Jedro

Na uporabo določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev napotuje določilo druge alinee prvega odstavka 2. člena odloka. Njihova uporaba ne nasprotuje 4. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Po tem ustavnem določilu se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev je bil ob uveljavitvi tega ustavnega zakona v veljavi, saj z ustavnimi zakoni za izvedbo ustavnih amandmajev k ustavi Republike Slovenije ni bilo določeno, da se njegove določbe v Republiki Sloveniji ne uporabljajo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške invalidske pokojnine potem, ko je ugotovilo, da ... do 18.10.1991 ni izpolnil pogoja za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Zato mu ne gre pravica do prevzema akontacije vojaške pokojnine, saj odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin priznava pravico do njenega izplačevanja le tistim upravičencem, ki so do 18.10.1991 vložili zahtevek in izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (druga alinea prvega odstavka 2. člena).

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja pritožbene navedbe, da je bila pri njem trajna nezmožnost za aktivno vojaško službo ugotovljena že 5.9.1991. Zato je napačno stališče drugostopnega sodišča, da je tožnikova invalidnost nastala šele z dnem prenehanja aktivne vojaške službe, to je 31.12.1991. Formalni sklep o njegovi razrešitvi z dnem 31.12.1991 od opravljanja vojaških dolžnosti ne more imeti nobenega pravnega učinka na ugotovitev nastanka invalidnosti, ki jo je presojati po določbah splošnih predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki veljajo v Republiki Sloveniji.

Sklicevanje pritožbenega sodišča na drugačno razlago pojma invalidnosti kot jo opredeljuje zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, pomeni uporabo predpisa tuje države, ki ga ne dopuščajo določbe ZPP niti ustava Republike Slovenije. To izhaja, po mnenju revidenta, povsem jasno iz določbe 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, s katero Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic, med drugim tudi uživalcem vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. Predpisi SFRJ po uveljavitvi tega ustavnega zakona (torej po 25.6.1991) ne morejo biti pravno upoštevni. Ker je drugostopno sodišče uporabilo predpis, ki ga ne bi smelo, je njegova odločitev pravno zmotna. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se obe sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da se razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Ur. list RS, št. 55/92 in 19/94 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V predmetni zadevi je bilo sporno, ali tožnik izpolnjuje po 2. členu odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. list RS, št. 4/92 - odlok) predpisane pogoje. Revizijska zahteva, da se tožniku prizna v drugi alinei prvega odstavka 2. člena odloka predpisani pogoj nastanka invalidnosti do 18.10.1991, ni sprejemljiva.

Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve pravno odločilnih dejstev nižjih sodišč, ki jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovljenih pravno relevantnih dejstev pa izhaja, da je bil tožnik na podlagi mnenja vojaške zdravniške komisije z dne 5.9.1991 zaradi ugotovljene trajne nesposobnosti za aktivno vojaško službo razrešen opravljati vojaške dolžnosti z dne 31.12.1991. S tem dnem je po določbi 24. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. list SFRJ, št. 7/85, 74/87, 20/89 - ZPIZVZ) pri tožniku nastopila invalidnost. Revizijsko sodišče opravi preizkus uporabljenega materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je zato smelo presojati le, ali sta sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo. Ugotovilo je, da je odločitev, s katero sta tožnikov zahtevek na izplačilo akontacije vojaške invalidske pokojnine zavrnili in vzdržali v veljavi odločitev toženega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zakonita in pravilna. Po ugotovitvah obeh nižjih sodišč tožnik ni izpolnjeval pogoja določenega v drugi alinei prvega odstavka 2. člena odloka, da bi do 18.10.1991 pridobil pravico do invalidske pokojnine po predpisih pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev. Zato tudi, po presoji revizijskega sodišča, za ugoditev tožbenemu zahtevku ni podana materialno pravna podlaga.

Tudi sama uporaba določb odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin za presojo sporne zadeve ne more biti vprašljiva. Niti z določbo 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I) niti z omenjenim odlokom se ne urejajo in tudi ne omejujejo pravice iz pokojninskega zavarovanja, niti ni z njunimi določbami kršeno temeljno načelo, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, za katerega so zavarovanci ali delodajalci ali država za določene osebe vplačevali prispevke.

Temeljna značilnost sodobnega socialnega zavarovanja je, da temelji na načelih obveznosti, vzajemnosti in solidarnosti. To seveda velja za zavarovance iste zavarovalne organizacije. V bivši SFRJ so vojaške osebe imele svojo zavarovalno organizacijo - skupnost socialnega zavarovanja vojaških zavarovancev. Znotraj te skupnosti je veljalo načelo vzajemnosti in solidarnosti ter minulega dela. Ta načela niso veljala med to skupnostjo in skupnostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije. Bivša Republika Slovenija kot federalna enota ni imela nobenih obveznosti do vojaške skupnosti socialnega zavarovanja, zato vse pravice, ki jih sedaj zagotavlja vojaškim zavarovancem, Republika Slovenija zagotavlja prostovoljno in pod pogoji, ki jih je z odlokom določila.

