Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da predlagatelja nista izkazala z verjetnostjo potrebnega pogoja, to je nastanka težko nadomestljive škode.

Pravno odločilna pa je ugotovitev, da sta tožnika sama zatrjevala, da imata po nepremičnini parc. št. 198/30 do svojih nepremičnin omogočen dostop peš, torej je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne držijo njune trditve, da jima je toženec popolnoma preprečil, oziroma jima onemogočil dostop do njunih nepremičnin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki sta jo predlagala tožnika. S predlagano začasno odredbo sta zahtevala, da sodišče tožencu naloži, da v roku 48 ur in pod izvršbo z meje med parc. št. 198/30 in parc. št. 1083/6 (vse k. o. ...) ter nepremičnino parc. št. 198/31 – ki sta jo tožnika označila s točko A, do tromeje med temi nepremičninami ter nepremičnino parc. št. 198/28, ki sta jo tožnika označila s točko B ter nato z meje med parc. št. 198/30 in parc. št. 198/28, 198/29 in parc. št. 198/28, od točke B po celotni dolžini meje navedenih parcel do točke, označene s točko C v dolžini 60 m odstrani v tla zabite železne palice – količke preko katerih je nameščena zaščitna delovna mreža v višini 130 cm, ker se sicer pooblašča tožnika, da na stroške toženca sama oziroma po tretji osebi vzpostavita posestno stanje, kot je bilo pred 10. 6. 2020, po potrebi s pomočjo izvršitelja in intervencije policistov pristojne policijske postaje, za izvršitelja se imenuje izvršitelj A. P., tožencu se v bodoče prepoveduje kakorkoli posegati v neposredno in mirno posest tožnikov, ki ju imata na nepremičninah parc. št. 198/29, 198/34, 190/10, 190/11 in se mu prepoveduje izvrševati takšna ali podobna posestmotitvena dejanja, ki bi tožnikoma omejevala, oziroma onemogočala prehod med nepremičninami parc. št. 198/29, 198/34, 190/10, 190/11 in nato preko nepremičnine 198/30 vse do nepremičnine parc. št. 1983/6 (javno dobro), v primeru kršitve prepovedi po predhodnem odstavku te začasne odredbe se tožencu izreče denarna kazen v višini 2.000,00 EUR za vsako posamično kršitev, če toženec tudi po izteku denarne kazni ne bo spoštoval svoje obveznosti po tej začasni odredbi, bo sodišče izvršilo sklep o denarni kazni in ponovno izreklo poostreno denarno kazen, ta začasna odredba velja do pravnomočnosti pravde po tožbi tožnikov zoper toženca zaradi motenja posesti, ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži izvršitve in toženec je dolžan v roku 8 dni povrniti tožnikoma nastale stroške.

2. Tožnika sta s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlagala sta ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter ugoditev predlagani začasni odredbi, podredno pa vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajala sta, da se strinjata s stališčem prvostopnega sodišča, da je pri tehtanju izpolnjevanja pogojev po 272. členu ZIZ potreben restriktiven pristop pri obravnavanju, da pa je izdaja regulacijske začasne odredbe, upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča RS Up 275/97 z dne 16. 7. 1998 možna, vendar le ob upoštevanju strogih pogojev. Pravilna je tudi ugotovitev, da je terjatev tožnikov zoper toženca verjetno izkazana, kar izhaja iz predloženih fotografij in ortofoto posnetkov, na tem mestu pa opozarja, da sodišče samo ugotavlja, da je iz citiranih listin razvidno, da je do nepremičnin tožnikov možno dostopati le po tej dovozni cesti. Napadeni sklep pravilno obrazlaga, da sta tožnika z verjetnostjo izkazala tudi pogoj, da toženec z začasno odredbo, četudi bi se ta kasneje izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala njima. Iz izpodbijanega sklepa je razbrati tudi, da sta tožnika izkazala reverzibilnost začasne odredbe. Edini očitek je, da tožnika naj ne bi izkazala težko nadomestljive škode. S takšnim stališčem se tožnika ne moreta strinjati. Tožnika vztrajata pri zatrjevanih razlogih v smeri nastajanja težko nadomestljive škode in menita, da v zadostni meri izpolnjujejo zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe. Trditvena podlaga je zadostna in skladna z 2. alinejo drugega odstavka 272. člena ZPP (verjetno prav: ZIZ), trditve, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve samovolje toženca, so ostale prezrte in se sodišče do teh ni opredelilo. Za izdajo začasne odredbe zadošča izkazanost objektivne nevarnosti težko nadomestljive škode in ne že nastanek težko nadomestljive škode. Izpodbijani sklep problematizira okoliščino, da bi tožnika lahko dostopala preko nepremičnine parc. št. 198/28 (v lasti M. d.o.o.), kar pa ne drži. Tožnika sta v predlogu za izdajo začasne odredbe pojasnila, da po tej nepremičnini nikoli nista vozila in da v kolikor bi s tem sedaj začela, tvegata nov sodni spor z lastnikom tega zemljišča. V kolikor bi bilo slediti obrazložitvi izpodbijanega sklepa, se tožnika napeljuje, naj vozita po tujem zemljišču, četudi se bo zaradi tega sproduciral še en sodni spor, kar gotovo ni bil namen Ustavnega sodišča. Tožnika sta v okviru tožbene povesti, ki skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe predstavlja nedeljivo celoto, izpostavila, da samo zemljišče parc. št. 198/28 ni primerno utrjeno, o tem izpodbijani sklep ne zavzame stališča, temveč zgolj zavzame stališče, da je ta nepremičnina, enako kot parc. št. 198/30, videti kot nerazmejena asfaltirana, sicer precej dotrajana površina. To pa ne drži, najmanj kar je, bi se sodišče moralo pred odločitvijo o tem prepričati, kot je bilo predlagano, bodisi z ogledom na kraju samem, bodisi vsaj z zaslišanjem tožnikov in je zato podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz fotografije št. 1 je razvidno, da nepremičnina parc. št. 198/28 povsem ob objektu M. d.o.o. ni asfaltirana, iz podrobne proučitve te fotografije je tudi razbrati, da se na vzhodnem objektu nahaja elektro omarica, zato je več kot splošno znano, da v zemlji potekajo elektro kabli, za katere se ne ve, kako so zavarovani in kaj bi se zgodilo v primeru, ko bi preko njih prevozilo vozilo. Razvidno je tudi, da se na tleh ob vzhodni strani objekta, kjer se napotuje tožnika, naj vozita z vozili, nahaja tajni jašek z betonskim pokrovom, ki ni namenjen vožnji z vozili preko njega. Obrazložitev iz izpodbijanega sklepa, da bi glede na konfiguracijo terena dovozna pot lahko potekala tudi bolj zahodno, torej po parc. št. 