Jedro

Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede vsa dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. Da se šteje, da je tožnik zadostil trditvenemu bremenu glede protipravnosti, mora tožnik konkretno navesti protipravno dejanje (ali opustitev), ki ga očita tožencu, zaradi katerega naj bi mu nastala škoda. Upoštevajoč 212. oziroma 7. člen ZPP pa brez ustrezne trditvene podlage sodišče prve stopnje tudi izpovedi tožnika v tej smeri ne sme vzeti za podlago svoji odločitvi. Prav tako sodišče ne more izvesti dokaza (zaslišanje stranke ali priče), da bi pravnorelevantna dejstva, iz katerih bi izhajala utemeljenost zahtevka, ugotavljalo brez predhodne trditvene podlage (informativni dokaz).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodno odločbo, imenovano sodba in sklep, je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ter izgubljeni dohodek v skupni višini 83.458,52 EUR in plačilo mesečne rente v višini 542,48 EUR od izdaje sodbe dalje (II. točka izreka). Zavrnilo je predlog za združitev pravdne zadeve opr. št. III P 2468/2000 s pravdno zadevo opr. št. III P 3455/2003 (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 3.130,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

Proti sodbi se z laično pritožbo pritožuje tožnik, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v celoti razveljavi in jo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, le-to pa naj po drugem sodniku izvede postopek ter izreče pravično sodbo. V pritožbi se pritožnik sklicuje tudi na vlogi z dne 5.10.2008 ter 10.2.2009, ki ju je vložil v spis 5.6.2009 ter pritožbenemu sodišču predlaga, da navedbe iz teh vlog upošteva kot del pritožbenih navedb.

Pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema navedbe iz pritožbe in navedenih vlog. Pritožnik navaja, da ga na obravnavo dne 7.4.2009 nihče ni vabil, ne sodišče, ne zagovornica. Po odvetnici je poslal zdravniško potrdilo, da je bil na specialističnem pregledu, ki ga je opravil samoplačniško, zato tudi ni imel, niti potreboval napotnice. Dalje navaja, da je bil zapisnik na glavni obravnavi z dne 30.9.2008 pisan nekorektno. V vlogi z dne 5.10.2008 konkretno navaja, kateri del zapisnika in kako je zapisan napačno ter kaj je tožnik zaslišan res povedal. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati predlagane priče, ki so usposobljene, da dajo oceno, ali je bila storjena kakšna napaka ali ne. Tega znanja sodišče nima. Prav tako bi sodišče moralo postaviti izvedenca psihiatra, s katerim bi lahko tožnik dokazal, zakaj in od kdaj se zdravi zaradi hudih depresij. Sodišče je v svoji sodbi v celoti povzelo poročilo policije, ki ga je pripravil g. I. N., ki je bil vodja sektorja, ki je usmerjeval in nadzoroval akcijo, zato je bil soodgovoren za nastalo situacijo in je logično, da je zapisal to, kar je. Navaja, da je C.l.A., ki je bil koordinator v zadevi, naredil napako, ki je pripeljala do tega, da je povsem utemeljeno kazalo na tožnika kot sodelavca policije. V nadaljevanju pritožbe pritožnik tudi podrobneje opiše to, po njegovem mnenju glavno operativno-tehnično napako ter nadaljnje postopanje tožene stranke, ko naj bi odkrila, da je storila napako. Zagotovljeno mu je bilo, da bodo obravnave, ko se bodo poslušali prisluhi in bodo zaslišani tajni delavci policije, tajne, vendar se to ni zgodilo. Javnost ni bila izključena ob poslušanju prisluhov, na eni izmed obravnav je bil novinar B., ki je del prisluhov slišal in o tem pisal v Nedeljskem dnevniku. Da je zahtevek utemeljen, kažejo tudi navedbe toženke, da je tožniku dala denar za postavitev video nadzora, da mu je dala orožni list ter je bilo odrejeno varovanje stanovanjskega bloka in odhod otrok v šolo in iz nje. Predlaga, da sodišče izvede vse predlagane dokaze, saj bo le s tem prišlo do materialne resnice.

V pritožbi zoper sodbo in sklep, ki jo je vložil tožnik po odvetnici navaja, da je bilo v postopku na prvi stopnji kršeno načelo neposrednosti, saj je sodišče v dokaznem postopku zgolj vpogledalo in prebralo nekaj zapisnikov s kazenskih obravnav, ni pa izvedlo celotnega zaslišanja tožnika in zaslišanja prič. Z izjavami prič bi tožnik lahko dokazal odgovornost toženke za škodo. Šele z zaslišanjem prič bi lahko sodišče ugotovilo, na kakšen način je B. lahko odkril identiteto tožnika, saj bi pojasnile pravila delovanja, ki nalagajo vsem, da se sodelavcev ne sme izpostavljati pri policijskih akcijah in s tem ustvarjati možnosti za njihovo razkritje oziroma razkritje njihove identitete. Če bi bila kazenska glavna obravnava zaprta za javnost, bi bila identiteta tožnika razkrita le v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji, ker pa je bila obravnava javna, je bila razkrita celotna dejavnost tožnika, kot policijskega tajnega sodelavca z različnimi imeni. Eno temeljnih načel v sodnih postopkih je načelo pravičnosti, kateremu sodišče ni sledilo, ko je tožniku, ki je nezaposlen, brez dohodkov, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje razsodilo, da je dolžan toženki povrniti 3.130,38 EUR pravdnih stroškov.

