Jedro

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, toženi stranki pa mora povrniti vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (II. točka izreka) delno spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 66,83 EUR (namesto zneska 103,00 EUR) v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 49,98 EUR v 8 dneh od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka), ter da je tožnik toženi stranki dolžan v roku 8 dni povrniti 103,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, sam pa krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je še vedno sporno, ali pripadnikom SV pripada 30 % ali 130 % dodatek. Vztrajanje tožnika pri tožbi je bilo očitno upravičeno, saj je tožena stranka naknadno dne 5. 3. 2018 posameznim pripadnikom ponovno izplačala določene 30 % dodatke, še vedno pa ni pravnomočno odločeno o tem, ali jim morda pripada celo 130 %. Zato ni razumljivo, kdaj naj bi nastopil tisti trenutek, ko naj bi bil tožnik dolžan umakniti tožbo, da ga ne bi zadele posledice po prvem odstavku 158. člena ZPP. Meni, da bi sodišče moralo uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP, kar je bila podlaga za odločitev v drugih istovrstnih zadevah. Tudi pritožbeno sodišče je v zadevi Pdp 412/2018 obrazložilo, da roka ne določata niti Zakon o delovnih in socialnih sodiščih niti ZPP. Zato bi moralo sodišče odločiti, da se mu povrnejo stroški v sorazmerju z uspehom v pravdi oziroma da se mu povrnejo vsi stroški, ker je bila tožba potrebna. Tožnik je namreč za vtoževano obdobje prejel plačilo 197,40 EUR bruto. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremeni in tožniku prizna vse stroške postopka, ker so bili za postopek potrebni, toženi stranki pa naloži tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Pravilno je stališče tožnika, da bi moralo sodišče odmeriti stroške postopka po uspehu, ni pa podlage za to, da bi se mu priznali vsi priglašeni stroški kot potrebni za ta postopek. Sodišče prve stopnje je zaradi nepravilnega materialnopravnega stališča (da je tožnik tožbo umaknil nepravočasno) tožniku naložilo povrnitev vseh stroškov postopka tožene stranke, čeprav bi moralo stroške odmeriti v skladu z načelom uspeha, to je po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP, saj je tožena stranka le delno izpolnila tožbeni zahtevek.

6. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, toženi stranki pa mora povrniti vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe. V eni od podobnih zadev je sodišče presodilo, da umik tožbe po preteku štirih mesecev, odkar je tožena stranka izpolnila zahtevek, lahko pomeni kvečjemu podlago za zahtevek, da ji tožnik povrne t.i. krivdno povzročene stroške, ne pa stroškov, ki so toženi stranki nastali do umika tožbe (sklep VSL II Cp 1707/2015). Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah. Enako stališče pa je v zvezi s tem vprašanjem (to je razlago pojma "takoj" v citirani določbi prvega odstavka 158. člena ZPP) v sodni praksi zavzeto v številnih odločbah višjih sodišč splošne pristojnosti (npr. v zadevah VSL I Cpg 1091/2015, I Cpg 1577/2013, I Cp 137/2016). V enem od navedenih judikatov (sklep VSL I Cpg 1577/2013) je sodišče pojasnilo, da namen določbe prvega odstavka 158. člena ZPP ni v pretirano ozki in posledično nerazumno strogi določitvi časovnega obdobja, ki bi ga še bilo mogoče subsumirati pod termin "takoj", saj se s prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če ta tožbe na umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih nepotrebnih pravdnih stroškov.

7. Stroški se v takem primeru, kot je obravnavani, odmerijo po določbah 154. člena ZPP. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo zneska 1.136,83 EUR, tožena stranka pa je zahtevek izpolnila le delno, v višini 197,40 EUR. To pa pomeni, da je tožnik v postopku uspel v deležu 17,36 %, tožena stranka pa v deležu 82,64 %.

8. Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče poleg 154. člena in 158. člena ZPP upoštevalo tudi 155. člen ZPP ter določbe Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Stroške tožnika je odmerilo po specificiranem stroškovniku in upoštevaje OT, ugotovilo, da tožniku po tar. št. 15/1 pripada 200 točk za tožbo, po tar. št. 19/4 50 točk za umik tožbe ter skladno z 11. členom OT 2 % za materialne stroške, kar skupaj znaša 255 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 117,04 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV pa 142,78 EUR. Skupaj s sodno takso v znesku 29,40 EUR pa znašajo potrebni stroški postopka tožnika 172,18 EUR. Ostali priglašeni stroški nimajo podlage v OT, zato tožniku niso bili priznani.

9. Toženi stranki je že sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka in sicer 200 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 15/1), 50 točk za soglasje k umiku tožbe (tar. št. 19/4) ter 2 % za materialne stroške (11. člen OT), kar skupaj znaša 255 točk oziroma ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR 117,04 EUR.

10. Upoštevaje 17,36 % uspeh tožnika in 82,64 % uspeh tožene stranke je tožnik upravičen do stroškov v znesku 29,89 EUR, tožena stranka pa v znesku 96,72 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 66,83 EUR.

11. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo in stroške znižalo tako, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka v višini 66,83 EUR (namesto 103,00 EUR), kot izhaja iz izreka tega sklepa, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 154. in 155. členom istega zakona. Tožnik je s pritožbo uspel v 35 % (izpodbijal je odločitev, da mora toženi stranki povrniti 103,00 EUR, uspel pa je le z znižanjem za 36,17 EUR). Pritožbeno sodišče je, upoštevaje OT, tožniku priznalo naslednje pritožbene stroške: nagrado za pritožbo v višini 250 točk (tar. št. 15/4) ter 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) v višini 5 točk, skupaj torej 255 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR je tako tožniku priznalo 117,05 EUR, in z upoštevanjem 22 % DDV 142,80 EUR. Tako je tožniku, glede na uspeh pritožbenega postopka, tožena stranka dolžna povrniti 49,98 EUR.