Jedro

V konkretnem primeru so navedene okoliščine tako očitne (tožnik pa ni ponudil nobenih dodatnih dejstev ali dokazov), da je tožena stranka prošnjo tožnika za dodelitev BPP utemeljeno zavrnila iz razloga neizpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP, pri tem pa ni šlo za podrobno vsebinsko presojo dokazov ali posameznega dokaza in preko tega ugotavljanja verjetnosti uspeha v zadevi. Po presoji sodišča tožnik tudi ne more uspešno uveljavljati, da je z izpodbijano odločbo kršena Ustava RS. Nedodelitev BPP tožniku ne jemlje pravice do kazenskega pregona kot subsidiarnega tožilca po določbah ZKP. Tožnik lahko še vedno vodi kazenski postopek, če tako želi, le do BPP za ta postopek ni upravičen. Upravičenje do dodelitve BPP ni ustavna pravica; brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena ZBPP). Določbe tega zakona so bile v izpodbijani odločbi po presoji sodišča pravilno uporabljene. Sodišče pa še pojasnjuje, da je tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice dopustno dodelitev brezplačne pravne pomoči pogojevati z izkazano možnostjo za uspeh v sodnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da se prošnja tožnika (v nadaljevanju tudi prosilec) za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje ter v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi kot subsidiarnemu tožilcu v kazenski zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I K 11305/2017 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka zavrne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 3. 5. 2018 vložil prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje ter v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi kot subsidiarnemu tožilcu v kazenski zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I K 11305/2017 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Tožena stranka se sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se pri presoji in dodelitvi BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna in da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. Tožnik je podal prošnjo za BPP, ker želi pravno svetovanje in zastopanje kot subsidiarnega tožilca v kazenskem postopku zoper okrožno sodnico A.A. zaradi kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tožena stranka je vpogledala v sklep Okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju ODT) v Ljubljani Kt/7257/2016 z dne 14. 2. 2017, iz katerega izhaja, da je ODT kazensko ovadbo v celoti zavrglo, ker ni podan utemeljen sum, da je osumljenka storila očitano ji kaznivo dejanje. Tožnik je sam začel kazenski pregon na podlagi prvega odstavka 60. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), vendar pa tožena stranka meni, da kazenski pregon ne bi bil razumen in nima verjetnega zgleda za uspeh. Tožena stranka se v celoti strinja s citiranim sklepom ODT v Ljubljani, poleg tega pa tožnik v svoji prošnji za določitev BPP ni navedel nikakršnih novih okoliščin ali predložil kakršnihkoli dokazov, ki bi vzpostavljali utemeljen sum v smeri storitve kaznivih dejanj ovadene. Glede na navedeno, ni verjetno pričakovati, da bi tožnik kot subsidiarni tožilec uspel v eventualnem kazenskem postopku in je utemeljen zaključek, da kazenski pregon zoper osumljeno nima verjetnega izgleda za uspeh in ga ni razumno sprožati. Glede na navedeno in ob upoštevanju 24. člena ZBPP je tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila kot neutemeljeno.

2. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu je bila BPP v podobni zadevi, na podlagi predloženega obtožnega predloga, odobrena in sicer gre za zadevo Bpp 569/2018. Tožnik je prepričan, da obstaja protislovje med odločitvami tožene stranke v enakih zadevah, zato gre v navedeni zadevi za samovoljno odstopanje od ustaljene prakse, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Tožnik navaja tudi zadevo I U 99/2015, v kateri je bila njegova tožba v upravnem sporu zavržena, zoper sklep pa je nato vložil pritožbo na Vrhovno sodišče RS, ki je le-to zavrnilo. Nato je tožnik uspel z ustavno pritožbo (Up-619/15-16) in je bilo o zadevi ponovno odločeno v upravnem sporu s sodbo I U 849/2016-14, s katero je bilo zahtevku tožnika ugodeno. Tožnik v tožbi še izpostavlja, da ima kot subsidiarni tožilec v skladu z ZKP pravico prevzeti kazenski postopek, ga voditi in izvajati dokaze. Naslovno sodišče je v zadevi I U 52/2017 odločilo, da lahko organ za BPP zadevo presodi le ''prima facie'', kar zarisuje standard očitnosti, nima pa pooblastila za podrobno vsebinsko presojo dokazov ali posameznega dela dokaza in preko tega ugotavljanja verjetnosti uspeha v zadevi. Tožnik sklepno predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev prošnje za dodelitev BPP tožniku kot subsidiarnemu tožilcu v kazenskem postopku iz razloga neizpolnjevanja pogoja po 24. členu ZBPP (t. i. objektivni pogoj).

