Jedro

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno po uradni dolžnosti postaviti izvedenca medicinske stroke. Iz izpovedi pooblaščene zdravnice tožene stranke dr. med., spec. med. dela, prometa in športa, ter njenih dopisov izhaja, da tožena stranka ustreznega dela, ki bi ustrezalo tožničinim omejitvam "pretežno brez dela s strankami", nima, iz ocene tveganja z izjavo varnosti in zdravja pri delu pa izhaja, da imajo vsa delovna mesta pod obremenitvijo škodljivosti navedeno delo s strankami. Skladno s 1. odstavkom 34. ZDSS-1 lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje je ta dejstva lahko ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov, zato mu ni bilo potrebno izvajati dokazov po uradni dolžnosti, nobena izmed strank pa izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni predlagala.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se sklepa tožene stranke št. ... z dne 5. 4. 2017 in št. ... z dne 17. 5. 2017 kot nezakonita odpravita ter se ugotovi, da je na sklepu tožene stranke št. ... z dne 5. 4. 2017 podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (točka I/1 izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 20. 1. 2018, ampak ji še traja (točka I/2 izreka), da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 4. 2008 in aneksi k njej, jo pozvati nazaj na delo, ji za obdobje od 21. 1. 2018 dalje priznati delovno dobo in jo prijaviti v socialna zavarovanja ter ji izplačati bruto plačo od 21. 1. 2018 pa do ponovnega nastopa dela v mesečnem bruto znesku v višini 1.544,00 EUR in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov plačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače, to je od 5. delovnega dne v tekočem mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni (točka I/3 izreka), ter ji povrniti njene stroške v pritožbenem postopku zoper sklep št. ..., pred Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije v višini 142,79 EUR (točka I/4 izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pravočasno z dvema pritožbama pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, stroške postopka pa skupaj s pritožbenimi stroški naloži v plačilo toženi stranki, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz obeh pritožb izhaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni sledilo dokaznim predlogom tožnice, s katerimi je dokazovala očiten namen tožene stranke, da ji na kakršenkoli način odpove pogodbo o zaposlitvi, postavilo pa tudi ni izvedenca medicinske stroke. Prav tako je tožnica s svojimi dokaznimi predlogi vseskozi dokazovala, da je bila v primerjavi z ostalimi zaposlenimi pri toženi stranki postavljena v diskriminatoren položaj. Čeprav je imela tožena stranka, in jih še ima, sistemizirana prosta uradniška delovna mesta (npr. svetovalke za tujce, ki ga je tožnica že opravljala), ji teh ni ponudila, sodišče prve stopnje pa ni vpogledalo v sistemizacijo, iz katere bi lahko ugotovilo za tožnico, glede na omejitve ZPIZ, ustrezna delovna mesta. Navaja, da se v tem postopku postavlja vprašanje, kaj pomeni termin "pretežno brez dela s strankami". Sodišče prve stopnje se s tožničinimi omejitvami pri delu s pojmom "pretežno brez dela s strankami" ni ukvarjalo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni izvedlo dokazov po predlogu tožnice, na podlagi katerih bi lahko zaključilo, da ima tožena stranka na razpolago veliko uradniških delovnih mest, ki izpolnjujejo ta kriterij, kar ne more pomeniti nič drugega, kot to, da tožnici ne ustreza delovno mesto, na katerem bi več kot polovico delovnega časa opravljala delo s strankami. Sodišče prve stopnje je izvedbo teh dokazov zavrnilo, kar je tožnica grajala kot procesno kršitev. Tako je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, posledično ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in zato napačno uporabilo materialno pravo. V obeh pritožbah so priglašeni pritožbeni stroški.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbah zatrjevane, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2008 in aneksov na delovnem mestu svetovalec, nazadnje na podlagi sklepa tožene stranke z dne 4. 3. 2013 na delovnem mestu svetovalec za pomoč strankam v Glavni pisarni v Sektorju A. Upravne enote B. in z odločbo ZPIZ Slovenije št. ... z dne 17. 8. 