Jedro

Sodišče je samo širilo in dopolnjevalo trditveno podlago tožbe. Enako je postopalo sodišče tudi, ko je obveznost tožencev opredelilo kot solidarno, čeprav velja, da je za nastanek solidarne obveznosti potrebna posebna pravna podlaga in da se praviloma ne presumira.

Izrek

Pritožbi drugotoženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi, ki se nanaša nanj (1. in 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugotoženca zavrne, v stroškovni odločitvi, ki se nanaša na drugotoženca (4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), pa tako, da je tožnik dolžan drugotožencu plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 395,23 EUR v roku 15-ih dni.

Pritožba prvotoženke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku zoper prvotoženko.

Tožnik je dolžan drugotožencu plačati pritožbene stroške v znesku 1.036,30 EUR v roku 15-ih dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencema, da morata tožniku nerazdelno plačati 53.478,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.333.695,80 SIT od 10. 5. 2005 do 31. 12. 2006, od zneska 9.738,34 EUR od 1. 1. 2007 do plačila; 8 % letnimi obrestmi od zneska 10.482.000,00 SIT od 26. 4. 2004 do 9. 5. 2005; z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.482.000,00 SIT od 10. 5. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 43.740,61 EUR od 1. 1. 2007 do plačila. Tožencema je še naložilo, da morata tožniku plačati znesek 1.787,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 428.400,00 SIT od 6. 2. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 1.787,68 EUR od 1. 1. 2007 do plačila ter mu nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 2.787,26 EUR v roku 15-ih dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi sta toženca vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da temelj vtoževane terjatve za prvotoženo stranko kot samostojno podjetnico posameznico ni sporen razen višine, in priznava, da je dolžna vrniti, kar je prejela. Vtoževana terjatev pa je že po temelju sporna za drugotoženca, ki je bil v času nastanka poslovnega razmerja med tožnikom in prvotoženko zaposlen pri prvotoženki. Iz tožnikovih navedb in iz njegove izpovedi ne izhaja, da je bila posredniška pogodba sklenjena z obema toženima strankama. Nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje je zato napačna in pravno neutemeljena. Zgolj izpoved tožnika, da sta toženca v razmerju do njega nastopala skupno, ne zadostuje za ugotovitev, da je bila posredniška pogodba sklenjena z obema toženima strankama. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da tožniku ni moglo biti znano notranje razmerje med tožencema, saj je sam izpovedal, da je še pred izročitvijo denarja v blagajno v poslovnih prostorih prvotoženke ugotovil, da je prvotoženka lastnica, da je drugotoženi ravnal kot zaposleni delavec pri prvotoženi, izhaja tudi iz dejstva, da se je podpisoval pod žig prvotožene, da je listine podpisoval in sprejemal v poslovnih prostorih prvotožene in da je to potrdil tudi tožnik. Drugotoženec tudi nikoli ni ravnal v svojstvu fizične osebe, ko je podpisal zavezo o vračilu prejetega denarja, temveč vedno v svojstvu prvotožene stranke. Zato ne more biti nerazdelno odgovoren za vračilo denarja, ki ga je sprejela prvotoženka kot samostojna podjetnica posameznica in je o prejemu denarja izstavila potrdilo s svojim žigom.

Pritožba drugotoženca je utemeljena, pritožba prvotoženke pa ni utemeljena.

Sodišče je v skladu z razpravnim načelom in načelom dispozitivnosti vezano na tisto procesno gradivo, ki ga stranki uvedeta v postopek v obliki dejanskih navedb. V pozitivnem smislu pomeni navedeno načelo, da sodišče mora upoštevati dejanske trditve strank, ki so pravnorelevantne, v negativnem pa, da sodišče ne sme upoštevati dejstev, na katera se nobena od strank ni sklicevala, pa če so še tako relevantna v sporu. To torej pomeni, da je sodišče vezano le na zatrjevana dejstva tudi, če bi iz izvedenih dokazov (listin ali pa izpovedi strank in zaslišanih prič) lahko izhajalo drugačno dejansko stanje.

