Ko je zapustil Azilni dom, je odšel v F., da bi od prijateljev izvedel, kakšna je njegova situacija, ti pa so mu rekli, da so občasno spraševali po njem, kdo je to spraševal, pa ne ve. Na vprašanje, ali za mednarodno zaščito zaproša iz istih razlogov kot že prvič, je odvrnil, da je to osnovna stvar. Prvič vsega ni povedal. Kjerkoli bo na teritoriju nekdanje Sovjetske zveze, mu lahko grozijo državni organi. Vsa zadeva je v arhivu in v vsakem trenutku jo lahko začnejo raziskovati. Če ga bodo prijeli, ga bodo obravnavali izven zakona.

Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na 56. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 111/07 in nadaljnji, v nadaljevanju ZMZ), ki določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena, ali je prošnjo izrecno umaknil, vloži ponovno prošnjo samo, če predloži nove dokaze, da so se zanj okoliščine po vložitvi predhodne prošnje bistveno spremenile. Novi dokazi morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala. Tožnik za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov, ampak je zahtevek utemeljeval zgolj s svojimi izjavami. Ker pa je glede na stališče vrhovnega sodišča v nekaterih sodbah potrebno presojati tudi izjave tujca in ne zgolj dejstev, ali prosilec je oziroma ni predložil listinskih dokazov za svoje trditve, je tožena stranka v konkretnem primeru presojala tudi, ali so izjave tožnika takšne, da mu je potrebno dovoliti vložitev ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da je potrebno prošnjo zavreči tudi po presoji njegovih izjav, podanih v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je namreč v svojem zahtevku navajal dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred podajo njegove prve prošnje, o kateri pa je že bilo pravnomočno odločeno. Na eksplicitno vprašanje je celo jasno odgovoril, da gre za iste razloge, kot jih je navajal v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Bil je tudi večkrat pozvan, naj pojasni, ali so se zanj okoliščine od odločitve v zvezi z njegovo prvo prošnjo kakorkoli spremenile, pa je navedel zgolj to, da so za to vojno krive Združene države Amerike, v ničemer pa ni obrazložil, kako naj bi zatrjevana tako imenovana „krivda ZDA“ vplivala nanj in na njegove razloge, zaradi katerih naj bi po lastnih navedbah potreboval mednarodno zaščito, ter v kakšni povezavi naj bi bila z njegovimi ostalimi navedbami o zatrjevanem preganjanju. Tudi na vprašanje uradne osebe, ali želi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložiti iz enakih razlogov, iz katerih je vložil že svojo prošnjo, je odgovoril, da je to osnovna stvar in da prvič ni vsega povedal, ni pa pojasnil, čemu ni prvič vsega povedal. V prvem postopku je imel možnost, da svojo situacijo in svoje razloge podrobno pojasni. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni navedel nobenih upravičenih razlogov, zakaj jih takrat ni uveljavljal oziroma takrat ni povedal vsega. Tudi po presoji njegovih izjav, podanih v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, je razvidno, da gre za izjave glede dogodkov, ki so se v celoti zgodili v času pred podajo njegove prve prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Ne drži navedba, da prvič njegova zadeva ni šla v protokol. Tožena stranka je v prvem postopku za priznanje mednarodne zaščite prošnjo tožnika zavrnila kot očitno neutemeljeno. Za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki zadevajo obstoj kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 55. členu ZMZ. V takih primerih toženi stranki ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje mednarodne zaščite, temveč le ugotovitev obstoja katerega izmed razlogov, določenih v 55. členu ZMZ. Ob primerjavi tožnikovih izjav iz prve prošnje in iz zahtevka po uvedbi ponovnega postopka po mnenju tožene stranke ni mogoče trditi, da so se zanj okoliščine po izdaji odločitve o njegovi prvi prošnji za priznanje mednarodne zaščite bistveno spremenile, sicer pa tega tožnik niti sam ne zatrjuje. Tako se njegove izjave, podane v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka nanašajo na iste razloge in okoliščine, kot jih je navajal že v svoji prvi prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Glede na vse navedeno niso podani zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, zato je bilo potrebno zahtevo tožnika zavreči. Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijanim sklepom ne strinja, ker ne ustreza dejanskemu stanju. V njem je napisano nekaj, kar ni izjavil na razgovoru. Predlaga, naj sodišče sklep odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

ZMZ je v 56. členu v času izdaje sklepa določal, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali je prošnjo izrecno umaknil, vloži ponovno prošnjo samo, če predloži nove dokaze, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu. Novi dokazi morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala. Sodišče ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da okoliščine za ponovno prošnjo iz 56. člena ZMZ niso podane, pri čemer sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne po ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov, ampak je zahtevek utemeljeval zgolj s svojimi izjavami ter da je potrebno prošnjo zavreči tudi po presoji njegovih izjav, podanih v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, saj je navajal dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred podajo njegove prve prošnje, o kateri pa je že bilo pravnomočno odločeno, pri tem pa je tudi sam rekel, da gre za iste razloge, kot jih je navajal v svoji prvi prošnji. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ni pojasnil, čemu ni prvič vsega povedal. Pravilno je tudi ugotovila, da se njegove izjave, podane v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka nanašajo na iste razloge in okoliščine, kot jih je navajal že v svoji prvi prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno in da je v sklepu navedeno nekaj, kar tožnik ni izjavil na razgovoru. Ti tožbeni navedbi namreč nista konkretizirani, ni namreč konkretno navedeno, kaj naj bi bilo v izpodbijanem sklepu navedeno takega, kar tožnik ni izjavil na razgovoru. Iz upravnega spisa, konkretno iz zapisnika o ustnem sprejemu tožnikovega zahtevka, ne izhaja, da bi bile v sklepu kakšne takšne navedbe, ki jih tožnik v razgovoru ni navedel. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08 in nadaljnji). Pri tem je upoštevalo njegov status prosilca za mednarodno zaščito in da zaradi tega statusa ne more prejemati nobenih dohodkov ter bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi upravlja.