Jedro

Območna enota je z odločbo z dne 20.2.1995 zavrnila kot neutemeljeno tožnikovo zahtevo za novo odmero pokojnine, vloženo dne 2.11.1994, je drugostopni organ zavoda ob njeni pritožbi odpravil prvostopenjsko odločbo in zavrnil tako pritožbo tožnika in zavrgel njegov predlog za obnovo postopka. Drugostopenjski organ je po presoji revizijskega sodišča svojo odločitev o odpravi izpodbijane odločbe sprejel mimo pooblastil in pristojnosti, ki mu jih daje 244. člen ZUP (1986), saj je odločal izven okvira zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek) in ob neobstoju zakonitih razlogov iz 263. člena (odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), 266. člena (izredna razveljavitev) in 267. člena ZUP (ničnost odločbe) - (drugi odstavek). Predmet preizkusa pritožbenega organa zavoda je bil jasen in določen izrek prvostopenjske odločbe, s katerim je bila zavrnjena zahteva tožnika za novo odmero pokojnine.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na spremembo dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, št. P-644.166 z dne 24.4.1996, v zvezi z odločbo OE Celje št. 11-0644.166 z dne 20.2.1995 tako, da bi se tožniku priznala pravica do ponovne odmere invalidske pokojnine z vštevanjem dodatka za redoljubnost v pokojninsko osnovo oziroma podredno, da bi se mu vrnili prispevki obračunani in plačani od dodatka za redoljubnost v obdobju od 1.1.1979 do 31.12.1986. Z izpodbijano odločbo je bil zavržen tožnikov predlog za obnovo postopka kot prepozno vložen, ker je bilo o tožnikovi pokojnini dokončno odločeno z ugotovitvijo z dne 14.7.1989, predlog za obnovo postopka pa je vložil 3.11.1994. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije je navajal, da njegove vloge z dne 2.11.1994 ni mogoče šteti kot predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo ZPIZ, Območne enote Celje z dne 14.7.1989, temveč za zahtevo za ponovno odmero pokojnine z vštetjem dela osebnega dohodka iz naslova t.im. "redoljubnosti" v pokojninsko osnovo in priznanje novo odmerjene pokojnine za čas od vložitve zahteve in še za šest mesecev za nazaj. Tožnikova vloga ni imela nobenih elementov, ki bi kazali na to, da se izpodbija odločba z dne 14.7.1989 z izrednim pravnim sredstvom - obnovo postopka. Tožnik se ni skliceval na obnovitvene razloge, ni predlagal spremembe ali odprave napadene odločbe, priznanje pravice pa je zahteval od vložitve zahteve in še 6 mesecev za nazaj. Tožena stranka njegove zahteve ni obravnavala po njeni vsebini tako, kot se je glasila. Če bi tožena stranka štela, da takšna vloga, kot je bila vložena, ni dopustna ali da je vloga nejasna, bi morala tožnika pozvati na dopolnitev vloge. Tega pa ni storila in takšnemu nezakonitemu ravnanju pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, kar pomeni, da ga očitno odobrava. Zato tožnik predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožnika v celoti ugodi in spremeni sodbo prvostopenjskega sodišča s tem, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Po postopku iz 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP), je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostansko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizijsko navajanje pomanjkanja razlogov o odločilnih vprašanjih v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da so te kršitve podane, saj je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe svojo zavrnitev tožbenega zahtevka obrazložilo s tem, da je zadevo obrazložilo v skladu s pravili za obnovo postopka, čeprav je tožnik sploh ni predlagal, kar pomeni nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se po določbi 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj., ki se v tem postopku še uporablja) uveljavljajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86 in nadalj.), če s tem zakonom ni drugače določeno. V postopku pri odločanju (tudi o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja) morajo organi omogočiti zavarovancem, da čim lažje zavarujejo in dosežejo svoje pravice (5. člen ZUP) in še posebej poskrbeti, da nevednost in neukost strank in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic (procesnih in materialnih), ki jim gredo po zakonu (14. člen ZUP).

Revizijsko sodišče po podatkih spisa tožene stranke ugotavlja, da je bila zahteva zaradi ponovne odmere invalidske pokojnine z upoštevanjem dela izplačanih osebnih dohodkov iz naslova redoljubnosti z dne 2.11.1994 vložena na toženo stranko po pooblaščencu - odvetniku. Vloga tožnika je bila razumljiva in z jasno postavljenim zahtevkom. O tej zahtevi je prvostopenjski organ z odločbo z dne 20.2.1995 tudi odločil (postopek je vodil po 255. členu ZPIZ) s tem, da jo je kot neutemeljeno zavrnil (zahtevi za novo odmero pokojnine se ne ugodi). Ob vloženi pritožbi tožnika je drugostopenjski organ z dokončno odločbo z dne 24.4.1996 njegovo pritožbo zavrnil, odločbo prvostopenjskega organa odpravil in zavrgel predlog za obnovo postopka zaradi poteka roka iz tretjega odstavka 255. člena ZUP. Po tretjem odstavku 239. člena takrat veljavnega ZUP-a lahko organ druge stopnje pritožbo zavrne, odločbo v celoti ali deloma odpravi ali jo spremeni.

