Jedro

Z namenom poenotiti sodno prakso Vrhovno sodišče poudarja, da je premoženje družbe z omejeno odgovornostjo ne le navzven, temveč tudi v razmerju do njenega edinega družbenika tuje premoženje. Poslovodja, četudi je hkrati edini družbenik družbe, je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, ki je samostojna (pravna) oseba in katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Določba prvega odstavka 244. člena KZ prvenstveno varuje premoženjske interese družbe in zgolj posredno tudi premoženjske interese njenih družbenikov. Zato je v obravnavanem primeru, ko je poslovodja v nasprotju z zakonom in interesi družbe z omejeno odgovornostjo, na škodo družbe razpolagal s premoženjem družbe in s tem izrabil svoj položaj ter drugemu pridobil premoženjsko korist, uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Kp 35999/2015 z dne 17. 5. 2016 kršilo določbo prvega odstavka 244. člena Kazenskega zakonika (KZ).

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 35999/2015 z dne 26. 11. 2015 K. N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu na podlagi 51. člena izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dvanajstih mesecev (pravilno enega leta) zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu na podlagi drugega odstavka 36. člena KZ in prvega odstavka 38. člena KZ izreklo stransko denarno kazen v znesku 10.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe. Sodišče je obdolžencu na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo sorazmernega dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 35999/2015 z dne 17. 5. 2016 ob odločanju o pritožbah izpodbijano prvostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti spremenilo in obdolženca oprostilo obtožbe, da je storil očitano mu kaznivo dejanje ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo je dne 2. 11. 2016 zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Sodišču druge stopnje očita, da se je pri odločanju omejilo le na pravilo, da gospodarska družba lahko prosto razpolaga s svojim premoženjem, tudi v svojo škodo, pri čemer pa ni naredilo naslednjega, ključnega koraka in preverilo, ali je bilo soglasje edinega družbenika, ki je hkrati tudi poslovodja družbe, pravno dopustno. Ravnanje obdolženca (plačilo fiktivnih računov) je bilo očitno protipravno, zato o pravno veljavnem soglasju ni mogoče govoriti. Ker se sodišče druge stopnje v sodbi s pravno naravo in veljavnostjo soglasja ni ukvarjalo, je kršilo materialni zakon, saj je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon. Vrhovni državni tožilec opozarja na neenotno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki naj bi v sodbi I Ips 2546/2010 z dne 15. 1. 2015, v kateri je obravnavalo kaznivo dejanje poneverbe po 209. členu KZ-1, zavzelo stališče, ki je nasprotno stališču Vrhovnega sodišča v zadevah, v katerih je obravnavalo kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. Posledica neenotne sodne prakse Vrhovnega sodišča pa se odraža tudi v nasprotujočih si odločitvah pritožbenih sodišč, pri čemer vrhovni državni tožilec izrecno opozarja na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 9406/2010 z dne 8. 9. 2016, v kateri je sodišče zavzelo nasprotno stališče kot v obravnavani zadevi ter potrdilo kazensko odgovornost poslovodje, ki je bil hkrati tudi edini družbenik gospodarske družbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je sodišče druge stopnje kršilo zakon, in sicer prvi odstavek 244. člena KZ.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je prek svoje zagovornice odgovoril obdolženec, ki nasprotuje navedbam vrhovnega državnega tožilca ter predlaga zavrnitev zahteve. Meni, da je sodišče druge stopnje razsodilo pravilno in zakonito ter v skladu z 22. členom Ustave RS.

B.

4. V obravnavani zadevi je Specializirano državno tožilstvo obdolžencu očitalo, da je kot direktor družbe P., d. o. o., v času od 18. 10. 2007 do 7. 12. 2007 oziroma od 16. 1. 2008 do 18. 2. 2008 odobril plačila več računov družb O., d. o. o., in A., d. o. o., s katerimi je bila družbi P., d. o. o., zaračunana dobava palet, pri tem pa je pri vsakem odobrenem plačilu računov vedel, da družbi zaračunanih palet nikoli nista dobavili, s čimer jima je na takšen način na škodo družbe P., d. o. o., pridobil premoženjsko korist, družbi O., d. o. o., v znesku 8.916,00 EUR, družbi A., d. o. o., pa v znesku 5.796,00 EUR.

5. Sodišče druge stopnje je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Ob sklicevanju na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011 in I Ips 266/2007 z dne 13. 12. 2007 je pojasnilo, da je jasno, da so kazniva dejanja lahko storjena navzven napram upnikom ali davčni obveznosti, ne pa navznoter z lastnim okoriščanjem ali lastnim oškodovanjem. Ker je obdolženec z očitanim mu dejanjem – da je plačal račune, čeprav palete niso bile dobavljene, oškodoval svojo družbo P., d. o. o., v kateri je bil edini družbenik, je šlo po presoji sodišča druge stopnje za lastno oškodovanje in posledično kaznivo dejanje ni podano. Sodišče druge stopnje je še poudarilo, da bi v takem primeru lahko šlo kvečjemu za storitev kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ ali kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po 254. členu KZ, če bi opis vseboval vse zakonske znake teh kaznivih dejanj.