V odgovoru na pritožbo toženka navaja, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9.4.2009 izhaja, kako je potekal zadnji narok, zato so navedbe tožnika, da mu ni bila dana možnost sodelovanja na zadnji obravnavi, v celoti neresnične in zavajajoče. Tožnik se naroka ni udeležil, ker si je napačno zapisal datum, ki mu ga je pravočasno sporočila njegova pooblaščenka. Pripravljalni vlogi, ki ju je tožnik vložil v spis dne 5.6.2009, datirani z dnem 5.10.2008 in 10.2.2009, sta pravno neupoštevni, saj je potrebno navedbe podati pisno najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, nato pa le še ob izvajanju dokaza z zaslišanjem stranke ustno na naroku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi, vloženi po odvetnici, v uvodu izpodbija tako sodbo kot tudi sklep sodišča prve stopnje, vendar je pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe štelo, da je vložena pritožba le zoper sodbo, to je odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka in odločitve o stroških postopka (II. in IV. točka izreka).

Zapisnik se piše z glasnim narekovanjem njegove vsebine zapisnikarju (1. odst. 124. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), kar omogoča takojšnjo seznanitev vseh prisotnih z njegovo vsebino. Stranke imajo pravico prebrati zapisnik in možnost, da podajo na zapisnik pripombe in zoper njegovo vsebino ugovarjajo (2. odst. 124. člena ZPP). Kar je treba v zapisniku popraviti ali dodati glede na ugovore strank ali drugih oseb, se zapiše na koncu zapisnika. Na zahtevo teh oseb se v zapisnik vpišejo tudi ugovori, ki jim ni bilo ugodeno (4. odst. 124. člena ZPP). Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 30.9.2008, na kateri je bil pritožnik zaslišan, ne izhaja, da bi bodisi pritožnik, bodisi njegova odvetnica nasprotovala vsebini zapisnika, poleg tega so zapisnik podpisali vsi prisotni na obravnavi, tudi pritožnik ter njegova odvetnica (čeprav tega zakon ne predvideva), zato pritožbenim navedbam, da zapisnik o glavni obravnavi ni bil pisan korektno, ni slediti. Pa tudi sicer, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zaradi pomanjkljive trditvene podlage morebitne (sicer neizkazane) nepravilnosti pri pisanju zapisnika, na odločitev v zadevi niti nimajo vpliva.

V skladu z 2. odst. 261. člena ZPP se šteje, da je vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem stranke, vročeno osebno, če je vročeno strankinemu pooblaščencu. Sodišče prve stopnje je vabilo na narok za glavno obravnavo, opravljen dne 7.4.2009, na katerem naj bi se nadaljevalo zaslišanje pritožnika, pravilno vročilo odvetnici pritožnika. Kot je odvetnica na naroku pojasnila, je bil z razpisom naroka pritožnik tudi dejansko seznanjen, na narok pa ni prišel, ker naj bi si zapisal napačen datum. Ne držijo torej navedbe, da pritožnik na narok, na katerem bi moral biti zaslišan, ni bil vabljen. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo njegov izostanek za neupravičen. V času naroka je bil naročen na samoplačniški specialistični pregled, ki bi ga lahko prestavil, pritožnik pa ni niti trdil, niti izkazal, da je bilo njegovo zdravstveno stanje takšno, da mu je onemogočalo prisotnost na glavni obravnavi. Zavrnitev dokaznega predloga s ponovnim zaslišanjem tožnika je bila tako pravilna.

Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek, ter predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP). To pravilo je ponovljeno tudi v 212. členu ZPP. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede vsa dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. Trditveno podlago pri tožbi za plačilo odškodnine zajemajo navedbe o vseh štirih elementih odškodninske obveznosti – protipravnost, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja. Da bi tožnik zadostil trditvenemu bremenu glede protipravnosti, mora konkretno navesti protipravno ravnanje (ali opustitev), ki ga očita tožencu in zaradi katerega naj bi mu nastala škoda. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v okviru trditvene podlage, podane v postopku na prvi stopnji, ni pojasnil, na kakšen način, oziroma s kakšnim ravnanjem naj bi tožena stranka razkrila njegovo identiteto. Golo dejstvo, da je bila tožena stranka dolžna varovati njegovo identiteto, dejstvo, da je bila le-ta razkrita, ter da naj bi tožena za sanacijo domnevne napake sklicala sestanek s pritožnikom, kjer mu je bilo zagotovljeno, da bo storjeno vse za njegovo varnost, ne zadošča za zaključek, da je tožena stranka ravnala kakorkoli protipravno. V svojih navedbah se je pritožnik ves čas skliceval na napako, ki jo je zagrešila tožena stranka v predkazenskem postopku, pri čemer ni pojasnil, katera naj bi bila ta napaka. Kljub večkratnim pozivom sodišča prve stopnje na odpravo nesklepčnosti tožbe, ne le v smeri trditev o škodi, pač pa tudi glede tega, na kakšen način naj bi bila njegova identiteta razkrita, je pritožnik šele v pritožbi oziroma vlogah, ki jih je v spis vložil po koncu glavne obravnave, podal trditev, da je bila glavna operativna napaka tožene stranke ta, da je pritožnik po navodilih tožene stranke organiziral srečanje med A. B. in potencialnim kupcem mark, za katerega se je kasneje izkazalo, da je kriminalist in je kot tak sodeloval do konca postopka, pri tem pa v nadaljevanju akcije ni bilo zagotovljeno, da bi bila pritožnikova vloga zakrita. Glede na to, da pritožnik teh navedb ni podal pred koncem glavne obravnave, jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati. Upoštevajoč prej citiran 212. oziroma 7. člen ZPP pa brez ustrezne trditvene podlage, sodišče prve stopnje tudi izpovedi tožnika v tej smeri ne sme vzeti za podlago svoji odločitvi. Prav tako sodišče ne more izvesti dokaza (zaslišanje stranke ali priče), da bi pravnorelevantna dejstva, iz katerih bi izhajala utemeljenost zahtevka, ugotavljalo brez predhodne trditvene podlage (informativni dokaz). Zato očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ne more biti utemeljen. Ker je pritožnik ustrezno trditveno podlago podal šele v pritožbenem postopku, pri tem pa ni navedel, zakaj le-te brez svoje krivde ni mogel podati že v postopku na prvi stopnji, tudi pritožbeno sodišče teh navedb upoštevajoč določilo 337. člena ZPP ne more upoštevati.

Sodišče prve stopnje je kljub nejasnim in nepopolnim trditvam pritožnika glede očitanega protipravnega ravnanja presojalo, ali je bila identiteta pritožnika morda razkrita na glavnih obravnavah v kazenskem postopku, vodenem pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I K 40/2000. Pri tem je s podrobno analizo izpovedi C. A. kot koordinatorja akcije, v kateri je pritožnik sodeloval, ter analizo izpovedi tajnega policijskega delavca J., pravilno ugotovilo, da delavci policije identitete pritožnika na glavni obravnavi niso razkrili. Pri tem sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati kršitve načela neposrednosti, češ da je ugotavljalo dejstva zgolj na podlagi branja zapisnikov iz kazenskega postopka. Ker je sodišče ugotavljalo, ali je bila pritožnikova identiteta razkrita javnosti z izjavami policijskih delavcev, danimi na obravnavah, je jasno, da so edini verodostojni dokazi o tem ravno zapisniki glavnih obravnav, iz katerih izhaja potek glavne obravnave.

Dejstvo, da je eden od obdolžencev v kazenskem postopku na glavnih obravnavah, ki so sicer javne, in na katerih so bili prisotni tudi novinarji, omenjal pritožnikovo ime, prav tako ne more predstavljati podlage za odškodninsko obveznost toženke, ki za izjave obdolžencev v kazenskem postopku ne more odgovarjati. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, je bila javnost glavnih obravnav v kazenskem postopku izključena v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožbene navedbe, da naj javnost ne bi bila izključena ob poslušanju prisluhov, ne držijo, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22.2.2000 (A 24) izhaja, da je bila javnost na podlagi 295. člena ZKP za čas poslušanja kaset izključena. Pritožbeno sodišče še dodaja, da 294. člen ZKP predpisuje javnost glavnih obravnav kot pravilo, od katerega je mogoče odstopiti zgolj v zakonsko predvidenih primerih. Kadar za izključitev javnosti ni podlage, je sodišče ne sme izključiti.

O stroških postopka sodišče odloča na podlagi 154. člena ZPP, kjer je v 1. odstavku določeno, da stranka, ki v pravdi ne uspe, drugi stranki povrne stroške. Glavni kriterij za presojo, kdo nosi breme plačila stroškov pravdnega postopka, je tako uspeh stranke v postopku, ki jih je bodisi z vložitvijo neutemeljene tožbe ali s prerekanjem sicer utemeljenega zahtevka tudi povzročila, s čimer je zadoščeno tudi načelu pravičnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je tako tudi v stroškovnem delu pravilna.

Ker so s tem uveljavljani pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker stranki nista priglasili stroškov pritožbenega postopka, pritožbeno sodišče o povračilu le-teh ni odločalo.