Jedro

Glede na ugotovitev sodišča, da tožnica ni zaprosila za izrabo dopusta v spornem obdobju in se je zavedala, da nima odobrene izrabe letnega dopusta in tudi ne kakšnega drugega dovoljenja za izostanek z dela, pa je z dela kljub temu izostala, je pravilen zaključek, da izostanek z dela brez odobritve delodajalca in brez kateregakoli drugega zakonitega razloga predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki je storjena najmanj iz hude malomarnosti.

Tožnica je kršila najosnovnejšo dolžnost delavca - prihajanje na delo - zato je izguba medsebojnega zaupanja, o kateri je izpovedovala direktorica, upravičena in objektivno utemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 3. 2020 nezakonita in se razveljavi, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo razporediti na primerljivo delovno mesto ali delo njenemu prejšnjemu delu, jo z dnem nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko zavarovanje, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati bruto plače in regrese za letni dopust, ki bi jih prejemala, če bi delala, zmanjšano za plačila v času zaposlitve pri drugem delodajalcu in prejeta nadomestila med brezposelnostjo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo. Odločilo je še, da tožnica krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni možno preizkusiti. Ker obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov z zapisniki in ostalimi listinskimi dokazi, je podana tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker izvedensko mnenje ni zanesljivo zaradi pomanjkanja medicinske dokumentacije, bi moralo sodišče dokazno oceno povezati z izpovedbami tožnice in prič A. A. ter B. B. Priči sicer nista konkretizirali posameznih dogodkov, v katerih sta bili prisotni, potrdili pa sta izpoved tožnice, da je bila v duševni stiski le pri komuniciranju z direktorico tožene stranke. Izpovedbe direktorice in prič C. C. ter D. D. niso verodostojne, ker so zaposlene pri toženi stranki in zainteresirane za izid spora. Trdi, da komunikacija z direktorico tožene stranke zaradi vseh preteklih dogodkov v spornem obdobju ni bila mogoča. Do odsotnosti je prišlo zaradi trpinčenja in posledičnega sindroma izgorelosti tožnice. Zaradi zdravstvenih razlogov ni bila zmožna opravljati dela. Navedeno bi moralo sodišče upoštevati pri presoji elementa krivde. Glede javljanja izrabe letnega dopusta je sodišče preveliko težo dalo pravilniku tožene stranke. V zvezi s tem bi moralo upoštevati izpovedi prič A. A. in B. B., da se je zaposlenim v primerih krajših izrednih odsotnosti letni dopust odobril za nazaj. Slabega delovanja računalniškega sistema za evidentiranje napovedi dopusta pri toženi stranki v spornem obdobju ni mogoče šteti v breme tožnice. Meni, da je treba poleg neupravičenega izostanka presoditi tudi posledice te opustitve (Pdp 969/2015 z dne 21. 3. 2016). Sankcija izredne odpovedi je pretirana. Tožena stranka ni dokazala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Tožnica se je z D. D. dogovorila za nadomeščanje in je imela pri sebi službeni telefon ter bila na razpolago uporabnikom, kar dokazuje njen vesten odnos do dela. Sodišče ne bi smelo verjeti izpovedi direktorice, ker je ta v nasprotju z izpovedbami tožnice in prič B. B. ter A. A. in listinskimi dokazi. Poleg tega bi moralo upoštevati trajanje zaposlitve tožnice pri toženi stranki in psihično izčrpanost tožnice zaradi slabega vzdušja na delovnem mestu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča tretjič. Prvič je s sklepom Pdp 606/2020 pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da razišče okoliščine glede odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, UR. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), zlasti glede krivde oziroma psihičnega stanja tožnice v obdobju, ki je predmet izredne odpovedi. Drugič je s sklepom Pdp 267/2021 pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da sanira postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako, da dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke zavrne iz dopustnih razlogov ali pa ga izvede.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje nima takšnih pomanjkljivosti, da se ne bi dala preizkusiti. Prav tako ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in zapisnikih o izvedbi dokazov. Tožnica z uveljavljanjem procesnih kršitev zoper dokazno oceno izpovedi prič dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

8. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi med drugim na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je bila tožnica neupravičeno odsotna z dela v času od 5. 2. 2020 do vključno 13. 2. 2020, ker ni predhodno zaprosila direktorice tožene stranke za letni dopust in ni imela njenega dovoljenja, za sporno obdobje pa ji tudi ni bil odobren bolniški stalež.

