12. 11. 2015

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Matjaža Grčarja, Zagorje ob Savi, na seji 12. novembra 2015

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno tretjega odstavka 69. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr., 41/07 – popr. in 57/12) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija v izreku navedeno določbo Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), po kateri lahko socialno varstvene storitve kot strokovni delavci opravljajo tudi delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo teološke smeri, pod pogojem, da imajo opravljeno ustrezno specializacijo. Zatrjuje njeno neskladje s tretjim odstavkom 49. člena Ustave. Pobudnik navaja, da je bil kot laični socialni delavec v okviru javnih del do decembra 2014 (za eno leto) zaposlen na centru za socialno delo. Pristop k strokovnemu izpitu iz socialnega varstva, ki je pogoj za nadaljnje delo na tem področju, pa naj bi mu preprečevala izpodbijana določba, ki (le) za delavca, ki je končal visoko šolo teološke smeri, določa dodaten pogoj, tj. ustrezno specializacijo. Kot diplomant teologije naj bi bil zato pri pridobitvi zaposlitve na področju socialnega varstva neenako obravnavan, pa čeprav je predmetnik študija teologije po oceni Teološke fakultete in Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje ustrezen tudi za delo na tem področju.

B.

2.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Zoper odločitev o (ne)izbiri zaradi neizpolnjevanja pogojev po tretjem odstavku 69. člena ZSV ni sodnega varstva.[1] Izpodbijana določba zato na pobudnikov pravni položaj učinkuje neposredno. Pobudnik torej izkazuje pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 69. člena ZSV.

3.Člen 69 ZSV v prvem odstavku določa, da socialno varstvene storitve opravljajo strokovni delavci in strokovni sodelavci. Po drugem odstavku 69. člena ZSV so strokovni delavci po tem zakonu delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za socialno delo, in so opravili pripravništvo ter strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva. Pobudnik izpodbija tretji odstavek 69. člena ZSV, po katerem so strokovni delavci lahko tudi delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo psihološke smeri, pedagoške smeri in njenih specialnih disciplin, upravne, pravne, sociološke, zdravstvene smeri – smer delovne terapije in teološke smeri z ustrezno specializacijo ter imajo eno leto delovnih izkušenj na področju socialnega varstva, opravljeno pripravništvo in strokovni izpit po tem zakonu. Ker se po navedeni določbi le za delavce, ki so končali višjo ali visoko šolo teološke smeri, zahteva ustrezna specializacija, naj bi bila ta določba v neskladju s tretjim odstavkom 49. člena Ustave.[2]

4.Člen 49 Ustave (svoboda dela) v tretjem odstavku zagotavlja, da je vsakemu pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Navedena pravica se kot temeljna človekova pravica in svoboščina po 15. členu Ustave uresničuje neposredno na podlagi Ustave, s tem da lahko zakon predpiše način njenega uresničevanja, kolikor je to nujno zaradi same njene narave. Določitev pogojev za opravljanje določenega poklica pomeni izvrševanje zakonodajalčevega pooblastila iz drugega odstavka 15. člena Ustave, po katerem je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa Ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice. Ustavnosodna presoja zakonske ureditve, ki po vsebini ne pomeni omejitve posamezne človekove pravice, temveč le določitev načina njenega uresničevanja, je nujno zadržana. Ustavno sodišče lahko v tem okviru praviloma preizkuša le, ali je izpodbijana ureditev razumna.

5.Za nekatere poklice že iz same narave stvari izhaja, da njihovo opravljanje ne more biti dopuščeno komurkoli, temveč samo posameznikom, ki razpolagajo s konkretnim strokovnim znanjem, doseženim v ustreznih izobraževalnih programih. Kot takšnega je brez dvoma mogoče šteti tudi delo na področju socialnega varstva. [3] Po drugem odstavku 69. člena ZSV so (primarno) strokovni delavci po tem zakonu delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za socialno delo, in so opravili pripravništvo ter strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva. V tretjem odstavku istega člena pa je zakonodajalec opredelil še druge smeri strokovne izobrazbe, za katere je ocenil, da so ustrezne za opravljanje socialno varstvenih storitev. Pri tem je za teološko smer ocenil, da je primerna le ob ustrezni specializaciji. Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva,[4] je zakonodajalec iz razloga večje mobilnosti delovne sile razširil krog oseb, ki lahko kot strokovni delavci opravljajo socialno varstvene storitve. Ker je Teološka fakulteta ob univerzitetnem in visokošolskem študiju izvajala tudi podiplomski študij Zakonske in družinske terapije, je ocenil, da lahko to delo opravljajo tudi specializanti Teološke fakultete. Pri tem je bilo upoštevano tudi, da bi lahko za izpolnitev izobrazbenega pogoja iz tretjega odstavka 69. člena ZSV diplomanti Teološke fakultete opravili specializacijo tudi na kaki drugi fakulteti (npr. Fakulteti za socialno delo). Ocena, kakšna vrsta oziroma smer izobrazbe ter stopnja izobrazbe je ustrezna za opravljanje določenega poklica, sodi v polje proste presoje zakonodajalca.[5] Ustavno sodišče bi v oceno primernosti izpodbijane ureditve lahko poseglo le, če bi bila v tem okviru določena zahteva zakonodajalca, po kateri lahko socialno varstvene storitve opravlja diplomant Teološke fakultete le ob ustrezni specializaciji, očitno nesorazmerna oziroma arbitrarna. Tega pa ni mogoče trditi.[6]

6.Glede na navedeno je pobudnikov očitek o neskladju izpodbijane ureditve s tretjim odstavkom 49. člena Ustave neutemeljen. Ustavno sodišče je zato njegovo pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnik dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Jadek Pensa in sodnik Mozetič.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

Ker ZSV in Zakon o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 in 8/96 – ZZ) glede postopkov razpisa in izbora kandidatov za delavce, ki opravljajo socialno varstvene storitve, nimata posebnih določb, se glede teh vprašanj uporablja splošni delovnopravni predpis, tj. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13 in 78/13 – popr. – ZDR-1). Po ZDR-1 pa neizbrani kandidat (drugače kot neizbrani kandidat za mesto javnega uslužbenca po Zakonu o javnih uslužbencih, Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo in 65/08 – ZJU) nima sodnega varstva.

Kot izhaja iz pojasnil ministrstva, ki jih prilaga pobudnik, se kot ustrezna specializacija šteje vsaka specializacija, opravljena v povezavi s področjem socialnega varstva. S smiselno razlago zakona naj bi se kot primerne štele specializacije, opravljene na katerem od področij, naštetih v drugem odstavku 69. člena ZSV.

Zahteva po zakonski ureditvi področja socialnega varstva, ki nujno vključuje tudi določitev služb, organizacij, ki to varstvo nudijo, in v njih zaposlenih, izhaja tudi iz prvega odstavka 50. člena Ustave.

Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu – ZSV-D, Poročevalec DZ, št. 56/05, z dne 25. 7. 2005, EPA 355-IV.

Primerjaj 12. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-275/05 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 118/07, in OdlUS XVI, 85).

Glej odločbo št. U-I-240/04 z dne 8. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 117/05, in OdlUS XIV, 90), sklep št. U-I-242/03 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 13/06, in OdlUS XV, 7; omejitev možnosti opravljanja pravniškega državnega izpita, kot pogoj za določena dela v pravosodju)