6. Pri presoji dodelitve BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

7. Tožnik se v tožbi sklicuje na zadevo I U 52/20171, v kateri je Upravno sodišče RS med drugim navedlo, da lahko organ za BPP zadevo presodi ''prima facie'', kar zarisuje standard očitnosti, 24. člen ZBPP pa ne daje organu pooblastila, za podrobno vsebinsko presojo dokazov ali posameznega dokaza in preko tega ugotavljanja verjetnosti uspeha v zadevi. Iz navedene sodbe izhaja tudi stališče, da (zgolj) to, da se je državni tožilec odločil, da ne bo vztrajal pri kazenskem pregonu, ne more avtomatično pomeniti, da gre za očitno nerazumnost zadeve, saj sam zakon (60. člen ZKP) daje oškodovancu možnost, da prevzame pregon. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi tožena stranka presojo verjetnosti tožnikovega uspeha v kazenskem postopku sprejela (tudi) na podlagi ocene državnega tožilca, da ni podan utemeljen sum, da bi osumljena storila očitano ji kaznivo dejanje. Iz obrazložitve sklepa ODT, na katerega se sklicuje tožena stranka, izhaja, da je sodnica (osumljena) s sklepom, zaradi uvedbe postopka odvzema poslovne sposobnosti tožniku, postopek prekinila, tožnik pa se je zoper sklep pritožil. Višje sodišče je pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo. Kljub navedenemu ni razvidno, da bi sodnica v navedeni pravdni zadevi pri vodenju postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno kršila zakon ali izkrivljala pravo, niti da bi stranki škodovala ali dala neupravičeno prednost. Dejstvo, da je tožnik s pritožbo uspel, še ne pomeni, da je sodnica zavestno kršila zakon ali izkrivljala pravo, niti da je katerikoli stranki v postopku škodovala ali neupravičeno dala prednost. Tožna stranka je ugotovila, da tožnik v svoji prošnji za dodelitev BPP ni navedel nikakršnih novih okoliščin ali predložil kakršnihkoli dokazov, ki bi vzpostavljali utemeljen sum v smeri storitve očitanega kaznivega dejanja. Glede na takšne ugotovitve je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da ni verjetno pričakovati, da bi tožnik kot subsidiarni tožilec uspel v eventualnem kazenskem postopku in torej nadaljevanje kazenskega pregona ne bi imelo verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče taki oceni tožene stranke pritrjuje, saj tožnik (kar izhaja tudi iz upravnih spisov) ni navedel nobenih konkretnih dejstev, okoliščin ali dokazov, ki bi te ugotovitve lahko omajale. Če pa ni izkazan niti utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, potem kazenskega postopka ni smotrno voditi. Sodišče je sicer seznanjeno s stališčem Upravnega sodišča RS v zadevi I U 52/2017, na katerega se tožnik sklicuje, vendar pa hkrati poudarja, da upravno-sodna praksa ni enotna in da je prej citirana zadeva tista, ki odstopa od upravno-sodne prakse. V zadevah I U 505/20122, I U 1247/20113 in I U 2253/20114 je bilo namreč sprejeto stališče, da se organ za BPP pri odločanju o dodelitvi BPP lahko opre na sklep ODT o zavrženju kazenske ovadbe. Poleg tega sodišče poudarja, da je v obravnavani zadevi ključno to, da dejansko stanje zadeve ni enako kot v zadevi I U 52/12075. Tožena stranka namreč izpodbijane odločitve ni oprla zgolj na mnenje ODT o zavrženju kazenske ovadbe. Ni namreč moč spregledati, da je tožnik v kazenskem postopku (ki ga je tožnik kot subsidiarni tožilec sam začel) podal predlog na Okrajno sodišče v Ljubljani za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ki pa ga je sodišče zavrnilo. Tožnik je nato sam vložil obtožni predlog, o katerem pa, do dneva izpodbijane odločitve, še ni bilo odločeno. Tožena stranka mora pri presoji, ali ima zadeva verjetne izglede za uspeh, upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, kar je tožena stranka v obravnavani zadevi po presoji sodišča tudi storila. Sodišče ugotavlja, da so bile v danem primeru navedene okoliščine tako očitne (tožnik pa ni ponudil nobenih dodatnih dejstev ali dokazov), da je tožena stranka prošnjo tožnika za dodelitev BPP utemeljeno zavrnila iz razloga neizpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP, pri tem pa ni šlo za podrobno vsebinsko presojo dokazov ali posameznega dokaza in preko tega ugotavljanja verjetnosti uspeha v zadevi. Glede na navedeno je tožnikov ugovor neutemeljen.

