Jedro

Toženec je kršil pravilo o prednosti, tožnik pa ni prilagodil hitrosti vožnje okoliščinam, zato teža kršitev obeh teh okoliščin nesreče utemeljujeta razmejitev odgovornosti obeh voznikov za škodo v razmerju 30 odstotkov na strani tožnika in 70 % na strani toženca.

Izrek

Revizija druge tožene stranke se zavrže v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 24.171,30 SIT z obrestmi, v preostalem delu pa se revizija te stranke in v celoti revizija tožeče stranke zavrneta.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje v zvezi s prometno nezgodo z dne 2.8.1988 in trčenjem tožnika kot voznika motornega vozila ter drugega toženca kot voznika osebnega avtomobila, ugotovilo tožnikovo odgovornost za nastalo škodo v višini 30% in odgovornost drugega toženca v višini 70%. Toženima strankama je naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku 24.171,30 SIT z zamudnimi obrestmi kot povračilo 70% tožnikove premoženjske škode, in nadalje 6.300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot sorazmeren delež odškodnine za nepremoženjsko škodo. Kar je zahteval več, je sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pri odločanju o pritožbah vseh pravdnih strank delno zvišalo višino odškodnine za nepremoženjsko škodo ter delno spremenilo odločitev o zamudnih obresti za to škodo ter odločitev o pravdnih stroških. Pri tem je toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo zneska 7.000.000 SIT. V ostalem je vse tri pritožbe zavrnilo.

Tožnik je vložil revizijo glede zneska 5.500.000 SIT in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta sodišči ugotovili, da je tožnik vozil hitreje od dovoljenih 80 km/h, ni pa bilo mogoče ugotoviti, koliko je znašala ta prekoračitev. Možno je, da je bila minimalna, tako da tožnik k nastanku škode ni prispeval v tako visokem deležu, kot je ugotovilo sodišče. Delež njegove sokrivde ni pravilen. Sodišče je tudi zmotno ocenjevalo dejstva, ki se nanašajo na temelj. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da izkušnje, pridobljene pri motokrosu, niso enake izkušnjam vožnje z motorjem, ki poteka po cestah. Tožnik je na motokrosu vozil močnejši motor, dirke pa terjajo večjo spretnost in znanje ter sposobnost pravočasnega reagiranja na oviro. Tožnikova sokrivda bi lahko znašala največ 10%. Glede višine odškodnine je tožnik prepričan, da je upravičen do celotnega zahtevanega zneska za telesne bolečine, to je do 4.500.000 SIT, saj stopnja bolečin in njihovo trajanje tako odškodnino opravičujejo. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi šlo tožniku vseh zahtevanih 6.300.000 SIT, saj ni več sposoben za svoje delo v polnem delovnem času, vlagati mora dodatno delo, opustil je šport, s katerim se je ukvarjal pred nesrečo, ne more več plesati. Ne more se več ukvarjati z gorskim kolesarstvom, ne s tekom, za domača dela ni v popolnosti sposoben. V času nesreče je bil mlad in bodo duševne bolečine trajale dalj časa. Element skaženosti je bil pri tožniku manj moteč v mladosti, šele zdaj se bolj zaveda, da so brazgotine v področju hrbtenice in stegnenice dobro vidne že na večji razdalji, kar tožniku, ko je v kratkih hlačah ali kopalkah, povzroča nelagoden občutek. Upravičen bi bil do celotne vtoževane odškodnine v znesku 1.000.000 SIT.