198/28, je šteti zgolj za ugibanja oziroma predvidevanja, ki pa niso z ničemer potrjena in nenazadnje tudi verjetno niso pravilna. Nepravilen je tudi zaključek, da bi tožnika, če bi vozila po parc. št. 198/28, lahko z vozili dostopala do svojih nepremičnin, prva med njimi je parc. št. 198/29. Iz več fotografij (št. 4, 5 in 6) je razvidno, da je na enem izmed gospodarskih poslopij na nepremičnini tožnikov parc. št. 198/29 napušč, ki sega zelo blizu meje z nepremičnino parc. št. 198/30, skozi to zoženje vožnja z vozilom ni mogoča. Skozi to zoženje ni možna niti vožnja intervencijskih vozil. Glede na dejstvo, da prehod omejuje gradbena varovalna ograja, si nihče ne bi upal, oziroma niti smel zapeljati na to območje, če bi se ta ograja in količki odstranili. Če je slediti trditvam tožnikov, da ne moreta dostopati do svojega doma, to po njunem trdnem prepričanju zadostuje standardu iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Za izdajo začasne odredbe zadošča izkazanost objektivne nevarnosti težko nadomestljive škode in ne že nastanek težko nadomestljive škode. Nobenemu lastniku nepremičnine ni ugodno ali prijetno, da ne more dostopati do lastnih nepremičnin, kot je to nemoteno počel vrsto let. Poleg tega gotovo nobenemu lastniku ni prijetno ob mislih, da ob potrebni intervenciji do njegove nepremičnine zaradi varovanja premoženja in življenj ne morejo dostopati intervencijska vozila. Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je s preveč restriktivnim pristopom k tolmačenju ustreznih pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ dejansko saniralo nezakonito in samovoljno početje toženca in pri tem očitno prezrlo, da tožnika zgolj varujeta svoje ustavno in zakonsko varovana upravičenja do normalne rabe svoje lastnine in nič drugega. Več kot evidentno je, da z začasno odstranitvijo ograje tožencu ne bi nastala nobena škoda. Pritožba nato citira stališče iz odločbe Up 275/97 in navaja, da ob tehtanju neugodnih posledic in interesov, ki bi v primeru izdaje začasne odredbe v konkretni zadevi nastali za obe stranki, gre ugotoviti, da je predlogu ugoditi.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene trditve in predlagal zavrnitev pritožbe. Navajal je, da je sporno ograjo namestil na podlagi odločbe gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, s katero je bilo tožencu naloženo, da objekta št. 350 in 359, stoječa na parc. št. 198/32, zavaruje z ustrezno zaščitno ograjo, da se prepreči morebitna ogroženost ljudi, ker objekta ne izpolnjujeta bistvene zahteve – mehanske odpornosti in stabilnosti ter neposredno ogrožata zdravje in življenje ljudi, ter ju je šteti za nevarna objekta. Sporna ograja je postavljena zgolj zaradi ogroženosti življenja in zdravja ljudi ter preprečitev dostopa tretjim osebam, toženčev poseg v njegovo lastno nepremičnino parc. št. 198/30 ni bil protipraven in je zgolj začasne narave. Dalje je še navajal, da ni preprečil tožnikoma dostopa, oziroma prehoda do njune stanovanjske hiše, kjer živita, imata prehod in dostop do svojih parcel po delu parcele št. 198/30 in po delu parcele št. 128/28, ki je dovolj širok, najmanj 4 metre ter se priključuje na občinsko cesto na parc. št. 1083/6, omogočen jima je prehod z vsemi motornimi vozili. Postavljena ograja ne zapira celotne dovozne poti, pušča dovolj širok prehod, da je možen dostop z vsemi osebnimi in tovornimi vozili, po nerazmejeni površini obeh parcelnih številk ni nobene trase dovozne poti, gre za enak teren. Neutemeljene so navedbe tožnikov, da naj bi pričakovala odpor lastnika parc. št. 198/28 v primeru uporabe prehoda preko te parcele, ker njen lastnik nikoli ni prepovedoval niti preprečeval tožnikoma prehoda, kot obstaja v naravi. Z odstranitvijo ograje bi toženec kršil odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota ... .