8. Sodišče zavrača tudi tožnikov ugovor, da mu je bila v podobni zadevi (šlo je prav tako za kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po 288. členu KZ-1) BPP dodeljena in da naj bi zato tožena stranka samovoljno odstopila od ustaljene prakse in posledično storila kršitev 22. člena Ustave RS. Zadeva, ki jo navaja tožnik (odločba Bpp 569/2018), je irelevantna za odločanje o zakonitosti izpodbijane odločbe, saj gre za drug postopek, drugačno pravno in dejansko stanje in drugačne dokaze, poleg tega pa odločba, ki jo navaja tožnik, ni bila niti predmet sodne presoje. Nenazadnje pa je tožena stranka obrazloženo pojasnila, zakaj tožnik ni upravičen do BPP in torej ni moč govoriti o arbitrarnem odstopu od ustaljene prakse.

9. Tožnik v tožbi navaja še odločitev v zadevi I U 996/2015, ki je bila tudi predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem RS ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-619/15-16 (tožnik je z ustavno pritožbo uspel), ki pa je v predmetnem postopku popolnoma irelevantna, saj gre za drug postopek in popolnoma drugačno pravno in dejansko stanje. V primeru, ki ga navaja tožnik, je bilo namreč ključno vprašanje, ali je dopusten upravni spor zoper sklep o prekinitvi postopka za dodelitev BPP zaradi uvedbe postopka o odvzemu poslovne sposobnosti prosilca za BPP - tožnika. Torej ni šlo za primerljivo zadevo.

10. Po presoji sodišča tožnik tudi ne more uspešno uveljavljati, da je z izpodbijano odločbo kršena Ustava RS. Nedodelitev BPP tožniku ne jemlje pravice do kazenskega pregona kot subsidiarnega tožilca po določbah ZKP. Tožnik lahko še vedno vodi kazenski postopek, če tako želi, le do BPP za ta postopek ni upravičen. Upravičenje do dodelitve BPP ni ustavna pravica; brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena ZBPP). Določbe tega zakona so bile v izpodbijani odločbi po presoji sodišča pravilno uporabljene. Sodišče pa še pojasnjuje, da je tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice dopustno dodelitev brezplačne pravne pomoči pogojevati z izkazano možnostjo za uspeh v sodnem postopku.

11. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti zatrjevanih kršitev Ustave RS, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. O tožnikovem predlogu za oprostitev stroškov postopka in plačila sodnih taks sodišče ni odločalo, saj v postopkih odločanja o dodelitvi BPP obveznost plačila sodnih taks ni predpisana (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah), stroške postopka pa v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Sodba in sklep Upravnega sodišča RS I U 52/2017 z dne 30. 1. 2017. 2 Sodba Upravnega sodišča RS z dne 6. 6. 2012. 3 Sodba Upravnega sodišča RS z dne 17. 8. 2011. 4 Sodba Upravnega sodišča RS z dne 17. 1. 2012. 5 V citirani zadevi se organ za BPP ni konkretno opredelil do tožnikovih navedb v postopku dodelitve BPP.