Jedro

S sklenitvijo najemne pogodbe sta stranki uredili medsebojna razmerja v zvezi z uporabo poslovnih prostorov v stavbi. Glede na to pogodbo se izkaže kot nepomembno vprašanje, ali je imelo pravno razmerje med pravnim prednikom tožeče stranke in toženo stranko značilnosti osebne služnosti oziroma, ali je šlo za kakšno drugo pravno razmerje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev in vknjižbo trajne pravice rabe in uživanja poslovnih in stranskih prostorov v izmeri 227,68 m2 v pritličju stavbe, v korist tožeče stranke pri nepremičnini vl.št. 266 k.o., last tožene stranke. Ugotovilo je, da je bila dogovorjena med Upravo gojitvenih lovišč in toženo stranko z dogovorom z dne 17.12.1959 osebna služnost rabe poslovnih prostorov. Ker je bila Uprava gojitvenih lovišč ukinjena, je prenehala osebna služnost, ustanovljena v njeno korist. Ne glede na to tožeča stranka ni pravni naslednik Uprave gojitvenih lovišč. Ugotovilo je še, da je bila sklenjena med pravdnima strankama najemna pogodba dne 12.7.1961, ki se nanaša pretežno na prostore v pritličju in določa najemnino.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi. Potrdilo je vse prvostopne dejanske ugotovitve in pravna stališča. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je v tem, da je na drugi stopnji odločal senat po pravilih, ki veljajo za gospodarske spore, postopek na prvi stopnji pa je tekel po pravilih rednega pravdnega postopka. Nadalje meni, da ne gre za osebno služnost po pravilih ODZ, pač pa za služnost sui generis. Razlogov, da bi dogovorjena služnost prenehala, pa ni. Trdi, da je pravni naslednik Uprave gojitvenih lovišč in navaja razloge za to trditev.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe, zlasti o pravnem nasledstvu, in predlaga zavrnitev revizije.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po zakonu o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur.l. SRS št. 25/76 , 29/86) ter po zakonu o sladkovodnem ribištvu (Ur.l. SRS št. 25/76,42/86) sta Zavod za ribištvo in Lovska zveza Slovenije samoupravni organizaciji v smislu 1. odst. 489.čl. ZPP, zato v sporu med njima veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Tako stališče izraža tudi načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS 21. in 22. 12. 1983. Zato je na drugi stopnji pravilno odločal senat po 2. odst. 493.čl. ZPP. Tudi v postopku na prvi stopnji ni bilo nobene napake, ki bi jo bilo mogoče šteti kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato ta revizijski razlog ni podan.

Za razsojo v tej zadevi je bistvena ugotovitev, da sta pravdni stranki sklenili dne 12.7.1961 najemno pogodbo, s katero je tožena stranka kot najemodajalka oddala tožeči stranki kot najemnici sporne poslovne prostore za nedoločen čas proti plačevanju mesečne najemnine. S to pogodbo sta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja v zvezi z uporabo poslovnih prostorov v stavbi, katere lastnica je tožena stranka. Glede na to pogodbo se izkaže kot nepomembno vprašanje, ali je imelo pravno razmerje med upravo gojitvenih lovišč in toženo stranko značilnosti osebne služnosti oziroma, ali je šlo za kakšno drugo pravno razmerje, in ali je tožeča stranka pravna naslednica Uprave gojitvenih lovišč ali ne. Če bi se štelo, da je tožeča stranka pravna naslednica Uprave gojitvenih lovišč in da je prevzela pravice in obveznosti iz pravnega razmerja med Upravo gojitvenih lovišč in toženo stranko, so s sklenitvijo najemne pogodbe z dne 12.7.1961 nastopili pravni učinki prenovitve. Razlog za sklenitev najemne pogodbe je bil bodisi, da sta stranki šteli, da pravno razmerje med njima glede uporabe poslovnih prostorov tedaj ni bilo urejeno, bodisi, da sta to razmerje želeli urediti na novo, na podlagi drugačne pravne podlage. V prvem primeru ni potrebno raziskati razmerij med Upravo gojitvenih lovišč in toženo stranko, ker stranki iz tega razmerja nista izvajali posledic za njuno medsebojno razmerje; v drugem primeru pa gre za prenovitev, katere bistvena posledica je, da prejšnja obveznost ugasne. Tudi v tem primeru se ni potrebno ukvarjati z vprašanji razmerij med Upravo gojitvenih lovišč in toženo stranko in z vprašanjem morebitnega pravnega nasledstva tožeče stranke.

Potem, ko sta pravdni stranki povsem jasno uredili vprašanja v zvezi z uporabo poslovnih prostorov z najemno pogodbo, ni mogoče soglašati s tožečo stranko, da bi mogla izvajati glede teh prostorov pravice iz dogovora o uživanju in prispevku v amortizacijski sklad z dne 17.12.1959, ki so ga sklenili tožena stranka na eni strani ter Uprava gojitvenih lovišč in sopogodbeniki na drugi strani. Zato so vprašanja, ki jih obravnava tožeča stranka v reviziji, za odločitev v tej zadevi nepomembna.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393.čl. ZPP. Izrek o stroških revizijskega postopka je v skladu z določbo l. odst. 155. čl. in 1. odst, 166.čl. ZPP. Odgovor na revizijo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora nositi tožena stranka sama.