Jedro

Obtožencu je dokazano, da je bil izključno on tisti, ki se je oškodovancema na srečanjih, ko so se dogovarjali za posel, lažnivo predstavljal kot lobist, s čimer ju je zavajal, da sta verjela v resničnost trditev o financiranju načrtovanega projekta E. F. z evropskimi nepovratnimi sredstvi, na teh srečanjih jima je lažnivo prikazoval, da je del ekipe, ki deluje v B. v zvezi s pridobivanjem teh sredstev, ob tem jima je lažnivo tudi obljubljal, da bosta v primeru neuspeha pri pridobivanju sredstev dobila vrnjen vložek, kar ju je nedvomno še dodatno prepričalo k izročitvi denarja obtožencu, lažnivo jima je celo zatrjeval, da naj bi bila nepovratna sredstva že odobrena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi S. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen krivdnih stroškov v znesku 79,64 EUR. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je dolžan povrniti potrebne izdatke oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke njunega pooblaščenca. V skladu s prvim in drugim odstavkom 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje obtožencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v skupnem znesku 79.000,00 EUR in sicer P. U. v znesku 26.500,00 EUR, S. K. pa v znesku 52.500,00 EUR, obema skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2016 dalje do plačila.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje naj obtoženca oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo.

6. V uvodnem delu pritožbe pritožnik sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki pa je ne konkretizira v smislu določbe 371. člena ZKP. Povzema točko 16 obrazložitve izpodbijane sodbe v kateri prvo sodišče izpostavlja, da je obtoženi podal zelo skop zagovor in da je zagovornik v zaključni besedi navajal številna dejstva, ki jih obtoženi ni zatrjeval, zaradi česar jih sodišče prve stopnje ne more upoštevati kot zagovor. V tej zvezi sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bil obtoženčev zagovor skop. Na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 12. 5. 2020 (list. št. 122) je izjavil, da se bo branil z molkom, na glavni obravnavi 6. 1. 2021 (prepis zvočnega posnetka na list. št. 433) pa je v zagovor prebral uradni zaznamek o izjavi osumljenca, zapisan na Policijski postaji v Velenju 9. 3. 2020 (list. št. 100 do 101), v katerem je navajal, da postopki za pridobivanje izvedbe projekta potekajo počasi in so v teku. Nesporno je od oškodovancev prejel navedene zneske, ne vidi pa razloga za podajo kazenske ovadbe in mu ni jasno zakaj mu oškodovanca ves čas sledita. Dodal je še, da bo projekt za oba oškodovanca zaključen do dopustov tega leta (op. 2020) ali pa bodo vsa vložena sredstva oškodovancema vrnjena na njun poslovni račun. Glede na takšen zagovor obtoženca sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbeno osporavani obrazložitvi sodišča pod točko 16, da je zagovornik v zaključni besedi navajal tudi dejstva, ki jih obtoženi ni zatrjeval in sicer, da je bil obtoženi svetovalec, ne lobist, da ni imel nikdar nobene pristojnosti pri odločanju o tem ali in katera stranka bo na razpisu uspela, temveč je bil le posrednik, ki je bil z razpisi seznanjen in ki je vedel le, da so sredstva na razpolago in se lahko pridobijo, da je dal denar naprej ter da se je izkazal s številnimi uspešnimi projekti.

7. Pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik izpostavlja, da obtožencu ni dokazan zaključek sodišča prve stopnje, da je bil obtoženi lobist pri pridobivanju sredstev. Za takšnen zaključek sodišča prve stopnje ni bilo nobenega dokaza. Samo dejstvo dogovarjanja z oškodovancema glede projekta E. F. še ne pomeni obtoženčeve vloge lobista. Ob tem pritožnik predstavi definicijo lobiranja in sicer, da je to proces vplivanja interesnih skupin na odločevalce, ki se odvija med lobistom in odločevalcem ter poteka izven formalnega zakonodajnega procesa v ožjem smislu. Tako je manj viden ali celo neviden očem javnosti. Takšnih okoliščin naj po prepričanju pritožnika sodišča prve stopnje ni ugotavljalo. Pritožnik še izpostavlja, da je za ugotovitev, da je lobist nepomembno, ali je obtoženec vpisan v register lobistov, saj je povedal, da posreduje pri pridobivanju nepovratnih sredstev in ne izvaja lobiranja.