Drugi toženec F. B. je vložil revizijo zoper obsodilni del sodbe, prepričan, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišče je spregledalo, da po statistikah nastane največ nesreč zaradi previsoke hitrosti. Tožnik, ki je cesto poznal, je vozil s hitrostjo, višjo od dovoljene. Če je bila hitrost ob trčenju 70 do 80 km/h, je morala biti med vožnjo vsaj 103 km/h, kot je ugotovil izvedenec J. P. Zaradi bistvene prekoračene hitrosti je podana izključna krivda tožnika. Glede na to je nelogičen zaključek izvedenca Č., da je nevarno situacijo povzročil voznik osebnega avtomobila. Izvedenec ugotavlja, da je bila preglednost ceste takšna, da je omogočala varno vključevanje osebnega avtomobila s stranske poti na prednostno cesto pri hitrosti prihajajočega vozila do 80 km/h. Tožnik je vozil z bistveno večjo hitrostjo, zato ob upoštevanju preglednosti ceste toženec nesreče ni mogel preprečiti. Drugi toženec je pogledal levo in desno, torej je ravnal z ustrezno skrbnostjo in mu ni mogoče očitati niti najmanjše malomarnosti. Do nesreče je gotovo prišlo tudi zato, ker tožnik ni imel izkušenj, toženec pa je bil star in izkušen voznik. Od toženca ni mogoče zahtevati ravnanja, ki presega ravnanja povprečnega človeka, zato bi bilo treba sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti. Napačna je tudi sodba sodišča druge stopnje, ki se predvsem sklicuje na prvostopenjske razloge, pri čemer meni, da bi moral toženec pogledati tudi skozi kapelico in ne le mimo, da bi lahko videl približajoče se motorno kolo. Ta zaključek je v nasprotju z ugotovitvami izvedencev, ki v primeru kapelice govorita o mrtvem kotu. Nepravilna je odločitev o višini premoženjske škode, saj sodba sodišča prve stopnje temelji na predračunu, ne pa na računu, zaradi česar višina škoda ni dokazana. Drugi toženec nadalje nasprotuje višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj ni prezreti dejstva, da je bil tožnik še po nesreči vrhunski športnik, saj je bil državni prvak v spustu z gorskim kolesom, bil pa je tudi med prvimi desetimi v triatlonu. Nekdo s takimi rezultati ne more imeti takšnih posledic in z njimi povezanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot meni sodišče prve stopnje. Sicer pa je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je združilo odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti. 200. člen ZOR govori o več vrstah škode in bi moral oškodovanec po tej določbi vsako posamezno postavko odškodnine ločeno zahtevati v tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi zato, ker je odločilo mimo tožbenega zahtevka tožnika, saj je tožnik tožbeni zahtevek zvišal, ni pa povedal katere postavke škode zvišuje. Pri tem je sodišče prve stopnje zvišalo posamezne odškodninske postavke proporcionalno, za kar pa ni imelo ustrezne dejanske podlage v navedbah tožnika in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je sodišče reviziji vročilo nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožene stranke ni dovoljena v delu, kolikor izpodbija odločitev o povračilu premoženjske škode v znesku 24.171,30 SIT z obrestmi.

V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (2. odstavek 367. člena ZPP). Tožnik je uveljavljal zahtevek za povrnitev premoženjske škode in zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Ta dva zahtevka se ne opirata na isto pravno podlago, zato se po 2. odstavku 41. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 39. člena ZPP upošteva kot vrednost spornega predmeta, od katerega je odvisna dovoljenost revizije, vrednost vsakega posameznega zahtevka. Ker je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede 24.171,30 SIT, kar ne presega 1.000.000 SIT, revizija tožene stranke v delu, ki se nanaša na povrnitev premoženjske škode ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče to revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Reviziji sta dovoljeni zoper odločitev o nepremoženjski škodi, ki jo izpodbijata tako po temelju, kot po višini. Vendar revizijske trditve niso utemeljene.

Drugi toženec trdi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje združilo odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka niti ne pove, za katero kršitev določb pravdnega postopka naj bi šlo, sploh pa sodišče prve stopnje odškodnin ni združilo, ampak je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo odškodnino v znesku 5.000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa odškodnino v znesku 300.000 SIT, kar je nato zmanjšalo glede na delež soodgovornosti. Ne gre torej za nobeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ko pa druga tožena stranka nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je odločilo mimo tožbenega zahtevka tožnika, ko torej uveljavlja kršitev iz 1. odstavka 2. člena ZPP, prezre, da je revizija zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. odstavek 370. člena ZPP). Take kršitve pa revizija ne zatrjuje.

Zaključiti je torej treba, da uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka s strani druge tožene stranke ni utemeljeno.

V nesreči dne 2.8.1988 sta trčili dve motorni vozili: tožnikovo motorno kolo in drugotoženčev osebni avtomobil. Glede na ugotovljeno dejansko stanje gre v obravnavanem primeru za odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89). V takem primeru se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, če je krivda obojestranska, pa odgovarja imetnik motornega vozila za škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili krivdo obeh voznikov v nezgodi udeleženih vozil, zaradi česar odgovarjata oba po določbi 2. odstavka 178. člena ZOR v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. To sta sodišči ocenili v razmerju 30 odstotkov proti 70 odstotkov. Oba revidenta taki presoji nasprotujeta. Revizijsko sodišče njunih trditev ne more sprejeti in ocenjuje, da je razporeditev odgovornosti za škodo v razmerju 30 odstotkov proti 70 odstotkov pravilna. Nižji sodišči ugotavljata, da je tožnik pripeljal po prednostni cesti, toženec pa je z neprednostne ceste s tožnikove desne strani zavijal na levo proti tožniku, pri čemer je prišlo do trčenja. S strani sodišč je nadalje ugotovljeno, da je tožnik neposredno pred trčenjem vozil s hitrostjo med 70 in 80 km/h, pred trčenjem pa je še zaviral, tako da je bila njegova prejšnja hitrost večja od dovoljene (80 km/h). Tožnik, ki je vozil brez vozniškega izpita A kategorije, ni imel ustreznih izkušenj vožnje motornega kolesa v javnem prometu, ob poznavanju ceste pa je visoka koruza zmanjševala preglednost. Revizijsko sodišče pritrjuje nižjima sodiščema, da so navedene okoliščine tožniku narekovale prilagoditev hitrosti vožnje okoliščinam, tako da je njegovo vožnjo oceniti kot kršitev 45. člena in 3. točke 3. odstavka 46. člena v času nesreče veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Uradni list SFRJ, št. 63/80-53/85).