V obravnavani zadevi iz tožnikovega tožbenega zahtevka izhaja, da naj bi bila nosilca obveznosti do njega dva, vendar pa dejansko substancira le obveznost prvotoženke. Tožnik namreč temelji nastanek obveznosti tožene stranke za plačilo vtoževane terjatve na trditvah, da se je z željo po posredovanju pri nakupu nepremičnin obrnil na nepremičninsko agencijo S., poslovanje z nepremičninami, D. S., s.p. V tožbi je tudi navedel, da je pri tem v poslovnih prostorih prvotoženke in izven njih kontaktiral z drugotožencem, ki je nastopal v imenu prvotoženke kot samostojne podjetnice posameznice in se izkazoval tudi z njeno štampiljko. Tožnik se je odločil za nakup bivalnega vikenda in parcele in v ta namen izročil toženi stranki 800.000,00 SIT in 6.400,00 EUR kot aro, 10.482.000,00 SIT oziroma 44.000,00 EUR kot prvi del kupnine in 428.400,00 SIT kot plačilo stroškov posredovanja. Do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo, zato terja vrnitev denarja, ki ga je izročil toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je treba v tožbi zatrjevana dejstva umestiti v abstraktni dejanski stan pravila o neupravičeni obogatitvi, ki določa, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo kaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (3. odst. 190. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). V pravdi ni bilo spora glede pravilnosti takšnega materialnopravnega zaključka glede prvotoženke. Drugotoženec pa je utemeljeno opozoril, da tožbene navedbe ne pogojujejo enakega zaključka tudi glede njega. Kot je bilo navedeno, je tožnik vlogo drugotoženca v obravnavanem historičnem dogodku opredelil z navedbami, da je tožnik v poslovnih prostorih prvotoženke in izven njih kontaktiral z drugotožencem, ki je nastopal v imenu prvotoženke in se je izkazoval z njeno štampiljko. S temi trditvami je tožnik opredelil drugotoženca kot zastopnika prvotoženke, kar je tožena stranka v svojih ugovornih navedbah potrdila. Pritrditi je treba pritožbeni navedbi drugotoženca, da tožnik tudi po dopolnitvi svojih dejanskih tožbenih trditev na prvem naroku za glavno obravnavo in sicer, da sta toženca v razmerju do njega nastopala skupno, ni presegel opredelitve vloge drugotoženca, da nastopa v imenu in za račun prvotoženke oziroma da navedba tudi tega dejstva ne pogojuje ugotovitve, da je bila posredniška pogodba sklenjena z obema tožencema. Tožnik tudi ni zatrjeval, da toženec ni imel pooblastila prvotoženke in da zato dogovor o posredovanju ne zavezuje, zavezuje pa drugotoženca, da mu vrne prejeti denar. Ni zatrjeval niti drugotoženčeve odškodninske obveznosti, ki bi pogojevala vrnitev denarja. Prav tako ni zatrjeval nastanka drugotoženčeve obveznosti, ker bi kasneje pristopil k dolgu prvotoženke (432. člen OZ). Zatrjeval tudi ni, da naj bi drugotoženčeva obveznost izvirala (glede na zatrjevani historični dogodek), npr. iz naslova hrambe. Končno ni zatrjeval niti, da naj bi bila sklenjena posredniška pogodba z obema tožencema oziroma z dvema pravnima subjektoma: fizično osebo (drugotožencem) in samostojno podjetnico (prvotoženko), kar je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve. Niti zaslišan kot stranka (kar sicer ne bi bilo mogoče vzeti v dejansko trditveno podlago tožbe) ni izpovedal, da je sklenil pogodbo o zastopanju s prvotoženko in drugotožencem. V tem obsegu je zato sodišče prve stopnje samo širilo in dopolnjevalo trditveno podlago tožbe. Enako je postopalo sodišče tudi, ko je obveznost tožencev opredelilo kot solidarno, čeprav velja, da je za nastanek solidarne obveznosti potrebna posebna pravna podlaga in da se praviloma ne presumira. Takšen dejanski zaključek bi torej lahko temeljil le na izkazanem pogodbenem dogovoru, po katerem sta se oba toženca obvezala kot solidarna dolžnika. Torej tudi v primeru, če bi oba toženca sklenila pogodbo o posredovanju, to ne bi pomenilo avtomatično njune solidarne obveznosti vrnitve danega denarja na podlagi odpadle pogodbene podlage oziroma zaradi neupravičene obogatitve (190. čl. OZ), ki jo je kot je bilo navedeno, sodišče prve stopnje opredelilo kot pravno podlago svoje odločitve. Po pravilu o neupravičeni obogatitvi mora denar vrniti tisti, v čigar premoženje je prešel (razen v primeru trditve, da je prešel v skupno premoženje zakoncev - 2. odst. 56. čl. ZZZDR), vendar pa takšnih dejanskih trditev v obravnavani zadevi ni bilo). Hkrati namreč isti denar ne more biti v premoženjih več pravnih subjektov. Drugače bi bilo v primeru odškodninske obveznosti. Ta bi lahko pogojevala solidarno odškodninsko obveznost dolžnikov, ki bi nastala po samem zakonu, vendar pa, kot je bilo že navedeno, elementi nastanka te obveznosti niso bili zatrjevani.

Iz navedenega izhaja, da tožnik ni izkazal oziroma opredelil dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na nastanek obveznosti za plačilo vtoževanih zneskov tudi od drugotoženca. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožbeni zahtevek zoper drugotoženca zavrniti kot neutemeljen. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo zato treba spremeniti v odločitvi glede drugotoženca in v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti (4. točka 358. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Prvotoženka v pritožbi izpostavlja spornost višine terjatve, vendar pa svoje pritožbene trditve ne substancira. Pritožbeno sodišče je zato v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ugotovilo, da je odločitev o višini tožbenega zahtevka proti prvotoženki materialnopravno pravilna.

Sprememba odločitve o tožbenem zahtevku proti drugotožencu je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ker tožeča stranka v pravdi zoper drugotoženca ni uspela, mu mora povrniti pravdne stroške (1. odst. 154. čl. ZPP). Posebnih pravil o tem, kako naj stranka povrne stroške sosporniku, proti kateremu je propadla, medtem ko je proti drugemu uspela, v primeru, če sospornika zastopa isti pooblaščenec, ZPP ne pozna. Če v načelu sosporniki krijejo stroške po enakih delih, je glede na navedeno in ob uporabi metode argumentacije po nasprotnem razlogovanju s 1. odst. 161. čl. ZPP logično, da so na enak način, torej po enakih delih, do njih tudi upravičeni. To pa pomeni, da je drugotoženec upravičen le do povrnitve polovice stroškov obeh tožencev, ki ju zastopa ista pooblaščenka. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške obeh tožencev odmerilo na znesek 790,47 EUR. Tako mora tožnik drugotožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 395,24 EUR.

Enako materialnopravno izhodišče velja tudi za prisojo pritožbenih stroškov. Drugotoženec je s pritožbo uspel, prvotoženka pa ne. Drugotožencu zato pripada polovica stroškov sodne takse, sestave pritožbe, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV oziroma znesek 1.036,30 EUR.