Jedro

Prošnjo za azil mora prosilec utemeljiti, poleg osebnih podatkov mora prepričljivo in verodostojno navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem oziroma nasprotujejo njegovi prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije. Prepričljivost in verodostojnost izkažejo že iz ravnanja in izjave, ki jih da prosilec v prošnji za azil.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožečo stranko se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno ponovno prošnjo tožnice za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi je navedla, da je tožnica dne 31. 5. 2005 vložila prošnjo za azil pod imenom AA. V prošnji je navedla, da je v Slovenijo prišla ilegalno brez dokumentov 26. 5. 2005. Matično državo je zapustila, ker so jo maltretirali Srbi zaradi njene muslimanske narodnosti, maltretiral pa jo je tudi njen mož, ki je na njej ugašal cigarete in jo enkrat zabodel v zadnjico. Ker je tožnica med postopkom podala izjavo, da svojo prošnjo za azil umika, je tožena stranka v skladu s 1. alineo 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 - ur. p. b., v nadaljevanju ZAzil) s sklepom št. ... z dne 21. 7. 2005 postopek ustavila. Sklep je bil dne 21. 7. 2005 po faksu poslan na PMP Z in istega dne vročen tožnici, dne 23. 7. 2005 pa je bil vročen tudi njenemu takratnemu zakonitemu zastopniku in je postal pravnomočen dne 23. 8. 2005. Dne 6. 6. 2006 je tožnica vložila ponovno prošnjo za azil na za to predpisanem obrazcu. V ponovni prošnji je navedla, da je oktobra 2005, ko je bila še nastanjena v Azilnem domu v B, odšla po cigarete, ko pa je odhajala iz trgovine, jo je nekdo povlekel za lase in jo dvakrat udaril po glavi. Ko je pogledala, je videla svojega "moža" II, ki jo je na silo odvlekel v avto. Klicala je na pomoč, vendar ji je zaprl usta in jo odpeljal v Bosno in Hercegovino. V avtu je bil še nek moški, ki ji je zagrozil, da jo bo ubil, če bo klicala na pomoč. Nato je padla v nezavest, ovedla pa se je šele v Bosni in Hercegovini, ki jo je neka ženska polivala z vodo. Partner jo je začel pretepati, nato pa jo je vrgel v izkopano septično jamo. Odgriznil ji je del levega uhlja, da je bila vsa krvava. Nato jo je polil z bencinom, jamo pokril z deskami in prižgal robec. Vnel se je ogenj in zajeli so jo plameni. Partnerja je prosila, naj jo reši in odpelje k zdravniku, on pa tega ni hotel, ker se je bal, da ga bo prijavila policiji. Rešili so jo sosedje in jo odpeljali k zdravniku. Vse to se je dogajalo v T. Prišla je policija, tri dni je bila v bolnišnici, partner pa dva dni v zaporu, nato pa so ga izpustili, zaradi česar je iz bolnišnice pobegnila k bratu v C. Pri njem je bila štiri mesece, nato pa je brat poklical nekega zdravilca (hodža) na Hrvaško, ki je prišel ponjo in jo odpeljal v Š. Z ženo sta jo zdravila, da ji ne bi ostale brazgotine. Tega Hrvata je zaprosila za pomoč, da jo spravi v Slovenijo, kamor je prišla ilegalno ter ponovno zaprosila za azil. Če bi se vrnila v Bosno in Hercegovino, bi jo tam našel mož in jo ubil. Poročila se je leta 1997 in je takrat prevzela možev priimek DD, pred tremi meseci pa sta se na sodišču v T uradno ločila in je nazaj vzela svoj priimek GG. Tožena stranka na podlagi dejstev, ki izhajajo iz spisne dokumentacije (uradnega zaznamka policistke RR iz PMP Z z dne 27. 6. 2006, delovnega naloga PMP Z z dne 21. 7. 2005, depeše PMP Z z dne 21. 7. 2005, fotokopije tožničine osebne izkaznice BiH, fotokopije vozne karte za vlak z dne 21. 7. 2005 na relaciji B - Š ter dopisa PMP Z z dne 21. 7. 2005) ugotavlja, da tožnica zavaja oziroma zlorablja azilni postopek. V svoji ponovni vlogi za priznanje azila z dne 6. 6. 2006 je namreč navedla, da jo je oktobra 2005 v Sloveniji "ugrabil" njen mož in jo odpeljal v Bosno ter na ta način prekinil njen prvi azilni postopek. Iz navedene dokumentacije pa izhaja, da so tožnico, po tem, ko je prvič zaprosila za azil dne 31. 5. 2005, dne 21. 7. 2005 na vlaku št. 7805 (relacija B - Š) kontrolirali policisti PMP Z in pri njej našli osebno izkaznico BiH in izkaznico prosilke za azil. V postopku mejne kontrole je tožnica policistom PMP Z povedala, da je v Slovenijo vstopila ilegalno dne 26. 5. 2005 na območju PP K in zaprosila za azil. Nadalje je povedala, da se namerava vrniti v matično državo ter da zato odstopa od svoje prošnje za priznanje azila. Ker je tožnica nepismena, je njeno izjavo po nareku napisala policistka PMP Z, tožnica pa se je pod njo podpisala s tremi križci. Odstopna izjava je bila po faksu poslana toženi stranki, ki je še istega dne (21. 7. 2006) izdala sklep o ustavitvi postopka. Kot je razvidno iz dokumentacije, je tožnica dne 21. 7. 2006 z vlakom št. ... ob ... uri zapustila ozemlje Republike Slovenije. Tožena stranka tožničine zgodbe ne sprejema za verodostojno tudi zaradi tega, ker je v ponovni prošnji z dne 6. 6. 2006 podala drugačne osebne podatke o družinskih članih, ki še živijo v matični državi, kot v svoji prvi prošnji za azil z dne 31. 5. 2005. Tako je v svoji prvi prošnji v rubriki 30, stran 5 (bližnji člani družine, ki trenutno živijo v matični državi), navedla, da v BiH živijo mož LL, hčerka NN in sin ČČ, dočim je v ponovni prošnji za azil na isto vprašanje navedla, da v matični državi živijo mož II, hčerka SS in sin CC. V zvezi s predlogom tožničinega pooblaščenca za podelitev subsidiarne zaščite tožnici navaja, da tožnica v azilnem postopku ni izkazala splošne verodostojnosti. V postopku ugotavljanja pravice do azila morajo biti brezpogojno izpolnjeni pogoji oziroma predpogoji, ki se nanašajo predvsem na ugotovljeno splošno verodostojnost prosilca za azil in ta mora biti podana ves čas postopka. Povezanost, konsistentnost in skladnost izjav, kot sestavni del ocene splošne verodostojnosti prosilca, pride do izraza še bolj v primerih, kot je primer tožnice, saj je potrebno v primeru odsotnosti listinskih in drugih dokazov izhajati iz njenih izjav. Izjave prosilca pa morajo biti povezane, jasne, verjetne in nekontradiktorne, saj lahko pristojni organ ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do azila izključno na tej podlagi, v povezavi z objektivno situacijo v izvorni državi. V predmetni zadevi pa je z gotovostjo dokazana kontradiktornost v izjavah tožnice, ki se nanašajo na bistvene okoliščine, na katerih temelji njena izpoved. V kolikor splošna verodostojnost prosilca za azil ni podana, pa se izpolnjevanje pogojev po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil sploh ne more ugotavljati. Po mnenju tožene stranke so v obravnavanem primeru podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene po 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. V tožbi zoper izpodbijano odločbo je navedeno, da je bila prošnja tožnice zavrnjena kot očitno neutemeljena z uporabo 2. alinee 36. člena ZAzil (lažna predstavitev razlogov), zaradi zavajanja tožnice o tem, kdaj, zakaj in kako je bil ustavljen njen prvi azilni postopek in o tem, kako se je pisal njen nekdanji mož (LL ali II). Tožena stranka navedenih spornih izjav tožnici ni predočila kot sporne in ji tudi ni omogočila, da bi protislovja v svojih izjavah pojasnila. To pa je po ustaljeni sodni praksi očitna kršitev pravil postopka, zaradi katere je treba izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

O azilu kot posebni obliki mednarodne zaščite, ki jo država nudi tujcem, se po ureditvi v ZAzil lahko odloča v rednem azilnem postopku (34. člen in 1. odstavek 35. člena ZAzil) ali pa v pospešenem azilnem postopku, ki je po vsebini skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06). V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za azil, če je podan kateri izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Med temi sta tudi razloga, na katera je svojo odločitev oprla tožena stranka, in sicer če prošnja temelji na namernem zavajanju ali se postopek zlorablja (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), z lažno predstavitvijo razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil) in če je iz prošnje očitno, da prosilcu v njegovi državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil).

Prošnjo za azil mora prosilec utemeljiti, poleg osebnih podatkov mora prepričljivo in verodostojno navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem oziroma nasprotujejo njegovi prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije (29. člen ZAzil). Prepričljivost in verodostojnost izkazujejo že ravnanja in izjave, ki jih da prosilec v prošnji za azil. V pospešenem azilnem postopku se namreč ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za pridobitev azila, pač pa preverja, ali so izjave prosilca logične, skladne, popolne in verjetne glede na splošno znane informacije in presodi, ali so ravnanja prosilca izključno usmerjena v pridobitev azila. Dejstva in okoliščine, na katere je svojo odločitev oprla tožena stranka, tudi po presoji sodišča kažejo, da je v obravnavani zadevi podana podlaga za odločanje v pospešenem azilnem postopku.

Tudi po presoji sodišča tožnica v postopku ni izkazala svoje splošne verodostojnosti, saj je v nasprotju z uradnimi podatki PMP Dobova, iz katerih izhaja, da je iz Republike Slovenije odšla prostovoljno dne 21. 7. 2005, v ponovni prošnji za azil lažno navajala, da je bila proti svoji volji na silo odpeljana v Bosno in Hercegovino. Prav tako je iz spisa razvidno, da je dne 21. 7. 2005 potrdila prevzem sklepa o ustavitvi azilnega postopka, ki je sledil njeni izjavi, da prošnjo za azil umika, ker se želi na lastne stroške vrniti v matično državo z vlakom preko mejnega prehoda Dobova dne 21. 7. 2005. Ker je nekredibilnost izjav tožnice glede pomembne okoliščine o ustavitvi prvega postopka za priznanje azila podprta z nespornimi dejstvi in dokazi, ki se nahajajo v upravnih spisih, sodišče tudi ne vidi nobenega razloga za nadaljnje pojasnjevanje spornih izjav tožnice in zavrača tožbene ugovore o bistveni kršitvi določb postopka. Tožnica je bila pred podajo izjave na predpisanem obrazcu tudi poučena, da mora vse povedati po resnici, sicer se vloga zavrne kot očitno neutemeljena, potrdila je, da prevajanje razume, ob podajanju izjave pa je bil prisoten tudi njen svetovalec za begunce, zaradi česar se na svojo neukost in na neznanje jezika v tožbi ne more uspešno sklicevati.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

K 2. točki izreka: Sodišče je predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji) ter tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks, ker je ocenilo, da bi bila z njihovim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, pri tem pa je upoštevalo tudi status tožnice kot prosilke za azil.