Organ druge stopnje lahko odpravi odločbo prve stopnje iz formalnopravnih ali materialnopravnih razlogov. Iz prvih razlogov odpravi odločbo, če gre za nepravilnost oziroma kršitev pravil na področju formalnega (procesnega) prava, ki se lahko kaže v izvedbi postopka pred izdajo odločbe (nepravilen postopek) ali v sami odločbi (nepravilna oblika oziroma sestavni deli, nerazumljiv dispozitiv, dispozitiv je sam s seboj v nasprotju ali v nasprotju z obrazložitvijo), iz drugih razlogov pa, če gre za nezakonitost oziroma nepravilnost na področju materialnega prava, ki se kaže v odločitvi o stvari (241., 242. in 243. člen ZUP). Organ druge stopnje pa lahko - poleg navedenih primerov odpravi odločbo prve stopnje - in ob določenih pogojih drugače reši zadevo, kot je bila rešena na prvi stopnji tako, da spremeni odločbo prve stopnje v korist pritožnika, če s tem ne posega v pravico koga drugega (prvi odstavek 244. člena ZUP). Z enakim namenom lahko organ druge stopnje ob reševanju pritožbe spremeni odločbo prve stopnje v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 263., 266. in 267. členu tega zakona (drugi odstavek 244. člena ZUP). V prvem odstavku tega člena je določen primer, ko pri odločanju o pritožbi organ druge stopnje veže delno prepoved reformatio in melius (torej spremembe v korist pritožnika). Zaradi pravilne rešitve zadeve sme organ druge stopnje odpraviti odločbo in rešiti stvar v korist pritožnika tudi v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP, vendar le ob pogoju, da s tem ne posega v pravico koga drugega (torej ne samo v pravico nasprotne stranke). Toda pri tem je v vsakem primeru vezan na meje zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji.

V obravnavani zadevi, ko je ZPIZ, Območna enota Celje z odločbo z dne 20.2.1995 zavrnila kot neutemeljeno tožnikovo zahtevo za novo odmero pokojnine, vloženo dne 2.11.1994, je drugostopni organ zavoda ob njeni pritožbi odpravil prvostopenjsko odločbo in zavrnil tako pritožbo tožnika in zavrgel njegov predlog za obnovo postopka.

Drugostopenjski organ je po presoji revizijskega sodišča svojo odločitev o odpravi izpodbijane odločbe sprejel mimo pooblastil in pristojnosti, ki mu jih daje 244. člen ZUP (1986), saj je odločal izven okvira zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek) in ob neobstoju zakonitih razlogov iz 263. člena (odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), 266. člena (izredna razveljavitev) in 267. člena ZUP (ničnost odločbe) - (drugi odstavek). Predmet preizkusa pritožbenega organa zavoda je bil jasen in določen izrek prvostopenjske odločbe, s katerim je bila zavrnjena zahteva tožnika za novo odmero pokojnine. Samo v mejah tako postavljenega zahtevka se je lahko gibala presoja drugostopenjskega organa, saj le-ta nima pravice sam (brez volje stranke) preoblikovati uveljavljenega zahtevka. Samo v primeru, da bi tožnik izrecno izjavil, da je njegovo vlogo šteti kot predlog za obnovo postopka, in bi odpravil pomanjkljivosti za njeno obravnavanje (saj v vlogi ni navedel obnovitvenega razloga in vseh okoliščin, ki jih mora predlagatelj obnove postopka verjetno izkazati v smislu določila 254. člena ZUP), bi tožena stranka lahko tožnikovo vlogo obravnavala in o njej odločala kot o predlogu za obnovo postopka. Ker tožnik niti v predhodnem, niti v postopku pred sodiščem svojega zahtevka ni spremenil, je dokončna odločba zavoda že iz teh - formalnih razlogov nezakonita in bi jo moralo sodišče prve stopnje kot tako razveljaviti.

Ugoditvi reviziji iz drugih razlogov pritrjuje tudi ugotovitev, da je tožena stranka z dokončno odločitvijo prekoračila okvire svojih pooblastil iz 244. člena v zvezi s tretjim odstavkom 239. člena ZUP, prav tako pa tudi temeljno načelo iz 5. člena ZUP, to je varstvo pravic, s tem pa je bila kršena tudi materialna določba iz 12. člena ZPIZ.

Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.