6. Družba z omejeno odgovornostjo je pravna oseba, ki v pravnem prometu nastopa samostojno in za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem.(1) Premoženje kapitalske družbe, med katere sodi tudi družba z omejeno odgovornostjo, je v času njenega obstoja ločeno od premoženja njenih družbenikov. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007 ob upoštevanju načela ločenosti premoženja pojasnilo, da smejo družbeniki, ki sicer prosto odločajo o ustanovitvi, obstoju ali prenehanju družbe, z družbenim premoženjem, ki je sicer prosto razpoložljiva dobrina,(2) razpolagati le v okviru zakonskih predpisov, in da soglasje družbenikov more izključiti protipravnost ravnanja poslovodje, pod pogojem, da je jasno, dano vnaprej in ni protipravno. Skladno z omejeno teorijo družbenikov, ki izhaja iz pravice družbenikov do razpolaganja s premoženjem družbe, pod pogojem, da interesi družbinih upnikov ostanejo neprizadeti, je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je soglasje družbenikov protipravno, če pravni posel nasprotuje zakonskim določbam o družbah, zlasti, če je izplačan temeljni kapital družbe(3) , katerega namen je varovanje upnikov ali če je na kakšen drug način ogrožen obstoj gospodarske družbe. V teh primerih protipravnost ravnanja vpliva na pravno dopustnost soglasja. Omejeni teoriji družbenikov je Vrhovno sodišče sledilo tudi v sodbi I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011, v kateri je presodilo, da je razpolaganje s premoženjem družbe protipravno, če prizadene interese tretjih.

7. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja še nadaljnjo razlikovanje med protipravnimi ravnanji poslovodje – med tistimi, ki povzročijo oškodovanje in tistimi, pri katerih do oškodovanja ne pride. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ je premoženjsko kaznivo dejanje, za katerega je bistveno kdo je storilec kaznivega dejanja in kdo oškodovanec. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi I Ips 266/2007 z dne 13. 12. 2007, v kateri je, sicer le obiter dictum

(4) , tudi pojasnilo, da storilec in oškodovanec ne moreta biti v isti osebi in da iz tega razloga ne more priti do oškodovanja druge osebe kot temelja za obstoj kaznivega dejanja v primeru, ko je v isti osebi storilec in oškodovanec zasebni podjetnik ali v primeru enoosebne gospodarske družbe.(5) In kot je Vrhovno sodišče, prav tako obiter dictum pojasnilo v sodbi I Ips 141/2006, o škodi na tujem premoženju ni mogoče govoriti, če je edini družbenik hkrati direktor oziroma poslovodja družbe.

8. S primerom očitka kaznivega dejanja po 244. členu KZ v zvezi z enoosebno družbo z omejeno odgovornostjo, torej družbo, v kateri je edini družbenik družbe hkrati tudi poslovodja te družbe, se je Vrhovno sodišče srečalo v že omenjeni zadevi I Ips 85/2009 in kasneje tudi v zadevi I Ips 10226/2009(6). V prvonavedeni zadevi je Vrhovno sodišče na načelni ravni sicer pritrdilo stališču vložnika zahteve, da je v primeru kaznivega dejanja po 244. členu KZ vedno oškodovana družba, ki je nikakor ni mogoče enačiti z (edinim) družbenikom, a je nato glede na dejstva konkretnega primera presodilo, da mora v skladu z načelom zakonitosti protipravnost ravnanja dovolj določno izhajati iz pravnih norm, ki v obliki prepovedi in zapovedi določeno ravnanje opredeljujejo kot zakonito oziroma nezakonito. Zgolj pridobivanje koristi enega subjekta na račun zmanjšanja premoženja drugega subjekta v okviru sicer zakonitega poslovanja v razmerah tržnega gospodarstva ne pomeni zlorabe položaja ali pravic.

9. V že navedeni sodbi I Ips 141/2006 je Vrhovno sodišče tudi presodilo, da položaja v smislu 244. člena KZ ne izrablja samo tisti, ki prekorači svoja pooblastila, pač pa tudi tisti, ki poslov ne opravlja pošteno in vestno, ki torej ravna v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1.(7) Že po naravi stvari je posledica tovrstnih zlorab položaja (in drugih načinov izvršitve kaznivega dejanja) nastanek oziroma možnost nastanka premoženjske škode za gospodarsko družbo oziroma njene družbenike, delničarje, zaposlene, upnike itd. Vendar z vidika načela zakonitosti, zlasti lex certa , nepošteno in nevestno poslovanje samo zase ne more pomeniti kaznivega poslovanja, temveč mora protipravnost ravnanja, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 85/2009, dovolj določno izhajati iz pravnih norm, ki v obliki prepovedi in zapovedi določeno ravnanje opredeljujejo kot zakonito oziroma nezakonito. Te pravne norme, v katerih se v večji ali manjši meri odraža tudi načelo vestnosti in poštenja, morajo zadostiti standardu določnosti (lex certa) v kazenskem pravu. Po presoji Vrhovnega sodišča iz prvega odstavka 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, dovolj določno izhaja prepoved sklepanja navideznih pogodb. Vrhovno sodišče se je v zadevi I Ips 7935/2009 z dne 13. 9. 2012 opredelilo do zakonitosti dogovora o sklepanju navideznih pravnih poslov in presodilo, da dogovor za sklepanje fingiranih pravnih poslov že sam po sebi predstavlja nepravo in ne more imeti nikakršnih pravnih učinkov.

