Jedro

V sodbi mora biti ocenjena vsebina tistih dokazov, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, tj. na tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe.

Ker je posnetek komunikacije oškodovanca z OKC nastal v času pred inkriminirano grožnjo in se neposredno ne nanaša na obravnavano kaznivo dejanje, ne gre za dokaz, ki bi se nanašal na pravno odločilna dejstva, zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po prvem odstavku 300. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti storite kaznivega dejanja, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka z navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zvočnega posnetka komunikacije oškodovanca z operativno komunikacijskim centrom (OKC), s čimer meri na kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar nima prav. V sodbi mora biti ocenjena vsebina tistih dokazov, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, tj. na tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe. Sodišče prve stopnje je v 7. točki izpodbijane sodbe natančno povzelo vsebino posnetka komunikacije oškodovanca z OKC in obrazložilo, da je bila inkriminirana grožnja izrečena v nadaljevanju, torej šele po tem, ko je oškodovanec obvestil OKC o (predhodnem) dogajanju v naselju X. Ker je torej pritožbeno izpostavljen posnetek komunikacije oškodovanca z OKC nastal v času pred inkriminirano grožnjo in se neposredno ne nanaša na obravnavano kaznivo dejanje, torej ne gre za dokaz, ki bi se nanašal na pravno odločilna dejstva, zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

5. Pritožba neutemeljeno graja tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva obravnavane zadeve, pa pritožbeno sodišče dodaja naslednje:

6. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženke, da očitanega kaznivega dejanja ni storila in v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, ker je verjelo oškodovancu B. B. ter pričam C. C., Č. Č. in D. D. in ne obdolženki ter priči E. E. 7. S pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Zagovor obdolženke, da naj oškodovancu ne bi izrekla nobenih groženj, je utemeljeno ovrglo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj ji ni mogoče verjeti. Podlago za svojo odločitev je imelo v izpovedbi oškodovanca, ki je ravnanja obdolženke, inkriminirano grožnjo in dogajanje kritičnega dne podrobno in prepričljivo opisal ter navedel, da je obdolženka inkriminirano grožnjo izrekla prav njemu in ne komu drugemu, in sicer v bližini hiše obdolženke, pri takšni svoji izpovedbi pa je prepričljivo vztrajal tudi med soočenjem z obdolženko. Izpovedba oškodovanca pa je podprta tudi z izpovedbami prič policistov C. C., Č. Č. in D. D., ki so bili prisotni ob storitvi kaznivega dejanja in so vsi skladno opisali potek dogodkov tega dne ter potrdili očitke, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Tako oškodovanec kot navedene priče so tako skladno potrdili vse očitke iz obtožbe, kar je sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo v 4. - 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter s prepričljivimi razlogi pojasnilo, zakaj izpovedbam oškodovanca in navedenih prič verjame. Prav tako se je opredelilo do pritožbeno izpostavljene okoliščine, da so oškodovanec in navedene priče sodelavci ter pojasnilo, zakaj ta okoliščina ne vpliva na njihovo verodostojnost. S takšnimi razlogi se strinja tudi pritožbeno sodišče in jih v izogib ponavljanju povzema, pri čemer razlogov, da bi si oškodovanec in navedene priče inkriminirani dogodek izmislili, tudi pritožbeno sodišče ne najde.

8. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano obrazložilo tudi, v katerih delih in iz katerih razlogov ne verjame obdolženki in njeni hčerki E. E., ki je izpovedovala v korist obdolženke. Pravilno je izpostavilo neskladnost izpovedbe priče E. E. z izpovedbami policistov in z zagovorom obdolženke ter spreminjanje njene izpovedbe tekom postopka, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča ne kaže na resnicoljubnost navedene priče, kot to poskuša prikazati zagovornica, pač pa na prilagajanje izpovedbe, da bi na ta način pomagala obdolženki. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje izpovedbo priče E. E. pravilno ocenilo kot neprepričljivo in ji v delu, kjer je poskusila razbremeniti obdolženko, utemeljeno ni sledilo.

9. Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana, in teh zaključkov sodišča prve stopnje zagovornica s pritožbenimi navedbami ne more omajati.

10. Zagovornica se zoper odločbo o izrečeni kazenski sankciji ni pritožila. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje krivde obdolženke in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, v kateri sta določena kazen in preizkusna doba primerno odmerjeni. Sodišče prve stopnje je tako v zadostni meri upoštevalo nekaznovanost obdolženke in njeno razburjenost ob izvršitvi kaznivega dejanja, zato izrečene kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolženki v korist. 11. Po obrazloženem, in ker zagovornica glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).