2015 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami (delo v dobrih klimatskih pogojih, ne v kontaktu z dražečimi snovmi - predvsem z razpršili in detergenti ter pretežno brez dela s strankami, s polnim delovnim časom od 1. 3. 2015 in da ji je tožena stranka dolžna zagotoviti pravico do premestitve; - da je tožena stranka pravilno izpeljala postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, ker ni imela na razpolago ustreznega uradniškega delovnega mesta. Skladno z določbo 158. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) je tožnico uvrstila na interni trg dela, kjer potrebe po tožničinem delu ni bilo. Možnost zaposlitve tožnice je preverila še pri 26 invalidskih podjetjih iz B., C. in okolice, vendar ustreznega dela ni bilo. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri ministrstvu D. je dne 16. 3. 2017 na zaprosilo tožene stranke podala mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da tožena stranka tožnici utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe po prvem odstavku 102. člena Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/2006 in nasl.), ki se skladno z določbo 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012) uporablja do ureditve v zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI - UPB2, Ur. l. RS, št. 16/2007); - da je dejansko obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), zato odpoved ni bila podana iz drugih nedopustnih razlogov (diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu); - da sta sklepa, s katerima je bila tožnici dokončno odpovedana pogodba o zaposlitvi, zakonita, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse za odločitev potrebne dokaze po predlogu tožnice. Razloge, zaradi katerih ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je izčrpno obrazložilo v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo, je tožeče stranka nasprotovala sprejeti procesni odločitvi o zavrnitvi ostalih dokaznih predlogov zaradi tega, ker naj bi ti po njenem mnenju doprinesli k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja zlasti glede vsebine pretežnosti dela s strankami na delovnem mestu uradnika, medtem ko se v pritožbi sklicuje na to, da je z dokazi, katerih izvedbo je sodišče prve stopnje zavrnilo, dokazovala očiten namen tožene stranke, da ji na kakršenkoli način odpove pogodbo o zaposlitvi in da je bila v primerjavi z ostalimi zaposlenimi pri toženi stranki diskriminirana. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izvedba listinskih dokazov, na katere se znova sklicuje v pritožbi, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne bi v ničemer spremenila. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so bila za tožnico ustrezna le uradniška delovna mesta. Dela na svojem delovnem mestu svetovalec za pomoč strankam zaradi omejitev po odločbi ZPIZ ni več mogla opravljati, tožena stranka pa drugega uradniškega delovnega mesta, ki bi ustrezalo njenim omejitvam, nima. Tožena stranka tožnice ne more zaposliti na že zasedenem delovnem mestu, tudi če bi imela delovno mesto, ki bi ustrezalo njenim omejitvam, prav tako pa tudi ni dolžna sistemizirati omejitvam tožnice ustreznega uradniškega delovnega mesta, če takega delovnega mesta ne potrebuje. Tako so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno po uradni dolžnosti postaviti izvedenca medicinske stroke. Iz izpovedi pooblaščene zdravnice tožene stranke E.E., dr. med., spec. med. dela, prometa in športa, ter njenih dopisov z dne 14. 9. 2015, 1. 12. 2015, 29. 2. 2016 in 3. 3. 2016 izhaja, da tožena stranka ustreznega dela, ki bi ustrezalo tožničinim omejitvam "pretežno brez dela s strankami", nima, iz ocene tveganja z izjavo varnosti in zdravja pri delu pa izhaja, da imajo vsa delovna mesta pod obremenitvijo škodljivosti navedeno delo s strankami. Skladno s 1. odstavkom 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje je ta dejstva lahko ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov, zato mu ni bilo potrebno izvajati dokazov po uradni dolžnosti, nobena izmed strank pa izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni predlagala. Uradniškega delovnega mesta, kjer večino delovnega časa ne bi bilo dela s strankami, tožena stranka nima. Dnevno število strank je različno in tudi iz tega razloga tožena stranka tožnici ne more zagotoviti delovnega mesta, na katerem bi tožnica dnevno večino delovnega časa delala brez strank.

8. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP.