Jedro

S tem, ko je tožena stranka v ponovljenem postopku s sklepom disciplinskega senata Disciplinskega sodišča, torej drugostopenjskega organa, neposredno odločila o zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka oziroma o storitvi disciplinske kršitve in odgovornosti tožeče stranke za to kršitev, je po eni strani presegla svoje pristojnosti za odločanje, po drugi strani pa sploh ni odločila o vprašanjih, ki bi morala biti predmet odločanja v tem postopku, namreč o utemeljenosti pritožb in o usodi prvostopenjske disciplinske odločbe, gre za kršitev postopka, ki jo je treba šteti za bistveno.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Disciplinskega sodišča Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije št. D/BS-jabolko-352/08-DS/7 z dne 13. 10. 2008 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

Disciplinski senat disciplinske komisije ZAPS je dne 24. 2. 2006 pod št. D/BS-jabolko-60/06-DK/5 izdal prvostopenjski sklep, s katerim je ugotovil, da je tožeča stranka kriva, da kot odgovorni projektant arhitekture pri izdelavi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 03014 iz julija 2004 ni v celoti upoštevala pogojev, ki so določeni z veljavnim prostorskim aktom in so razvidni iz lokacijske informacije MOL, Oddelka za urbanizem, št. 3512-2397/04-13 z dne 10. 6. 2004, v zvezi s stopnjo pozidanosti, ki je določena za pozidano območje 40 % in za nepozidano območje 60 %, sama pa je pri izdelavi projektne dokumentacije upoštevala stopnjo pozidanega območja v višini nad 50 %, ter z opisanim dejanjem kršila določbo 16. točke 6. člena Disciplinskega pravilnika ZAPS (Uradni list RS, št. 11/05, dalje Pravilnik) v zvezi z določbo 7. člena Kodeksa poklicne etike arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev. Zato ji je bil izrečen disciplinski ukrep opomin, v ostalem pa je bila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka zavrnjena, ker dejanja niso predstavlja disciplinske kršitve po Disciplinskem pravilniku.

Tožena stranka je s sklepom Disciplinskega sodišča št. D/BS-jabolko-33/06-DK/4 z dne 18. 7. 2006 ugodila pritožbi tožeče stranke in deloma tudi pritožbi disciplinskega tožilca pri ZAPS zoper opisani prvostopenjski sklep in ga deloma spremenila, deloma pa zavrnila zahtevo za uvedbo postopka, ker je ugotovila, da v postopku ni bilo dokazano, da tožeča stranka pri izdelavi projekta PGD ni upoštevala pogojev, določenih z veljavnim prostorskim aktom v zvezi z določeno stopnjo pozidanosti gradbene parcele ter odmikov od parcelnih mej.

Tukajšnje sodišče je s sodbo opr. št. U 2177/2006 z dne 11. 9. 2008 ugodilo tožbi tožeče stranke zoper navedeni sklep Disciplinskega sodišča ZAPS, ta sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je disciplinski senat Disciplinskega sodišča tožene stranke izdal sklep, da je tožeča stranka kriva, da kot odgovorni projektant arhitekture pri izdelavi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 03014 iz julija 2004 ni upoštevala pogojev, določenih z Odlokom o sprejemu prostorsko ureditvenih pogojev za plansko celoto V2 Trnovo – Tržaška cesta, ki so razvidni iz lokacijske informacije MOL, Oddelka za urbanizem, št. 3512-2397/04-13 z dne 10. 6. 2004 (projektant ni projektiral dveh enodružinskih prostostoječih stavb, pač pa večstanovanjski objekt), ter pri projektiranju ni upoštevala danih pogojev glede vertikalnih gabaritov objekta, to je največ P+1 z izkoriščenim podstrešjem (v projektu je namesto izkoriščenega podstrešja izvedena etaža drugega nadstropja, to je v obsegu P+2). Tožeča stranka kot odgovorni projektant pri izdelavi PGD dokumentacije ni upoštevala določil standarda SIST ISO 6707-1 iz leta 1998 v zvezi z uporabo pojmov „enodružinska hiša“ in „podstrešje“, ne določb Uredbe o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 33/03) v zvezi z opisano strukturo stanovanjskih stavb, to pa predstavlja napačno uporabo pravil stroke in s tem kršitev 11. točke 6. člena Pravilnika. Tožena stranka je zato tožeči stranki izrekla disciplinski ukrep opomin in odločila, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati stroške disciplinskega postopka v skupnem znesku 922,22 EUR.

V obrazložitvi tega sklepa tožena stranka med drugim navaja, da prostorski akt, ki bi ga tožeča stranka morala upoštevati pri projektiranju, na predmetnem zazidalnem območju izrecno dovoljuje le enodružinske stanovanjske stavbe. Tožeča stranka je kljub temu projektirala večstanovanjsko stavbo, kar je v nasprotju s standardom SIST ISO 6707, ki določa, da je enodružinska hiša načrtovana kot eno stanovanje, stanovanje pa je bivalna enota, namenjena eni družini. Tudi Uredba o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena deli stanovanjske stavbe na enostanovanjske in večstanovanjske. V zvezi z vertikalnim gabaritom stavbe, predvidene s projektom, tožena stranka ugotavlja, da projektirana mansardna etaža ni mansarda po določbah ZGO-1, ker nima znižane notranje višine ob kapi. Tudi v tem pogledu tožeča stranka ni upoštevala pojma podstrešja, kot je določen s standardom SIST ISO 6707, ki določa, da je podstrešje dostopen prostor znotraj ostrešja stavbe. Vse to pomeni, da tožeča stranka ni upoštevala vseh pravil stroke, ki veljajo za arhitekturno dejavnost oziroma standardov in tehničnih predpisov. Glede na strokovnost in pooblastila, ki tožeči stranki dajejo položaj pooblaščenega arhitekta in glede na njeno usposobljenost za opravljanje projektantskega dela, bi se tožeča stranka morala zavedati pravil stroke, pa jih kljub temu ni upoštevala, kar pomeni, da je opisane kršitve zagrešila iz malomarnosti. Ker gre za lažjo disciplinsko kršitev, ji je disciplinski senat disciplinskega sodišča izrekel opomin, poleg tega pa tudi obveznost plačila stroškov v obliki povprečnine.

Tožeča stranka v tožbi med drugim navaja, da je tožena stranka svojo prvotno odločitev v ponovljenem postopku zgolj dopolnila z navedbo, da naj bi do kršitve prišlo iz malomarnosti, v vsem ostalem pa ostaja odločitev drugostopenjskega disciplinskega organa nespremenjena, tako da se tožeča stranka sklicuje tudi na svoje tožbene navedbe v tožbi, vloženi v zadevi pod opr. št. U 2177/2006. Disciplinsko sodišče ni v ponovljenem postopku izvedlo nobenega dokaza, ki bi kazal na krivdo tožeče stranke, tožeča stranka pa tudi ni bila zaslišana, tako da se je disciplinsko sodišče o njegovi krivdi lahko opredelilo le „na pamet“. Tožena stranka ni obrazložila, v čem naj bi se kazala malomarnost tožeče stranke, izpodbijani sklep pa zagotovo ne temelji na strokovnih virih in ne upošteva ustaljene in splošno priznane prakse pri interpretaciji pojmov „enodružinska hiša“ in „podstrešje“. Tožeča stranka je pri izdelavi sporne dokumentacije izhajala iz za tisti čas nesporne prakse, ki je v območjih, predvidenih za gradnjo enodružinskih hiš, dopuščala tudi projektiranje hiš z dvema ločenima stanovanjema oziroma hiš, ki so imele podstrešje obdelano kot stanovanjsko površino. Na ta način je bilo v Sloveniji, zlasti v Ljubljani, izdano mnogo gradbenih dovoljenj, ki so ostala v veljavi tudi v pritožbenih postopkih. Da ne gre za okoliščine, ki bi odstopale od ustaljenih, kaže tudi dejstvo, da je bilo na podlagi obravnavane projektne dokumentacije najprej izdano gradbeno dovoljenje. To dovoljenje je bilo kasneje razveljavljeno, vendar predvsem iz razloga nepravilno določene stopnje pozidanosti zemljišča, torej iz razlogov, ki so se zdeli sporni prvostopenjski disciplinski komisiji, ne pa tudi disciplinskemu sodišču. Gre torej za veliko negotovost pri določanju pravnih in arhitektonskih oziroma urbanističnih pravil in standardov, saj je mogoča različna interpretacija sicer enakega pravne in dejanskega stanja. Tožeča stranka v takšnih razmerah ne more nositi odgovornosti za ravnanja, ki so bila izvršena v dobri veri in z vso odgovornostjo do investitorja ter veljavnih zakonskih okvirov. Glede stroškov postopka tožeča stranka meni, da so navedeni v pavšalnem znesku, ki ga ni mogoče preveriti. Tožena stranka je v okviru ponovljenega odločanja upravičena zahtevati povrnitev stroškov tega postopka, ne pa tudi predhodnega, ki se je končal s pravnomočno sodbo tukajšnjega sodišča v prid tožeče stranke. Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o zadevi, oziroma podrejeno, naj zadevo vrne v ponovno odločanje. Poleg tega predlaga tudi, naj sodišče toženi stranki naloži plačilo priglašenih stroškov postopka.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavilo upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Kot je bilo že navedeno, je ponovljeni postopek v obravnavani disciplinski zadevi potekal na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. U 2177/2006 z dne 11. 9. 2008. S to sodbo je sodišče odpravilo sklep Disciplinskega sodišča ZAPS št. D/BS-jabolko-33/06-DK/4 z dne 18. 7. 2006, torej drugostopenjsko disciplinsko odločbo, in vrnilo zadevo v ponoven postopek. Z navedeno sodbo je bila odpravljena izključno drugostopenjska disciplinska odločba, zato je prvostopenjska disciplinska odločba (sklep Disciplinskega senata disciplinske komisije ZAPS št. D/BS-jabolko-60/06-DK/5 z dne 24. 2. 2006) ostala v veljavi. Predmet postopka pred disciplinskim senatom Disciplinskega sodišča, torej drugostopenjskim organom, je tako smiselno kot tudi po izrecnih določbah členov 81, 82, 84 in 89 Pravilnika odločanje o pritožbah zoper prvostopenjsko odločbo. Tožena stranka bi torej v ponovljenem postopku z novo drugostopenjsko odločbo morala odločiti o pritožbah zoper prvostopenjsko odločbo, saj je bil njen sklep, s katerim je to storila v prvem postopku, odpravljen.

Tožena stranka tega ni storila, temveč je v ponovljenem postopku s sklepom disciplinskega senata Disciplinskega sodišča, torej drugostopenjskega organa, neposredno odločila o zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka oziroma o storitvi disciplinske kršitve in odgovornosti tožeče stranke za to kršitev. Ob tem ne iz izreka, ne iz obrazložitve novega sklepa Disciplinskega sodišča ne izhaja, da bi tožena stranka kakor koli odločala o pritožbah, ki sta bili vloženi zoper prvostopenjsko disciplinsko odločbo, niti ni prvostopenjske disciplinske odločbe razveljavila ali spremenila. O zadevi je bilo tako odločeno dvakrat, z dvema vsebinsko različnima odločbama, o pritožbah pa sploh ne.

Po določbi 1. odstavka 81. člena Pravilnika poteka postopek pred disciplinskim sodiščem na podlagi pritožbe zoper sklep senata disciplinske komisije, po določbi 89. člena tega Pravilnika pa lahko senat pritožbo zavrže kot prepozno ali nedovoljeno, zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep disciplinske komisije, sklep disciplinske komisije razveljavi in vrne zadevo disciplinski komisiji v novo obravnavo, ali pa sklep disciplinske komisije razveljavi in spremeni sklep disciplinske komisije. Tožena stranka je z odločbo drugostopenjskega organa v ponovljenem postopku očitno prekršila navedene določbe Pravilnika, ki predstavljajo temeljni okvir disciplinskega postopka na drugi stopnji. Ker je pri tem po eni strani presegla svoje pristojnosti za odločanje, po drugi strani pa sploh ni odločila o vprašanjih, ki bi morala biti predmet odločanja v tem postopku, namreč o utemeljenosti pritožb in o usodi prvostopenjske disciplinske odločbe, gre za kršitev postopka, ki jo je treba šteti za bistveno. Sodišče je zato v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) tožbi ugodilo in upravni akt odpravilo.

Zaradi zgoraj opisane narave kršitev postopka v obravnavani zadevi sploh še ni prišlo do preizkusa pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske disciplinske odločbe pred drugostopenjskim organom, zato sodišče ni imelo podlage za vsebinski preizkus odločitve tožene stranke, ki jo vsebuje prvostopenjska odločba, in je iz tega razloga lahko odpravilo le drugostopenjsko odločbo. V ponovljenem postopku bo moral drugostopenjski organ tožene stranke jasno in izrecno odločiti tako o obeh pritožbah, kot tudi o usodi prvostopenjske odločbe in se pri tem držati okvirov, ki mu jih za odločanje postavlja 81. člen Disciplinskega pravilnika ZAPS. V izogib nepotrebnemu podaljševanju postopka sodišče posebej opozarja še na določbe o zastaranju disciplinskega postopka iz 46. in 47. člena Disciplinskega pravilnika ZAPS.

Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 se tožeči stranki, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določbi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je zastopal odvetnik, priznajo stroški višini 350,00 EUR, zato je sodišče stroškovnemu zahtevku tožeče stranke ugodilo v tej višini.