Jedro

Sodišče lahko pri odločitvi o stroških postopka upošteva izvensodno poravnavo, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, saj se stranke lahko v okviru dovoljene dispozicije sporazumno dogovorijo o stroških postopka drugače, kot to določa 1. odstavek 158. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (2. odstavku izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka H. B. je dolžna povrniti toženi stranki G. v. d.d., stroške odgovora na pritožbo v znesku 10.805,20 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2000 do plačila, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek v tem sporu, iz razloga, ker je tožnica dne 8.10.1999 tožbo umaknila. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki 41.077,00 tolarjev stroškov postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa (8.11.1999) dalje, do plačila, v 8 dneh.

Zoper odločitev o tem, da mora povrniti toženi stranki stroške postopka (v 2. odstavku izreka), se pritožuje tožnica. Navaja, da sta stranki v času postopka pred sodiščem dne 21.10.1999 sklenili izvensodno poravnavo. V tej poravnavi sta se odpovedali vsem denarnim zahtevkom, v 3. točki izvensodne poravnave pa sta izrečno določili, da bosta trpeli vsaka svoje stroške postopka. Tožnica zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani 2. odstavek sklepa razveljavi, morebitne stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo toženi stranki.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da s tožnico dne 21.10.1999 ni sklenila izvensodne poravnave.

Pooblaščenka tožnice je namreč preklicala že podpisano izvensodno poravnavo istega dne, češ da tožnica te poravnave ni bila pripravljena skleniti. To izhaja iz priloženega dopisa odvetnice M. K. z dne 21.10.1999, ki je bil pooblaščenki tožene stranke poslan po faxu. Zato je tožena stranka po svoji delavki S. M. povabila tožnico na razgovor, z namenom, da podpiše že predlagano izvensodno poravnavo.

Tožnica tega ni več želela in je izjavila, da tožbo umika le začasno. Zato je tožena stranka sklepala, da je njen namen zadevo zavleči, tako da bi terjatev tožene stranke do nje iz naslova posojila zastarala. Med strankama torej ni bila sklenjena izvensodna poravnava. To je brez izrečnega pooblastila podpisala le pooblaščenka tožnice, ki je nato sklenitev preklicala, češ da ni v skladu z voljo tožnice.

Zato tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, s tem da se tožnici naložijo tudi stroški pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je stroške postopka odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur.l. RS št. 7/95-62/98), o stroških pa je odločilo na podlagi doložbe 1. odst. 158. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99), ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki stroške postopka, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

V času odločanja o stroških postopka sodišču prve stopnje ni bil poznan podatek, da naj bi stranki sklenili izvensodno poravnavo, iz katere v 3. točki izhaja, da se tožena stranka zaveže takoj po njenem podpisu podati privolitev v umik tožbe, stranki pa bosta trpeli vsaka svoje stroške postopka.

V primeru ugotovitve, da je do izvensodne poravnave s takšno določbo res prišlo, bi bila tožničina pritožba utemeljena, saj bi se v okviru dovoljene dispozicije stranki lahko sporazumno dogovorili o stroških postopka drugače kot to določa 1. odst. 158. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izvensodna poravnava dne 21.10.1999 sicer sklenjena, s tem, ko jo je podpisala tudi takratna pooblaščenka tožnice, vendar pa je že pol ure po njeni sklenitvi tožničina pooblaščenka sporočila pooblaščenki tožene stranke, da ji je tožnica sporočila, da ni pripravljena skleniti poravnave in da naj se glede na to šteje, da poravnava ni sklenjena. S preklicom pisne izjave o sklenitvi izvensodne poravnave se je očitno strinjala in ga sprejela tudi tožena stranka sama, saj temu ni nasprotovala. To dodatno izhaja tudi iz pojasnila v odgovoru na tožbo, da je naknadno, prav z namenom, da podpiše že predlagano izvensodno poravnavo, na razgovor vabila še tožnico samo, ta pa tega ni želela storiti. Gre torej za podpisano izvensodno poravnavo, ki pa sta jo stranki oz. pooblaščenki strank (ki sta poravnavo sklepali) že čez pol ure po podpisu očitno sami sporazumno razveljavili, oz. jo sploh nista šteli za sklenjeno, zaradi česar se tožnica na to poravnavo ne more uspešno sklicevati.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. tč. 365. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Glede na neuspeh s pritožbo in dejstvo, da je bil potreben tudi odgovor za pritožbo, je tožnica dolžna toženi stranki povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu s priglašenim stroškovnikom (1. odst. 165. čl. ZPP).