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu materialno pravno pravilno pojasnilo, da sta tožnika predlagala ureditveno začasno odredbo in da je namen ureditvene začasne odredbe o tem, da začasno uredi sporno pravno razmerje, vendar samo takrat, če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. To bi bilo le v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane težko nadomestljiva škoda, ali pa da utrpi silo. Predlagatelj ureditvene začasne odredbe mora verjetno izkazati nastanek težko nadomestljive škode ali sile, to je pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da predlagatelja nista izkazala z verjetnostjo potrebnega pogoja, to je nastanka težko nadomestljive škode. Njune trditve, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v točki 8. obrazložitve izpodbijanega sklepa, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomenijo okoliščin, s katerimi bi bila verjetno izkazana težko nadomestljiva škoda.

7. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da predloženi dokazi ne potrjujejo trditev tožnikov. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dovozna pot od javne ceste na parc. št. 1083/6 do nepremičnin tožnikov (nepremičnina parc. št. 198/29) v naravi videti kot nerazmejena asfaltirana površina med toženčevo stavbo na parc. št. 198/31 na vzhodni strani in med stavbo na parc. št. 198/28 v lasti družbe M. d.o.o. na nasprotni zahodni strani in se nadaljuje po dvorišču na parc. št. 198/28 do parcele tožnikov parc. št. 198/29, ter da ni razvidno, da bi po tej nerazmejeni površini potekala (vidna, določena) trasa dovozne poti prav po parc. št. 198/30, da tudi ni nobenih naravnih ali tehničnih ovir, ki bi dovozno pot omejevale le na parc. št. 198/30, postavljena zaščitna ograja pa ne zapira v celoti dovozne poti, da je prehod z javne ceste do parcele tožnikov širok za približno dve širini osebnega avtomobila, tožnika pa nista navedla, da bi jima lastnik nepremičnine parc. št. 198/28 M. d.o.o. prepovedal dostop po tem odprtem prehodu ali ju oviral. Glede na takšne ugotovitve se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izrecno opredeliti še do trditve v tožbi, da prehod preko parc. št. 198/28 ni možen, ker površina ni primerno utrjena, zato izpodbijani sklep ni obremenjen z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

8. Pravno odločilna pa je ugotovitev, da sta tožnika sama zatrjevala, da imata po nepremičnini parc. št. 198/30 do svojih nepremičnin omogočen dostop peš, torej je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne držijo njune trditve, da jima je toženec popolnoma preprečil, oziroma jima onemogočil dostop do njunih nepremičnin.

9. S trditvijo, da verjetno niso pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o konfiguraciji terena dovozne poti po parc. št. 198/28, pritožba ne more izpodbiti pravilnosti dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnika do svojih nepremičnin še vedno lahko dostopata najmanj peš.

10. Da je ovira za vožnjo z vozili in intervencijskimi vozili napušč gospodarskega objekta, ki je v lasti tožnikov na njuni nepremičnini parc. št. 198/29, ker sega zelo blizu meje z nepremičnino parc. št. 198/30, ki je predmet motenja, zaradi katerega vožnja mimo le-tega do stanovanjske hiše tožnikov ni možna, pa je trditev, ki v predlogu za začasno odredbo in tudi v tožbenih trditvah ni bila podana in je torej nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče te trditve zato ni obravnavalo.

11. Sodišče prve stopnje je fotografije v spisu (priloge A7, A8 in A9) pravilno dokazno ocenilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o stanju in opisani širini površine med postavljeno ograjo na parc. št. 198/30 in objektom v lasti M. d.o.o. na parc. št. 198/28 v smeri od javne ceste na parc. št. 1083/6 do zemljišča tožnikov parc. št. 198/29. Pritožba neutemeljeno trdi, da je tožnikoma onemogočena normalna raba njune lastnine (nepremičnine) in da jima zaradi tega nastaja nenadomestljiva, oziroma težko nadomestljiva škoda.

12. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno presodilo, da predlagana začasna odredba ni utemeljena, čeprav sta tožnika izkazala njeno reverzibilnost, torej, da bi se lahko v primeru kasnejše zavrnitve tožbenega zahtevka ponovno postavila sporna zaščitna ograja nista verjetno izkazala, da do svojega doma ne moreta dostopati, kar je ključno dejstvo za verjetno izkazanost težko nadomestljive škode.

13. Ostale pritožbene trditve so pravno neupoštevne in jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

14. Izpodbijani sklep glede na vse obrazloženo ni obremenjen s pritožbeno očitano bistveno kršitvijo določb postopka in tudi ne s katero drugo od tistih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in je materialno pravno pravilen, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 272. člena ZIZ.

15. Pritožba je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato morata sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, saj ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja z začasno odredbo.

17. Toženec pa v svojem konkretiziranem odgovoru na pritožbo ni priglasil stroškov pritožbenega postopka, zato o teh ni odločeno.