9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje, upoštevaje mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. E. E., pravilno zaključilo, da tožnica v obdobju od 5. 2. 2020 do vključno 13. 2. 2020 ni imela psihične motnje, ki bi ji onemogočala prijavo izrabe letnega dopusta. Ugotovilo je, da je imela tožnica namen po elektronskem registratorju prijaviti izrabo letnega dopusta le za 6. 2. 2020 in 7. 2. 2020, ne pa tudi za nadaljnje dneve odsotnosti z dela. Tožnica je bila zmožna obvestiti uporabnike, da bo odsotna in da jim bo po telefonu pomagala v smislu podpore in svetovanja, ter se dogovoriti s sodelavko glede možnosti nadomeščanja, v času odsotnosti pa tudi kontaktirati s sodelavko po SMS sporočilih in spremljati dva uporabnika na injekcije. Ker je tožnica poslala elektronsko pošto 13. 2. 2020 in 14. 2. 2020, so neutemeljene navedbe o nemožnosti kakršnegakoli komuniciranja z direktorico. Četudi računalniški sistem za evidentiranje prisotnosti pred nastopom odsotnosti ne bi deloval, bi lahko tožnica komunicirala z direktorico in jo zaprosila za izrabo dopusta po elektronskem mediju, kot je pojasnila izvedenka. Glede na ugotovitev sodišča, da tožnica ni zaprosila za izrabo dopusta v spornem obdobju in se je zavedala, da nima odobrene izrabe letnega dopusta in tudi ne kakšnega drugega dovoljenja za izostanek z dela, pa je z dela kljub temu izostala, je pravilen zaključek, da izostanek z dela brez odobritve delodajalca in brez kateregakoli drugega zakonitega razloga, predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki je storjena najmanj iz hude malomarnosti. Pritožbenega očitka o zmotni presoji elementa krivde glede na ugotovljene okoliščine ni mogoče sprejeti.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bila odpoved posledica osebnega maščevanja direktorice oziroma trpinčenja. V zvezi s tem je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče zaradi pomanjkanja medicinske dokumentacije dokazno oceno vezati zgolj na izpovedi tožnice in prič A. A. ter B. B. Dokazna vrednost posrednih prič A. A. in B. B., ki o odnosu med tožnico in direktorico ter konkretnih dogodkih v spornem obdobju, nista vedeli ničesar povedati iz lastnih opazovanj, temveč le od tožnice kot stranke spora, je po naravi stvari omejena, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo njuni izpovedi kot splošni. Po drugi strani je sodišče v zvezi z običajnim in ustaljenim načinom odobritve letnega dopusta pri toženi stranki in izpolnitvijo določenih obveznosti pred odhodom na dopust, ki jih določa pravilnik tožene stranke, utemeljeno verjelo izpovedi direktorice in pričam C. C. ter D. D., ki so skladno izpovedovale na podlagi neposrednega zaznavanja. Zgolj zato, ker sta ti priči zaposleni pri toženi stranki, jima ni mogoče odrekati verodostojnosti. Glede na ugotovljeno večdnevno odsotnost tožnice z dela je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje za upoštevanje izpovedi prič B. B. in A. A. o odobritvi letnega dopusta za nazaj v primerih krajših izrednih odsotnosti z dela. Drugih tehtnih razlogov, s katerimi bi lahko omajala dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa pritožba ne navaja.

11. Pritožba s sklicevanjem na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 969/2015 z dne 21. 3. 2016 neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni dokazala posledic zaradi odsotnosti tožnice. Pod pogojem nastanka posledic tožnica nasprotuje presoji sodišča glede vpliva kršitve na medsebojno zaupanje strank v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sklicevanje na navedeno zadevo pritožbenega sodišča ni ustrezno, ker je delodajalec tudi v navedeni zadevi dokazal obstoj tega zakonskega pogoja (Pdp 882/2016 z dne 24. 12. 2016 in VIII Ips 143/2017 z dne 16. 1. 2018). Tudi v obravnavanem primeru je tožena stranka dokazala negativen vpliv neupravičene odsotnosti tožnice na medsebojno sodelovanje. Tožnica je kršila najosnovnejšo dolžnost delavca – prihajanje na delo – zato je izguba medsebojnega zaupanja, o kateri je izpovedovala direktorica, upravičena in objektivno utemeljena. Direktorica je povedala, da bi morala tožnica že pred sporno odsotnostjo pripraviti odgovor Varuhu človekovih pravic in osnutek letnega poročila in da je slednjega toženi stranki uspelo zaključiti, ker se je D. D. dokopala do potrebnih podatkov. Navedeno pomeni, da tožnica svoje naloge, ki ji je bila odrejena pred neupravičeno odsotnostjo z dela, ni opravila, zato očitek tožnice o pomanjkanju obstoja negativnih posledic ni utemeljen. Iz izpovedi priče D. D. izhaja, da je bilo tožnici izjemno „težko“ oddajati poročila direktorici in da je tožnica na enem od sestankov povedala, da nadrejene ne bo upoštevala in ne bo naredila, kar ona zahteva. Po vrnitvi na delo se je tožnica odločila, da bo sama neposredno dajala poročila svetu zavoda in komunicirala z ministrstvom, čeprav je to v pristojnosti direktorice. Preostale pritožbene navedbe, da direktorica v spornem obdobju ni poklicala tožnice, čeprav je imela službeni telefon, in da je bila na voljo uporabnikom, za odločitev sodišča niso bistvene. Pravilno sta ocenjena tudi okoliščina (tožnica je vrsto let opravljala delo) in interes na strani tožnice (želja po nadaljevanju zaposlitve pri toženi stranki), ki ne moreta pretehtati nad okoliščinami in interesi tožene stranke, saj je bilo zaupanje tožene stranke v tožnico omajano do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče. 12. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnica v sporu ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP in 165. člena ZPP). Tožena stranka krije svoje stroške postopka, ker kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).