Jedro

Če sodišče v pravdi zaradi motenja posesti ugotovi motenja in naloži vzpostavitev prejšnjega stanja, ter prepove bodoče posege, mora obrazložiti vse tri odločitve. Ker sodišče ni obrazložilo restitucijskega dela zahtevka, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. odstavku izreka razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da so toženci motili tožnico v njeni mirni posesti poti na parcelah št. 30 in 36 k.o. s tem, da so po poti preko teh parcel dne 14.9., 18.9., 21.9., 24.9. in 26.9.1992 s traktorjem in tovornjakom vlačili les in s tem pot v celoti razrili. Ugodilo je tudi restitucijskemu delu zahtevka in tožencem naložilo, da pot v roku osmih dni posujejo s peskom, da posedeno betonsko cev namestijo nazaj v prvotno lego in ob poti zasadijo nove smreke v delu, kjer je v naravi obračališče na parceli tožnice št. 36 k.o. in tako pot spravijo v stanje, kakršna je bila pred posegom, da jo bo lahko tožnica nemoteno uporabljala.

Tožencem je končno prepovedalo nadaljnje posege v posest kolovozne poti in jim naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper ta sklep se pritožujejo toženci iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlagajo spremembo sklepa tako, da se izda delni sklep na podlagi pripoznave le glede ugotovitvenega zahtevka, v ostalem pa se naj tožbeni zahtevek zavrne, oziroma naj se izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajajo, da sodišče ni upoštevalo navedb obeh strank na naroku dne 4.11.1998, ko je tožena stranka izrecno opozorila, da je sedaj stanje v naravi popolnoma spremenjeno, da je sporna pot v celoti urejena in na njej ni nobenih sledi o kaki vožnji, kar vse se je očitalo toženi stranki. Tožeča stranka je na te navedbe odgovorila, da ima pravni interes samo na ugotovitvi motenja, ne pa več v vzpostavitvi prvotnega stanja, da pa ne misli modificirati zahtevka, ker želi le, da ji toženci plačajo odškodnino. V takem primeru, pa ni mogoče toženi stranki nalagati vzpostavitve prejšnjega stanja in ko je sodišče ugodilo restitucijskemu delu zahtevka, je prekoračilo mejo svojih pooblastil in odločilo v nasprotju z izrecnimi izjavami pravdnih strank ter priznanjem tožnice, da je prejšnje stanje že vzpostavljeno. Sodišče je imelo tako osnovo samo za izdajo delnega sklepa na podlagi pripoznave, saj je tožena stranka pripoznala, da je s kamionskimi vožnjami brez dovoljenja tožnice dejansko motila tožnico v njeni posesti. Tožena stranka na ta način ni zakrivila nobenih nadaljnjih pravdnih stroškov, saj so se ti stroški povzročali le v zvezi z restitucijskim delom zahtevka, ki pa bi moral odpasti, glede na dovolj jasno in precizno izjavo tožeče stranke, da zahtevka ne bo modificirala in da ne vztraja na vzpostavitvi prvotnega stanja. Izpodbijani sklep je zato v nasprotju z voljo tožeče stranke in ji je priznalo več, kot je sploh zahtevala.

Vsi stroški devetletnega pravdanja so torej nepotrebni in kvečjemu bi bila tožena stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov in ne obratno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijanega sklepa je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o restitucijskemu delu zahtevka zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. V sklepu namreč sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, to je o tem, ali je restitucija sploh potrebna glede na to, da je celo tožnica sama na naroku dne 24.11.1998 navajala, da je njen pravni interes na sami ugotovitvi motenja in ne več na vzpostavitvi prvotnega stanja ceste.

Vendar pa je treba k temu še dodati, da je tožnica na istem naroku navajala, da poti v tistem začetnem delu, kjer stojijo v zapisniku navedbe o prečno položeni cevi, poti niso popravljali. Potrebno je namestiti drenažo pod prečno cevjo in okrog. V sklepu pa sodišče prve stopnje o vseh teh navedbah ne zavzame nobenega stališča in v obrazložitvi sklepa tudi z besedo ne omeni restitucijskega zahtevka, kateremu je v celoti ugodilo. Sodišče prve stopnje je o tem delu tožbenega zahtevka brez obrazložitve in brez navedbe odločilnih dejstev in o tem, da tožnica nima več pravnega interesa na vzpostavitvi prvotnega stanja, ugodilo tožbenemu zahtevku kar pomeni, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je zato sklep v tem delu moralo razveljaviti pač v skladu z določbo 1. odstavka 369. člena ZPP.

Ne more pa se pritožbeno sodišče strinjati z ostalimi pritožbenimi navedbami, po katerih naj bi zaradi delne pripoznave tožbenega zahtevka bili nepotrebni stroški devetletnega pravdanja in da bi bila kvečjemu tožena stranka upravičena do pravdnih stroškov in ne obratno. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi izpodbijanega sklepa in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V tem sklepu ne gre namreč samo za štiri kamionske vožnje, pač pa za motenje, ki je trajalo več dni in o tem je sodišče prve stopnje izvajalo dokazni postopek, ki je pripeljal do ugotovitve, da je tožbeni zahtevek v 1. in 3. odstavku utemeljen. Seveda je tak postopek imel za posledico nastanek pravdnih stroškov in se je tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 24.11.1998 dokazovalo motenje in kdo je motenje storil. Ni torej mogoče govoriti o nepotrebnih stroških. Pritožbeno sodišče pa je prišlo celo do zaključka, da zaradi restitucijskega dela zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški in je zato kljub delni razveljavitvi sklepa vzdržalo v veljavi odločitev o pravdnih stroških, saj zaradi odločanja o restitucijskem delu zahtevka niso nastajali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje obrazloženo odločiti o restitucijskem delu tožbenega zahtevka in zavzeti stališče do navedb tožnice same o njenem pravnem interesu na vzpostavitvi prejšnjega stanja, oziroma o usodi tega dela tožbenega zahtevka glede na to, da tožnica tožbe v tem delu ni umaknila.

Zaradi delne razveljavitve sklepa, je pritožbeno sodišče v skladu s 4. odstavkom 166. člena odločilo, da se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom, pridrži za končno odločbo.