Jedro

Tožbeni zahtevek zaradi nedopustnosti izvršbe glede odstranitve v stanovanju spravljenih premičnin, ne more biti utemeljen, če je bila dovoljena le izvršba zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine (stanovanja).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo glavni tožbeni zahtevek glede ugotovitve nedopustnosti izvršbe in izročitve individualno določenih stvari, ki naj bi bile v izvršilnem postopku odnešene iz hiše ... Sodišče je delno ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku v zvezi s plačilom odškodnine za uničene premičnine tako, da je zavezalo toženca, da plačata tožnikoma 384.931,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.1997 do plačila, v preostalem delu pa je odškodninski tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri odmeri odškodnine je bilo upoštevano, da je bilo s pravnomočno vmesno sodbo (ki je prestala revizijski preizkus) odločeno, da sta pravdni stranki enako prispevali k nastanku škode. Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbama pravdnih strank potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o tožbenih zahtevkih.

Tožnika sta vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Stališče revidentov je, da pritožbeno sodišče ni pravilno uporabilo določb Zakona o izvršilnem postopku - ZIP glede vprašanja nedopustnosti izvršbe. Nobenega razloga ni bilo, da so se stvari izročile v hrambo, saj je tožnica predlagala, da se prenesejo čez cesto v stanovanjsko hišo njenega tasta in tašče. Zato bi morala celotna škoda "bremeniti" toženo stranko. Odločitev po prostem preudarku glede višine škode naj bi bila v nasprotju z izvedenimi dokazi, glede katerih se sodišče ni opredelilo. Tožeča stranka je delno dokazala višino škode z računi. Škoda, ki je nastala tožeči stranki, ni vrednost opreme na dan uničenja, temveč cena stvari, ki sta jih tožnika morala ponovno kupiti. Napačna naj bi bila tudi odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga z izvedencem za pohištvo in notranjo opremo. Potrebno bi bilo namreč upoštevati, da je sodišče najprej odločalo o temelju odškodninske obveznosti ter šele nato o višini tožbenega zahtevka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, ki so zatrjevane v reviziji. Nepravilna zavrnitev dokaznega predloga lahko predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) sodišča prve stopnje. Tožnika takšne kršitve nista uveljavljala v pritožbi proti prvostopenjski sodbi in s tem v zvezi zatrjevane kršitve tudi ni mogoče upoštevati v revizijskem postopku.

Glede odločanja o dopustnosti izvršbe se je pritožbeno sodišče utemeljeno sklicevalo na določbe 220. člena Zakona o izvršilnem postopku - ZIP, ki je bil v veljavi v času deložacije. Vsebina navedene zakonske določbe je, da se izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine opravi tako, da uradna oseba izroči nepremičnino v posest upniku, ko pred tem odstrani iz nje osebe in stvari. Predmet izvršbe je torej nepremičnina in ne premičnine, ki so v njej spravljene, s tem v zvezi pa v konkretnem primeru tudi ne more biti utemeljen tožbeni zahtevek glede nedopustnosti izvršbe (prvi odstavek 56. člena v zvezi s prvim odstavkom 57. člena ZIP).

V revizijskem postopku ni mogoče upoštevati trditev o obsegu odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo, saj je bilo o deljeni odgovornosti že odločeno z vmesno sodbo.

Pri odločanju o utemeljenosti revizije tudi ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki se nanašajo na dokazno oceno sodišča v zvezi z višino nastale škode, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se je glede pritožbe tožeče stranke v zvezi z višino prisojene odškodnine tudi dovolj določno opredelilo (5. in 6. stran sodbe pritožbenega sodišča). Odločitev sodišča, da se pri odmeri denarne odškodnine upošteva amortizacija stvari, je v skladu z načelom popolne odškodnine (190. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in je zato zmotna revizijska trditev, da bi sodišče moralo pri določitvi odškodnine upoštevati vrednost novih stvari.

Pritožbeno sodišče ni storilo v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri odločanju pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Revizijsko sodišče je zato zavrnilo revizijo (378. člen ZPP). Zavrnitev revizije vsebuje tudi odločitev o revizijskih stroških revidenta (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).