10. Določba prvega odstavka 50. člena OZ sicer ni namenjena varstvu premoženja gospodarske družbe, ampak varuje poštenost v pravnem prometu. Določba daje podlago za zaključek, da navidezni pravni posel, s katerim se razpolaga s tujim premoženjem, lahko povzroči nezakonito zmanjšanje premoženja ene od strank pogodb – premoženjsko škodo. Iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je razvidno, da je v konkretnem primeru do zmanjšanja premoženja gospodarske družbe prišlo. Obdolžencu se je namreč očitalo, da je na škodo gospodarske družbe drugemu pridobil premoženjsko korist. Res, da nastanek premoženjske škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po (prvem odstavku) 244. člena, vendar za obstoj tega kaznivega dejanja ne zadostuje le gola kršitev predpisov, temveč se mora kršitev predpisa odraziti na premoženjskem substratu gospodarske družbe. Gre namreč za premoženjsko kaznivo dejanje in ne za splošen delikt protipravnega vedenja v gospodarstvu.(8)

11. Do vprašanja kazenske odgovornosti poslovodje, ki je hkrati tudi edini družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, se je Vrhovno sodišče izrecno opredelilo v sodbi I Ips 2546/2010 z dne 15. 1. 2015, v kateri je presojalo kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Kljub različni pravni opredelitvi dejanja, je bilo izpostavljeno identično pravno vprašanje kazenske odgovornosti poslovodje, ki je bil hkrati tudi družbenik družbe z omejeno odgovornostjo. Vrhovno sodišče je pritrdilo razlogom sodišča druge stopnje, ki je izhajalo iz zakonske ločenosti premoženjske sfere edinega družbenika in družbe, ter presodilo, da je dvigovanje družbinega (tujega) denarja, s strani obsojenca kot edinega lastnika in direktorja družbe, ki nima podlage v poslovanju družbe, oziroma dvigovanje denarja brez namena vračila le-tega, protipravno dejanje.

12. Z namenom poenotiti sodno prakso Vrhovno sodišče poudarja, da je premoženje družbe z omejeno odgovornostjo ne le navzven, temveč tudi v razmerju do njenega edinega družbenika tuje premoženje. Poslovodja, četudi je hkrati edini družbenik družbe, je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe(9), ki je samostojna (pravna) oseba in katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Določba prvega odstavka 244. člena KZ prvenstveno varuje premoženjske interese družbe in zgolj posredno tudi premoženjske interese njenih družbenikov. Zato je v obravnavanem primeru, ko je poslovodja v nasprotju z zakonom in interesi družbe z omejeno odgovornostjo, na škodo družbe razpolagal s premoženjem družbe in s tem izrabil svoj položaj ter drugemu pridobil premoženjsko korist, uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ.

C.

13. Glede na povedano je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovilo, da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Kp 35999/2015 z dne 17. 5. 2016 kršilo določbo prvega odstavka 244. člena Kazenskega zakonika (KZ).

(1) Gl. 5. in 472. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1).

(2) Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011. (3) Po prvem odstavku 495. člena ZGD-1 se premoženje, ki je potrebno za ohranitev osnovnega kapitala in vezanih rezerv, družbenikom ne sme izplačati.

(4) Sodišče pred sabo ni imelo zadeve z enim samim družbenikom.

(5) Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 266/2007 z dne 13. 12. 2007, na katero se v obravnavani zadevi sklicuje tudi sodišče druge stopnje, presodilo, da je v primeru samostojnega podjetnika ali enoosebne gospodarske družbe jasno, da so kazniva dejanja lahko storjena le navzven, napram upnikom ali davčni obveznosti, ne pa navznoter, z lastnim okoriščanjem.

(6) Sodba VSRS I Ips 10226/2009 z dne 23. 1. 2014. (7) Stališče je Vrhovno sodišče RS ponovilo tudi v sodbi I Ips 7935/2009 z dne 13. 9. 2012. (8) Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011. (9) Gl. prvi odstavek 5. člena OZ ter prvi odstavek 263. člena ZGD-1 in drugi odstavek 28. člena Zakona finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).