Za drugega toženca F. B. je ugotovljeno, da je s stranske ceste z osebnim avtomobilom zapeljal na prednostno cesto. Po 4. in 5. odstavku 50. člena ZTVCP bi moral pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prednostni cesti. Nižji sodišči ugotavljata, da je pri vključevanju s stranske ceste tožniku zaprl pot, saj je bilo ob trčenju osebno vozilo še v fazi zavijanja. Tudi drugi toženec je dobro poznal sporno križišče in slabo preglednost, kar mu je narekovalo ustrezno previdnost pri zavijanju na glavno cesto.

Revizijsko sodišče pritrjuje nižjima, da je pomembna tako preglednost mimo kapelice kot preglednost skozi kapelico, ki je omogočala pogled na daljšo razdaljo. Ni bilo dovolj, da je drugi toženec pred zavijanjem pogledal na levo in desno, kot je izpovedal, pred pričetkom vključevanja na prednostno cesto bi moral ponovno pogledati v levo skozi kapelico, saj bi ob takem ravnanju lahko zaznal z njegove leve strani bližajoče se motorno kolo. Ni mogoče pritrditi revizijski trditvi druge tožene stranke, da drugi toženec nesreče ni mogel preprečiti, češ da je tožnikova hitrost presegala 80 km/h, preglednost ceste pa pri hitrostih prihajajočega vozila preko 80 km/h varnega vključevanja s stranske ceste ni omogočala. Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, ne pa na posamične ugotovitve izvedencev ali izpovedi prič, na kar se sklicuje revizija. Sodbi sodišč druge in prve stopnje ne vsebujeta ugotovitve teh sodišč, da drugi toženec glede na hitrost tožnikove vožnje nesreče ni mogel preprečiti. Ugotavljata nasprotno, da bi v konkretnih okoliščinah s potrebno pazljivostjo, ki so mu jo okoliščine narekovale, lahko ravnal tako, da ne bi oviral prometa vozil na prednostni cesti. Po pogledu na levo in desno bi moral s pazljivim pogledom skozi kapelico in ob njej ugotoviti stanje tik pred lastnim speljevanjem. Ker drugotoženčevo ravnanje ni bilo tako, je iz malomarnosti kršil pravilo o prednosti, kar je skupaj s tožnikovo neprimerno hitro vožnjo povzročilo nesrečo. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je podana krivda obeh udeležencev nesreče in da teža kršitev obeh ter okoliščine nesreče utemeljujejo razmejitev odgovornosti obeh voznikov za škodo v razmerju 30 odstotkov na strani tožnika in 70 odstotkov na strani drugega toženca. S tako opredelitvijo sta nižji sodišči pravilno uporabili določbo 2. odstavka 178. člena ZOR, zato revizijsko sodišče zaključuje, da očitki obeh revidentov o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z odločitvijo o temelju odgovornosti niso utemeljeni.

Obe pravdni stranki izpodbijata tudi višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik obrazloženo zahteva prisojo odškodnine v višini, kot jo je uveljavljal, drugi toženec pa zatrjuje, da je prisojena odškodnina nesorazmerna telesnim bolečinam in nevšečnostim, strahu in duševnim bolečinam zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter duševnim bolečinam zaradi skaženosti. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da so izhodišče za odločanje o višini odškodnine dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki izhajajo iz mnenj sodnih izvedencev, da je tožnik v nesreči 2.8.1988 dobil zdrobljen zlom leve stegnenice, zdrobljen zlom teles drugega in tretjega ledvenega vretenca, zlom leve pete dlančnice tik pod glavico in razpočno rano v predelu desnega kolka ter desnega gležnja. Dobil je tudi pretres možganov, vendar, ker ni imel čelade, odškodnine v zvezi s to poškodbo ni uveljavljal. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi z navedenimi poškodbami je v 200. in 203. členu ZOR. Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče tako upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega.

