Jedro

V sporu majhne vrednosti lahko tožena stranka vloži dve vlogi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. II P 163/2020 z dne 11. 1. 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 780,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2016 dalje do plačila ter da ji je dolžna povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je to odločitev sprejelo v postopku v sporih majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se toženec sicer nahaja v osebnem stečaju, vendar je bil sklep o odpustu obveznosti izdan zgolj za obveznosti, nastale do začetka toženčevega stečajnega postopka, torej do 29. 2. 2016. Ostale obveznosti mu niso bile odpuščene in jih je dolžan plačevati. Stroški za uporabo vode se štejejo kot stroški v zvezi z rabo nepremičnine, zaradi česar štejejo ti računi kot strošek stečajnega postopka in jih je stečajni dolžnik tako dolžan plačevati, ne glede na sklep o odpustu obveznosti. Sodišče na podlagi 452. člena ZPP pri izdaji sodbe ni upoštevalo navedb tožene stranke o neuporabi stanovanja v stanovanjski stavbi na naslovu ... že od leta 2013 dalje ter posledično odsotnosti nastanka stroškov za porabljeno vodo v vtoževanem obdobju, zaradi prekluzije navedb strank v sporu majhne vrednosti. Ugotovilo je, da je tožeča stranka opravila vse storitve oskrbe s pitno vodo in vzdrževanja omrežja toženi stranki, za katere je pošiljala in izstavila račune za obdobje 31. 3. 2016 pa do 18. 12. 2019. Sodišče prve stopnje je upoštevalo določbe Odloka o oskrbi s pitno vode ter odvajanju in čiščenju komunalnih in padavinske odpadne vode na območju Občine Štore (Ur. List RS, št. 110/2009). Ker bi moral toženec izvajalca gospodarske javne službe obvestiti o spremembi svojega stalnega bivališča je tudi zato, po presoji sodišča prve stopnje dolžan tožeči stranki plačati v vtoževanem obdobju, za navedeno stanovanje opravljene storitve oskrbe s pitno vodo in vzdrževanja omrežja. Zato je odločilo kot izhaja iz izreka sodbe. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP in na podlagi določbe člena 445 in 442 ZPP v zvezi s členom 155 ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec. Podaja laično pritožbo. V pritožbi pa navaja, da podaja pritožbo iz pritožbenega razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in v posledici napačno uporabljenega materialnega prava. Ugovarja pasivno legitimacijo, v tem sporu, ker je mnenja, da ker ni več lastnik stanovanja, je zato tožeča stranka tožila napačno osebo. Nadalje navaja, da storitve ni uporabljal, ker na tem naslovu v tem obdobju sploh ni živel, zato ni uporabljal njihove storitve in zato tudi navedeni stroški niso nastali. On kot tožena stranka, glede na postopek osebnega stečaja ni bil opravilno sposoben. Nato navaja, da je sodišče in tožečo stranko opozarjal in navajal, da računi, kateri so toženi, so v večjem delu zastarali in da sodišče ni pripoznalo zastaranosti terjatev. Navaja, da je o spremembi naslova obvestil upnika, upravnik pa je dolžan obvestiti vse podizvajalce, ker namreč s tem vodovodom nima sklenjene nobene pogodbe, zato so tudi računi izdani brez ustreznih verodostojnih listin. Navaja, da ga nihče ni opozoril na posledice prekluzije, računi mu niso bili pravilno vročeni. Zneski so zagotovo sporni, ker nihče ni živel v tem stanovanju in zato strošek vzdrževanja in dobave pitne vode ni nastal. Poudarja, da ni lastnik predmetnega stanovanja in navaja, da mu je bila v času stečajnega postopka odvzeta opravilna sposobnost, zato mu je bil dodeljen stečajni upravitelj. Ker sodišče tako ni preverilo ali je tožena stranka lastnik stanovanja in ali so mu bili računi vročeni in ali je tožena stranka opravilno sposobna je mnenja, da je zato odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Mnenja je, da bi morala tožeča stranka tožbo umakniti in ponovno vlagati tožbo zoper dejanskega lastnika nepremičnine.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker je bila sodba opr. št. II P 163/2020 z dne 11. 1. 2021 sprejeta v sporu v postopku majhne vrednosti, se sme ta sodba izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar je bil pritožnik tudi opozorjen v pravnem pouku, v točki 7 le-tega. Zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje dejanskega stanja, pritožbeno niso upoštevne. Na ugotovljeno dejansko stanje, pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo, katerega je citiralo v točki 26. obrazložitve in ga je nato tudi pravilno materialnopravno uporabilo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko je štelo, kar se sedaj pritožbeno izpodbija in na kar bi moralo paziti tudi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da ni bilo pravne ovire, da ne bi tekočih življenjskih stroškov (tudi stroškov vodarine, ki nastanejo v času po začetku postopka osebnega stečaja), plačal stečajni dolžnik iz premoženja, s katerim sme razpolagati. Zakonodajalec omogoča samostojno nastopanje fizične osebe kot stečajnega dolžnika v pravnem prometu tudi po začetku postopka osebnega stečaja, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka vtožuje terjatve, ki so nastale po začetku postopka osebnega stečaja, in te stroške zakonodajalec obravnava kot stroške stečajnega postopka (prvi odstavek 383. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZFPPIPP) in jih ni treba prijaviti v postopku osebnega stečaja. Ker poslovna sposobnost toženca kot stečajnega dolžnika glede tovrstnih poslov tako ni omejena, sme sam opravljati vsa procesna dejanja v predmetnem pravdnem postopku in je sodišče prve stopnje pri tem pravilno uporabilo določbe 77. člena ZPP in prej citirane določb ZFPPIPP. Tako pritožba v tem delu ni utemeljena. Prav tako se sodišče druge stopnje strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v točki 24. obrazložitve, da so v postopku osebnega stečaja toženca pod opr. št. 721/2016, kot to izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju o odpustu obveznosti St 721/2016 z dne 5. 3. 2019, bile toženi stranki odpuščene obveznosti do upnikov, toda zgolj tiste, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, to je do 29. 2. 2016 (prvi odstavek 408. člena ZFPPIPP).

7. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da ni dolžan plačati teh računov za izvajanje storitev tožeče stranke, ker od leta 2014 ni več prijavljen na tem naslovu, to je na naslovu... Zavezanec za plačilo teh stroškov je namreč tisti, kateri dejansko uporablja stanovanje, ne glede na naslov prebivanja. To je del dejanskih ugotovitev, ki se pritožbeno ne morejo izpodbijati glede na omejene pritožbene navedbe. Dejstvo je, da sodišče prve stopnje podanih, novih navedb tožene stranke o neuporabi stanovanja v večstanovanjskih stavbi na naslovu ... že od leta 2013 ter posledično o odsotnosti nastanka stroškov za porabljeno vodo v vtoževanem obdobju zaradi prekluzije ni upoštevalo in se tako kot del dejanskega stanja mora vzeti dejstvo, da je toženec bil uporabnik tega stanovanja v vtoževanem obdobju in pri tem ni pomemben njegov naslov. Sicer pa pravilno tožeča stranka opozarja, da je toženec tudi v ugovoru zoper plačilni nalog, katerega je podal 11. 2. 2020 navedel, da je njegovo prebivališče..., iz česar izhaja tudi dvom o verodostojnosti navedb toženca o tem, kje dejansko prebiva. Tako pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

8. Nadalje toženec v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih ugovorov zastaranja. Za upoštevanje razlogov za zastaranje velja ista zakonska domneva in posledica, kot jo je sodišče prve stopnje sprejelo v točki 13. obrazložitve, kajti glede na določbo 452. člena ZPP, sodišče vlog katere so bile podane pa datumom 12. 11. 2020 ne upošteva, kajti tožena stranka lahko vloži le dve pripravljalni vlogi. Tega ugovora zato sodišče prve stopnje procesnopravno pravilno, ni upoštevalo. Ugovor zastaranja ni ugovor, katerega bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Ugovor zastaranja izhaja iz Obligacijskega zakonika in je posledica materialnopravnih določb, vendar pa sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti samo ne more upoševati razlogov za upoštevanje ugovora zastaranja. Pa tudi iz nadaljnjih vlog toženca, ki sicer procesno pravno niso upoštevne, ne izhaja, da je toženec podal obrazložen ugovor zastaranja terjatev. O posledicah prekluzije pa je bil toženec že opozorjen v pravnem pouku in sicer v pozivu stranki v sporu majhne vrednosti, naj odgovori na vlogo nasprotnika (list. št. 26 spisa). Zato se toženec ne more v pritožbi sklicevati na procesno pravno nevednost, kot laična stranka, ker je bil s strani sodišča prve stopnje pravilno poučen na procesnopravne posledice, če poda določene trditve izven dopustnosti po določbah člen 451 in 452 ZPP. Sodišče prve stopnje je kot del dejanskega stanja ugotovilo, da so tožencu računi, bili poslani in so predmet tega pravdnega postopka in podlaga za izdajo plačilnega naloga. Z njimi je bil seznanjen in jim ni pravočasno ugovarjal. Sodišče je to kot del dejanskega stanja to zaključilo v točki 20. obrazložitve.

9. Glede na obrazloženo se tako izkažejo pritožbene navedbe tožene stranke, da ni bil pasivno legitimiran, da stanovanja v omenjenem obdobju ni uporabljal in da zato ni dolžan poravnati vtoževanih računov, za neutemeljene in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, niso se mu pripetile očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi ne tiste, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila in ni priglasila pritožbenih stroškov, pritožbenih stroškov tudi ni priglasil toženec, zato je izrek o pravdnih stroških, nastalih na drugi stopnji, odpadel.