Jedro

Kadar je bila odločba, ki je bila izdana po nadzorstveni pravici v zakonskem roku, odpravljena v upravnem sporu, lahko organ, ko izvrši sodbo sodišča, izda (novo) odločbo po nadzorstveni pravici tudi po tem, ko je že pretekel zakonski rok.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi tožeče stranke ugodi ter se odločba Sveta sodnikov za prekrške z dne 13.1.2004 odpravi in zadeva vrne Sodnemu svetu RS v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 13.1.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke, da se po nadzorstveni pravici odpravi odločba Sveta sodnikov za prekrške z dne 23.3.1999, s katero je bila tožeča stranka uvrščena v plačilni razred 2,10. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je prvo ključno procesno-pravno vprašanje, ali tožeča stranka sploh ima pravico do pravnega sredstva, saj tožena stranka ni izdala odločbe po nadzorstveni pravici, oziroma zoper izpodbijano odločbo o zavrnitvi njene zahteve za izdajo odločbe o nadzorstveni pravici. Po presoji prvostopenjskega sodišča pristojni organ načeloma mora odpraviti odločbo, če ugotovi obstoj katerega izmed razlogov iz 1. odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), mora pa biti izpolnjen tudi časovni pogoj iz 1. odstavka 277. člena ZUP. Dalje sodišče ugotavlja, da določba 2. odstavka 277. člena ZUP kaže na to, da pristojni organ ni dolžan izdati odločbe po nadzorstveni pravici, če se z zahtevo ne strinja in zakonodajalec tudi ni predvidel pravnega sredstva zoper odločitev organa, če ne bo izdal odločbe po nadzorstveni pravici. Ker pa izključitev pravnega sredstva v upravnem sporu ni izrecna in jasna, je sodišče štelo, da ima stranka pravico sprožiti upravni spor, zato se je spustilo v nadaljnjo presojo zakonitosti izpodbijanega akta. V zvezi s tem tožeči stranki pritrjuje, da tožena stranka ni ustrezno in zadostno obrazložila, zakaj meni, da v predmetni zadevi ne gre za odločanje o stvari, o kateri je že bila prej izdana pravnomočna odločba, in tudi da ni odgovorila na pritožbeni ugovor o nedovoljenem zmanjševanju plače za sodnike. Vendar pa prvostopenjsko sodišče dalje opozarja na določbo 1. odstavka 277. člena ZUP, ki določa, da se odločba o odpravi po 2. točki 274. člena ZUP lahko izda v petih letih od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. Iz ZUP torej izhaja, da ni važno, kdaj je stranka vložila zahtevo za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici, ampak je postavljen absoluten rok, do kdaj se taka odločba lahko izda. Temu zakonskemu določilu pa ni mogoče več zadostiti, saj je bila odločba izdana dne 23.3.1999, torej se je petletni rok že iztekel. Zato je prvostopenjsko sodišče tožbo zavrnilo iz drugih razlogov, kot je izpodbijani akt utemeljila tožena stranka, in je ni zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

Tožeča stranka vlaga pritožbo (sedaj revizijo) zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve Ustave Republike Slovenije. Poudarja, da je imel Svet sodnikov za prekrške pravico in dolžnost po nadzorstveni pravici odpraviti odločbo z dne 23.3.1999 v delu, v katerem je bila tožeča stranka uvrščena v plačilni razred 2,10, iz razloga po 2. točki 1. odstavka 274. člena ZUP, ker je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 3.11.1998, s katero je bila tožeča stranka uvrščena v plačilni razred 2,40. Svet sodnikov za prekrške je sicer v roku iz 1. odstavka 277. člena ZUP odločil, vendar odločbe ni odpravil po nadzorstveni pravici. Prvostopenjsko sodišče pa se v presojo, ali gre za isto upravno stvar, ni spuščalo, temveč je tožbo zavrnilo zaradi poteka roka. S tem pa je tožeči stranki kršena pravica do sodnega varstva. Po mnenju tožeče stranke je kršeno tudi ustavno načelo pridobljenih pravic in tudi določbe Zakona o sodniški službi, po katerih se sodniška plača v času trajanja sodniške službe ne sme znižati, razen v primeru, ki ga določa zakon. Prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka svoje odločitve, da ne gre za isto upravno stvar, ni obrazložila in prizadeti posameznik ima zato pravico zahtevati, da se o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu odloči pravilno in zakonito, ter ima pravico vedeti tudi za razloge. Tako je bila kršena pravica tožeče stranke, da sodišče vsebinsko odloči o njeni tožbi. Pritožnica vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 207. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 207. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizijo kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje je po 1. odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Odprava odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, določeno v 274. členu ZUP. Pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi med drugim iz razloga, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna stvar ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena (2. točka 1. odstavka 274. člena ZUP). V 277. členu pa je določeno, da se odločba o odpravi po 1. in 2. točki 274. člena tega zakona lahko izda v petih letih od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena.

Odprava odločbe po nadzorstveni pravici je torej vezana na zakonski rok, pri čemer iz zakona ne izhaja, da bi bile okoliščine o tem, kdaj je bil uveden postopek za uporabo pravnega sredstva oziroma kdo in kdaj je podal predlog za uporabo tega pravnega sredstva, pravno pomembne. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala odpravo odločbe po nadzorstveni pravici v okviru petletnega roka iz 277. člena ZUP in tožena stranka je v tem roku tudi izdala izpodbijano odločbo.

Res je od izdaje in vročitve odločbe, to je 23.3.1999 oziroma 30.3.1999, preteklo že več kot pet let, ta rok je potekel že pred vložitvijo tožbe, ki je bila vložena dne 10.4.2004. Kljub temu pa stališče sodišča prve stopnje, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, da je zaradi poteka roka tožbo zavrnilo, po presoji vrhovnega sodišča ni pravilno. Kot že navedeno je izpodbijana odločba, izdana o zahtevi za odpravo po nadzorstveni pravici, bila izdana v okviru zakonskega roka in edino v primeru, kadar je bila odločba, ki je bila izdana po nadzorstveni pravici v zakonitem roku, odpravljena v upravnem sporu, lahko organ, ko izvrši sodbo sodišča, izda (novo) odločbo po nadzorstveni pravici tudi po tem, ko je že pretekel zakoniti rok (Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Založba GV, Ljubljana 2006). Ko je pristojni organ v okviru zakonskega roka že odločal po nadzorstveni pravici in je bila ta odločba v upravnem sporu odpravljena, ne gre več za situacijo iz 277. člena ZUP. V tem primeru je namreč po določbi 64. člena ZUS-1 upravni organ dolžan v skladu s sodbo ponovno odločiti, saj o zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici še ni dokončno odločeno. Glede na to sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ne bi smelo zavrniti tožbe le zaradi poteka roka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni ustrezno in zadostno obrazložila, zakaj meni, da v obravnavani zadevi ne gre za odločanje o stvari, o kateri je že bila prej izdana pravnomočna odločba, in da ni odgovorila na pritožbeni ugovor o nedovoljenem zmanjševanju plače za sodnike. S temi ugotovitvami se vrhovno sodišče strinja, saj tožena stranka ni obrazložila, zakaj oziroma na podlagi česa je ugotovila, da pri odločbi z dne 23.3.1999 ne gre za isto stvar, kot je bila rešena s pravnomočno odločbo z dne 3.11.1998. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odločbo tožene stranke z dne 13.1.2004 odpravilo ter zadevo vrnilo sedaj pristojnemu Sodnemu svetu v ponovni postopek.