Jedro

Prenehanje delovnega razmerja je bilo nezakonito, zato je sodišče tožnici utemeljeno in v skladu z veljavnimi predpisi in sodno prakso priznalo reintegracijo in vse (tudi materialne) pravice iz delovnega razmerja v času od prenehanja delovnega razmerja dalje. Tožeča stranka, ki je uveljavljala pravice zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, je ravnala pravilno, ko je sprejemala dela za določen čas pri drugih delodajalcih, saj je bila tudi njena dolžnost, da skuša zmanjšati nastalo škodo (smiselna uporaba določbe četrtega odstavka 266. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, razveljavilo sklep tožene stranke z dne 19.5.1997, ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo in da še traja, in odločilo, da je zato tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in ji povrniti nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zmanjšana za plače, ki jih je tožnica v tem obdobju prejela od občasnih delodajalcev z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožnici pa priznalo še pravdne stroške, odmerjene na 13.984,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da odločitev sodišča nima razlogov, ki bi temeljili na dejanskem stanju. Tožnica je bila v spornem obdobju zaposlena pri drugih delodajalcih, zato ni jasno, zakaj je sodišče odločilo, da je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Razlog prenehanja delovnega razmerja ni bil bolniški stalež, ki ga je tožnica dobila po dogovoru z zdravnikom za nazaj, ampak njena zapustitev delovnega mesta. Prenehanje je torej povzročila tožnica sama. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje (ne proti odločbam sodišč prve stopnje). Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi pa le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo, da sodba ne bi imela ustreznih zaključkov, kar ji očita revizija, niti da si je izrek sodbe v nasprotju ali da je neizvršljiv. Zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (ki tudi sicer niso bile ustrezno opredeljene) revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razbrati, da naj bi tožnici delovno razmerje prenehalo zaradi neupravičenega izostanka z dela od 7.5.1997 dalje. Neupravičena odsotnost z dela je lahko razlog za prenehanje delovnega razmerja, če traja zaporedoma pet delovnih dni. Ker je bilo prenehanje delovnega razmerja določeno s prvim dnem odsotnosti, so (bi) torej morale biti uporabljene določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ostale ugotovitve izpodbijanega sklepa - samovoljna zapustitev dela 7.5.1997, ugotovitev, da tožnici delo ni ustrezalo, nevestno delo, privatni telefonski pogovori, čustven izbruh - same po sebi brez predhodnih (disciplinskih) postopkov niso mogle biti podlaga in razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov, pravilno ugotovilo, da tožnica v času od 8.5.1997 do 30.5.1997 ni neupravičeno izostala z dela, ker ji je lečeči zdravnik izdal potrdilo, da v tem času zaradi bolezni ni sposobna za delo. O tožničini bolezni je bila revidentka takoj obveščena, po koncu zdravstvene zadržanosti od dela pa je tudi prejela ustrezno zdravniško spričevalo (glede spričevala ni bil začet postopek, ki ga zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju predvideva - Uradni list RS, št. 9/92 in nadal. - določbe 81. člena). Zato o neupravičeni odsotnosti z dela ni mogoče govoriti in tožnici iz tega razloga delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati.

Ker je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito, je sodišče tožnici utemeljeno in v skladu z veljavnimi predpisi in sodno prakso priznalo reintegracijo in vse (tudi materialne) pravice iz delovnega razmerja v času od prenehanja delovnega razmerja dalje. Dejstvo, da je bila tožnica v spornem obdobju občasno zaposlena pri drugih delodajalcih, na pravilnost odločitve ne more vplivati. Tožeča stranka, ki je v bistvu uveljavljala pravice zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, je ravnala pravilno, ko je sprejemala dela za določen čas pri drugih delodajalcih, saj je bila tudi njena dolžnost, da skuša zmanjšati nastalo škodo (smiselna uporaba določbe četrtega odstavka 266. člena zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadal.). Ker gre tako ravnanje v korist revidentke, ni razumljivo, da ugovarja tovrstnemu pravilnemu ravnanju tožeče stranke. Pravico do vpisa delovne dobe v delovno knjižico in pravico do nadomestila plače (odškodnine), ima tožnica seveda samo za čas, ko je bila izven delovnega razmerja, za čas, ko je bila v delovnem razmerju pri drugih delodajalcih, pa ima pravico do morebitne razlike v plači, kot je to že pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Ob upoštevanju povedanega je revizijsko sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.