Jedro

Delodajalec ne sme kar poračunati (oz. pobotati) terjatve, ki jih ima do delavca iz naslova odškodninske odgovornosti, s svojimi obveznostmi, ki jih ima do delavca, ker sklep pristojnega organa oz. delodajalca iz 2. odst. 72. čl. ZTPDR ni izvršilni naslov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora tožena stranka izplačati 83.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1992 do plačila ter mu povrniti nastale stroške postopka. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 8.740,00 SIT. Proti sodbi se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožnik toženi stranki povzročil več škode, kot pa sam zahteva. Ne gre slediti zaključkom sodišča glede višine škode, ki naj bi jo povzročil tožnik, ker bi vse nastale stroške nosila tožena stranka tudi v primeru, če bi tožnik zbolel, ali se hudo poškodoval oz. bi prišlo do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. V vseh navedenih primerih bi morala tožena stranka poiskati novega delavca in zanj plačati delovno dovoljenje, zdravniški pregled itd. Največ škode bi povzročil tožnik, če ne bi vrnil osebne opreme. Stroški oz. škoda, ki jo zatrjuje tožena stranka so dejansko tekoči stroški za delavce in bi jo v vsakem primeru morala plačati tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo glede navedb v pritožbi, po uradni dolžnosti pa, skladno z 2. odstavkom 365. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), ki ga je uporabilo na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99), ali so bile na prvi stopnji storjene kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP-77 ter pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo plače od 23.1.1992 do 28.2.1992 ter plačilo za opravljene nadure. Tožena stranka pa je zatrjevala, da ji je tožnik povzročil škodo. Sodišče utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožnikovega zahtevka sploh ni presojalo, ampak je ugotavljalo le, ali je tožnik toženi stranki res povzročil škodo, kot jo le-ta zatrjuje. Po ugotovitvi, da je toženi stranki škoda nastala, je sodišče iz tega razloga zavrnilo tožnikov zahtevek. Tožena stranka bi svojo terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti, ki jo utemeljuje na 1. odstavku 70. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 14/90 - 71/93), morala uveljavljati po postopku, kot je določen v 72. členu istega zakona. V primeru, da tožnik ugotovljene škode v roku 3 mesecev ni poravnal, bi morala zoper njega vložiti tožbo. Tega pa tožena stranka ni storila. Niti ni v tem postopku vložila nasprotne tožbe, oz. uveljavljala svoje terjatve v pobot. Sodišče prve stopnje zato ne bi smelo izvajati dokaznega postopka v smeri ugotavljanja nastanka škode, temveč bi moralo ugotavljati, ali je bil tožnik upravičen do izplačila plače in plačila za nadure, kot je to uveljavljal s tožbo. Delodajalec ne sme kar poračunati terjatev, ki jih ima do delavca iz naslova odškodninske odgovornosti, s svojimi obveznostmi, ki jih ima do delavca, ker sklep pristojnega organa oz. delodajalca iz 2. odstavka 72. člena ZTPDR, ni izvršilni naslov. V novem postopku naj sodišče ugotovi, ali je bil tožnik upravičen do izplačila plače in plačila nadur, kot to uveljavlja s tožbo. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo skladno s 1. odstavkom 370. člena ZPP-77 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP-77. Določbe ZPP-77 in ZTPDR je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).