8. Opis predmetnega kaznivega dejanja goljufije obtožencu očita izvršitveno obliko s spravljanjem koga z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto, da ga je s tem zapeljal, da ta kaj stori v škodo svojega premoženja. Bistveni očitek iz opisa kaznivega dejanja je ta, da se je obtoženec oškodovancema lažnivo predstavljal kot lobist, ki posreduje pri pridobivanju nepovratnih sredstev od Evropske komisije v B. in jima prikazoval, da ima Evropska komisija za obdobje od leta 2014 do 2016 na voljo nepovratna sredstva za nove ekološke projekte, ki jih lahko on in njegova ekipa pridobita za financiranje projekta oškodovancev. Kot izhaja iz izpovedb obeh oškodovancev je lažnivo navajal, da je del ekipe, ki v B. ureja in organizira ter pomaga pridobivati evropska sredstva ter da ima kot lobist zveze pri pridobivanju teh sredstev. Oškodovanec P. U. je na zaslišanju 9. 6. 2020 (hrbtna stran list. št. 166 prepisa zvočnega posnetka) izpovedal, da se je obtoženec „predstavil, da je lobist in da je na tem področju doma“. Da se je obtoženec lažno predstavljal za lobista je izpovedal tudi E. V. na zaslišanju 2. 7. 2020 (hrbtna stran list. št. 186), enako pa še oškodovanec S. . na zaslišanju 9. 6. 2020 (hrbtna stran list. št. 174 prepisa zvočnega posnetka). Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje ugotavlja, da je glede izpostavljenega vprašanja sodišče prve stopnje pravilno ocenilo zgoraj povzete in tudi druge izvedene dokaze (npr. odgovor Komisije za preprečevanje korupcije z dne 14. 5. 2020 na list. št. 135 in odgovor Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Direktorata za internacionalizacijo, podjetništvo in tehnologijo z dne 22. 5. 2020 na list. št. 137), ter pod točko 17 obrazložitve sprejelo neoporečen dokazni zaključek, ki pa si ga pritožnik napačno tolmači. Zaključek prvega sodišča je namreč ta, da so bile obtoženčeve navedbe o tem, da je lobist lažnive, kot take pa so oškodovanca zapeljale, da sta verjela obtoženčevim lažnim zagotovilom o pridobivanju nepovratnih sredstev Evropske unije ter da sta mu izročila denar v skupni višini 79.000 EUR in posledično tudi utrpela škodo v tem znesku.

9. Kršitev kazenskega zakona pritožnik uveljavlja s trditvijo, da obtožencu ni dokazan goljufivi namen, ki mora biti podan že na samem začetku, ob sklenitvi posla. Obtoženec je bil še pri podajanju izjave na policiji 9. 3. 2020 prepričan, da bodo sredstva dodeljena in postopek izpeljan. Če v to ne bi verjel, po prepričanju zagovornika takšne izjave ne bi podal. Zato gre po mnenju pritožnika zgolj za civilnopravno razmerje med obtožencem in oškodovancema. Morebitno neposredovanje podatkov in dokazil o izvedbi projekta ne dokazuje obtoženčevega goljufivega namena.

10. Glede na to, da po oceni sodišča druge stopnje opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, čemur pritožnik konkretno niti ne oporeka, gre njegove povzete pritožbene navedbe presojati v smislu pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Kaznivo dejanje goljufije se lahko stori le z direktnim naklepom. Storilčevo dejanje je pri tem posebej motivirano. Goljufiv namen storilca se odraža v okoliščini, da ima namen zase ali drugega pridobiti protipravno premoženjsko korist. Zato ima pritožnik sicer prav, ko trdi, da mora biti goljufiv namen storilca mora biti podan že ob sklenitvi posla, saj ne gre za kaznivo dejanje, če se šele po sklenjenem poslu pri storilcu pojavi namen, da pridobi protipravno premoženjsko korist. Lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah. S pritožbenimi izvajanji, da gre v predmetni zadevi zgolj za civilnopravno razmerje, ker naj bi obtoženec določene projekte (pritožnik ne konkretizira katere) izpeljal uspešno in bil priporočen oškodovancema ter da naj bi v uspeh projekta verjel še vsaj pri podaji izjave 9. 3. 2020, ni moč soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, da je pri obtožencu obstajal goljufiv namen že ob sami sklenitvi posla z oškodovancema. Obtožencu je dokazano, da je bil izključno on tisti, ki se je oškodovancema na srečanjih, ko so se dogovarjali za posel, lažnivo predstavljal kot lobist, s čimer ju je zavajal, da sta verjela v resničnost trditev o financiranju načrtovanega projekta E. F. z evropskimi nepovratnimi sredstvi, na teh srečanjih jima je lažnivo prikazoval, da je del ekipe, ki deluje v B. v zvezi s pridobivanjem teh sredstev, ob tem jima je lažnivo tudi obljubljal, da bosta v primeru neuspeha pri pridobivanju sredstev dobila vrnjen vložek, kar ju je nedvomno še dodatno prepričalo k izročitvi denarja obtožencu, lažnivo jima je celo zatrjeval, da naj bi bila nepovratna sredstva že odobrena. Obtoženčeva zatrjevanja oškodovancema pa so bila, kot mu je bilo z gotovostjo dokazano, od samega začetka neresnična. Ni bil lobist, ni imel ekipe v B., ni izkazano, da bi karkoli storil v zvezi s pridobivanjem obljubljenih nepovratnih sredstev, ni izkazano, da bi ob oškodovancev prejet denar namenil za stroške pridobivanja nepovratnih sredstev, vse doslej pa kljub obljubam, oškodovancema še niti delno ni poravnal škode.

12. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obtoženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazen, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obtoženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obtoženca. Za kvalificirano obliko kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, ki je v obravnavanem primeru gotovo uresničena, saj je obtoženec s kaznivim dejanjem oškodovancema povzročil veliko premoženjsko škodo, torej tako, ki presega znesek 50.000,00 EUR (3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1), je zagrožena kazen od enega do osmih let zapora. Sodišče prve stopnje je obtožencu torej kazen odmerilo blizu posebnega minimuma. Glede na prevladujoče obteževalne okoliščine, še zlasti višino pridobljene premoženjske koristi, pa sodišče druge stopnje soglaša z odločitvijo prvega sodišča, da pri obtožencu niso izpolnjeni pogoji za morebitni izrek kazenske sankcije opozorilne narave v smislu določbe tretjega odstavka 58. člena KZ-1. 13. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14. Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje (točka 31 obrazložitve), je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka oziroma takse za pritožbo zoper sodbo oprostilo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).