Za telesne bolečine je po oceni pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina v znesku 4.000.000 SIT. Tožnik meni, da je odškodnina za 500.000 SIT prenizka, drugi toženec pa, da je previsoka. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je imel tožnik 29 dni neprestane hude telesne bolečine, 214 dni neprestane zmerne telesne bolečine in 238 dni neprestane lahke telesne bolečine; lahke bolečine se še občasno pojavljajo. Tožnik je bil štirikrat hospitaliziran (skupaj 36 dni, od tega v intenzivni negi 6 dni), bil je petkrat operiran, 29 dni je miroval v bolniški postelji in bil dvakrat po 21 dni v zdravilišču. Z berglami je hodil 340 dni, levo roko je imel v mavcu 19 dni, mavčni steznik 113 dni in mavčno oblogo na levem kolenu 17 dni. Podvržen je bil intenzivni fizioterapiji na kliniki, v zdraviliščih in doma, dvajsetkrat je bil pregledan na travmatološki kliniki, sedeminšestdesetkrat je bil rentgeniziran in dvakrat pregledan z računalniškim tomografom. Za delo je bil začasno nezmožen 516 dni. Upoštevaje vse opisano ter zgoraj navedena merila za odmero odškodnine revizijsko sodišče zaključuje, da ni podlage za drugačno odškodnino od prisojene v znesku 4.000.000 SIT.

Glede odškodnine za strah v znesku 700.000 SIT revizijsko sodišče nima nobenih pomislekov, saj revidenta ne navajata konkretnih ugovorov, navedena odškodnina pa je po merilih iz 200. člena ZOR ustrezno zadoščenje za 25 dni strahu hude intenzitete, eno leto zmernega sekundarnega strahu in nadaljnjo lahko zaskrbljenost za zadnjih 790 dni zdravljenja.

Niti tožnik niti drugi toženec ne navajata tehtnih razlogov glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki je kot pravična ocenjena v znesku 300.000 SIT. Tožnik ima pooperativni brazgotini v ledvenem predelu in na levem stegnu ter majhni brazgotini v predelu desnega kolka ter pod gležnjem. Ugotovljena pa je manjša stopnja tožnikove prizadetosti zaradi skaženosti, tako da po merilih iz 200. člena ZOR drugačna odškodnina od prisojene ne bi bila upravičena.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prisojena odškodnina v višini 5.000.000 SIT. Tožnik je prizadet zaradi zmanjšane gibljivosti ledvenega dela hrbtenice, omejene gibljivosti levega kolena in oslabljene grobe moči mišičevja leve spodnje okončine. Je invalid tretje kategorije in ni več zmožen za prejšnje delo transportnega delavca. Ni sposoben za dela, kjer je potrebna daljša hoja, stoja, hoja po neravnem terenu, vzpenjanje po lestvah in delo na višini; zmožen je le za delo brez dviganja bremen nad 20 kg. Omejen je tudi pri športnem udejstvovanju. Ne more se več tekmovalno ukvarjati z motokrosom, ne more plesati in ne more se ukvarjati s planinarjenjem. Ugotovljeno je 25% zmanjšanje življenjske aktivnosti, vsako delo pa lahko opravlja le s povečanimi napori.

Tožnikova revizija opozarja na vse te okoliščine in na tožnikovo mladost, kar vse je v izpodbijanih sodbah upoštevano, druga tožena stranka pa opozarja na tožnikovo športno aktivnost po nesreči, ko je bil vrhunski športnik v spustu z gorskim kolesom in v triatlonu, zaradi česar v takšne posledice ne verjame. Revizijsko sodišče pri tem opozarja, da gre pri slednjem za nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev (3. odstavek 370. člena ZPP), sta pa sodišči prišli do gornjih ugotovitev ob upoštevanju teh športnih aktivnosti in upoštevaje mnenje sodnega izvedenca, da so se pozitivni in negativni učinki intenzivnih tožnikovih športnih aktivnosti izenačili oziroma izničili. Revizijsko zatrjevane okoliščine so bile torej pri odmeri odškodnine upoštevane in to po oceni revizijskega sodišča primerno, skupaj z ostalimi subjektivnimi in objektivnimi okoliščinami primera, tako da po 200. in 203. členu ZOR ni podlage niti za zvišanje niti za znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 5.000.000 SIT.

Revizijsko sodišče zaključuje, da je glede višine odškodnine pravilno uporabljeno materialno pravo, kar velja, kot je že navedeno, tudi glede temelja odškodninske odgovornosti. Ker se je izkazal kot neutemeljen tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče v celoti zavrnilo kot neutemeljeno revizijo tožeče stranke in v delu, ki se nanaša na temelj ter nepremoženjsko škodo, revizijo druge tožene stranke (378. člen ZPP).