Navedena ureditev je namreč posledica spremenjenega državnopravnega položaja Republike Slovenije po 25.6.1991, ki je glede na novo nastali položaj uredila izplačevanje vojaških pokojnin kot del nasledstva pravic in obveznosti nekdanje SFRJ. Z razpadom SFRJ so obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev do zavarovanih oseb, premoženje in arhivi, s katerimi je upravljal izvajalec tega zavarovanja, postale predmet sukcesije držav. Do sklenitve sporazuma o pravnem nasledstvu SFRJ Republika Slovenija samostojno odloča o prevzemu obveznosti iz tega zavarovanja do zavarovanih oseb, ki so njeni državljani ali imajo stalno prebivališče na njenem ozemlju.

Okvir pravne presoje v sporni zadevi je, kot je pravilno poudarilo drugostopno sodišče, že omenjeni odlok. Ta je v 2. členu določil kot enotni kriterij za prevzem izplačevanja pokojnin in drugih dajatev vojaškim zavarovancem izven kroga upravičencev po 18. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev v časovnem obdobju od 18.7.1991 do 18.10.1991. Upoštevajoč naravo odloka, katerega sprejem je bil potreben, kot prej omenjeno, za začasno ureditev izplačevanja pokojnin in drugih dajatev vojaškim zavarovancem, tako določeni kriterij ne more vzbujati dvomov v ustavnost in zakonitost takšne ureditve. Z omenjenim določilom se ne posega v ustavno načelo enakosti pred zakonom, saj se je vlada Republike Slovenije prav z določitvijo enotnega kriterija izognila kakršnemukoli zapostavljanju in arbitrarnemu razlikovanju.

Revizija tudi neutemeljeno očita sodišču, da ni uporabilo določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 4/94 in 7/96). Na uporabo določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev napotuje določilo druge alinee prvega odstavka 2. člena odloka. Njihova uporaba ne nasprotuje 4. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Po tem ustavnem določilu se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev je bil ob uveljavitvi tega ustavnega zakona v veljavi, saj z ustavnimi zakoni za izvedbo ustavnih amandmajev k ustavi Republike Slovenije ni bilo določeno, da se njegove določbe v Republiki Sloveniji ne uporabljajo. Določbe omenjenega zakona tudi ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je urejen celoten sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji, vendar se določene pravice in obveznosti iz tega naslova urejajo tudi v posebnih zakonih. S temi zakoni se določajo posebni pogoji, veljavni le za omejen, ožji krog upravičencev, za katerega je država izkazala poseben interes in v ta namen zagotavlja potrebna sredstva. Drugačna ureditev za določen krog upravičencev - med drugimi tudi za vojaške zavarovance, ki so bili do upokojitve v aktivni službi v nekdanji JLA - torej ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije. Z odlokom so konkretizirane določbe 18. člena ustavnega zakona in opredeljena časovna obdobja, v katerih so morali upravičenci uveljaviti pravico do pokojnine oz. izpolniti pogoje, določene v predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

V četrtem odstavku III. točke deklaracije o neodvisnosti (Ur. list RS, št. 1/91-I) je skupščina R Slovenije sicer ugotovila, da status JLA v Sloveniji še ni urejen in da bo urejen s posebnim dogovorom z ustreznimi organi bivše SFRJ. V 14. in 15. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine pa je še navedeno, da se osebam, ki so v vojaški ali civilni službi JA in v predpisanem roku preidejo v Teritorialno obrambo Republike Slovenije, oziroma v skladu z ustavnim zakonom za izvedbo 46. in 47. amandmaja k ustavi Republike Slovenije na podlagi dogovora o prevzemu premoženja, s katerim je upravljala JLA, zagotavljajo vse pravice, ki so jih pridobili v JLA; tistim, ki služijo vojaški rok pa preneha obveznost nadaljnjega služenja. Toda vse te enostranske opcije Slovenije so bile dane in so veljale za primer, če bi se ustavna kriza SFRJ in njena razdružitev razdružila brez uporabe oboroženih sil. Pravno zato omenjene enostranske obveze Slovenije o ureditvi statusa JLA in njenih profesionalnih pripadnikov zaradi vojaške agresije JLA niso več zavezovale in na ugotovitev, da je tožnik - kot upokojena vojaška oseba bivše JA - podvržen uporabi predpisov zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, nima nobenega vpliva.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).