Jedro

Nobene opore ni v 110.a členu ZPCP-2, da bi moral prevoznik najprej terjati pošiljatelja ali prejemnika, ki ni hkrati naročnik prevoza, če naročnik ni plačal. Tožena stranka kot naročnica je zavezana k plačilu kot sopogodbenik tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 9.150,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.521,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oz. podredno razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje v zadevi: - tožena stranka je pri tožeči stranki preko elektronske pošte, poslane s strani A. A., naročila opravo več prevozov, za kar ji je tožeča stranka izstavila račun št. 95-19 z zapadlostjo 2. 3. 2019, v skupnem znesku 9.150,00 EUR; - iz CMR listov (priloge A11, A12, A14, A15, A19 in A24) izhaja, da je tožeča stranka dejansko opravila sporne prevoze; - tožeča stranka je delovala kot podprevoznik tožene stranke.

6. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožena stranka prevoze naročila, tožeča stranka pa jih je izvedla, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zavrnilo je ugovor tožene stranke, da ta po 110a. členu Zakona o prevozih v cestnem prometu – ZPCP-2 ni pasivno legitimirana za tožbo.

7. Pritožba najprej uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič B. B., A. A. in direktorice tožene stranke, predvsem v zvezi s tem, da so bili računi večkrat ustno zavrnjeni. Višje sodišče najprej ugotavlja, da se pritožba na takšno kršitev ne more sklicevati, ker takšne postopkovne kršitve ni uveljavljala že v postopku na prvi stopnji. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo (r. št. 32) namreč izhaja, da je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se preberejo listine v spisu, ostale dokazne predloge pa zavrnilo. Nobena stranka ni podala kakšnega ugovora. Ker ne gre za kršitev na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo mora stranka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kasneje se nanje lahko sklicuje le, če jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (286.b člen ZPP). Pa tudi sicer je bila zavrnitev navedenih dokaznih predlogov utemeljena. Sama zavrnitev računa niti ni bila pravno relevantno dejstvo, v zvezi s tem pa je tožena stranka podala tudi preskromno trditveno podlago. V odgovoru na tožbo je navedla le, da je račune ustno zavrnila, brez vsakih navedb kdo je to storil, kdaj in zakaj. V pripravljalni vlogi je tožena stranka dodala le, da je račune zavrnila zakonita zastopnica. Pri tem pa iz dopisa tožeče stranke (A7) izhaja, da je tožena stranka „zavrnila“ opomin pred tožbo, ker naj računov ne bi prejela. Zavrnitev dokaznega predloga je tako bila upravičena tudi zaradi tega, ker ni bil relevanten in ne dovolj substanciran.

8. Pritožba nadalje tudi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ker naj tožeča stranka ne bi izkazala, da je storitve opravila, tega pa naj ne bi dokazala s predloženimi CMR listi, ki bi naj bili tudi nečitljivi. Višje sodišče se v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje (8. in 9. točka obrazložitve), ki je jasno in prepričljivo ugotovilo vsa relevantna dejstva, ki izhajajo iz predloženih listinskih dokazov. Pritožbene navedbe o nepravilni vsebini CMR listin so povsem pavšalne in z njimi pritožba ne more uspeti.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava. Ni jasno, kaj želi pritožba doseči z grajo razlogov sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve, kjer je povzelo stališče Vrhovnega sodišča RS1, da učinka solidarne obveznosti (po 110a. členu ZPCP-2) ni mogoče širiti na udeležence drugih pogodbenih razmerij, ki niso bila na navedeni način vzročno povezani s sklenjeno pogodbo. Tožena stranka je pasivno legitimirana, ker je tožeči stranki naročila opravo prevozov in je njen sopogodbenik (relativnost obligacijskih razmerij). Pritožba ponavlja svoje navedbe, ki jih je podala že na prvi stopnji, da bi morala tožeča stranka najprej terjati prejemnika blaga. Takšno stališče pa nima nobene opore v 110a. členu ZPCP-2, ki v petem odstavku določa: _„Če naročnik ne plača prevoza v določenem roku, za plačilo voznine skupaj z naročnikom odgovarja pošiljatelj ali prejemnik, ki ni hkrati naročnik prevoza.“_ Odgovornost prejemnika ali pošiljatelja je torej subsidiarna in solidarna. Primarni dolžnik tako ostaja naročnik prevoza. Nikakor pa ni bila tožeča stranka dolžna najprej terjati prejemnika blaga.

10. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so neutemeljeni, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Sodba VSRS III Ips 36/2019.