Jedro

Golo zanikanje dejstva praviloma ne more izničiti domneve o priznanju dejstev, ampak se mora stranka obrazloženo izjaviti o navedbah nasprotne stranke.

Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina sklenjene pogodbe o poravnavi, dolžnik pa obveznosti v dogovorjenem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi prvi in tretji odstavek sklepa o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VL 111395/2012 z dne 31. 7. 2012. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 842,41 EUR s pripadki.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da bo zahtevek tožeče stranke zavrnjen. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da ne drži, da med strankama ni spora glede dejstev, ki jih je sodišče povzelo v 8. točki obrazložitve. Opozarja, da sta stranki 7. 12. 2013 sklenili izvensodno poravnavo, iz katere ne izhaja, da je bila sklenjena pod pogojem. Z plačilom dogovorjenega zneska je bila pogojena kvečjemu odpoved zahtevku s strani tožeče stranke na sodišču, ne pa sama veljavnost in učinkovanje poravnave. Tožeča stranka veljavnosti izvensodne poravnave in njenim učinkom ni ugovarjala in je zato zahtevek nesklepčen. Sodišče stroškovne odločitve ni obrazložilo in je zato ni mogoče preizkusiti.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da so dejstva neprerekana. Opozarja, da je tožena stranka dejstvom neobrazloženo nasprotovala, to pa po drugem odstavku 214. člena ZPP vzpostavlja domnevo o njihovem priznanju. Neutemeljena je tudi trditev, da poravnava ni bila sklenjena pogojno. Iz njene vsebine izhaja, da bo obveznost tožene stranke prenehala šele s celotnim plačilom dogovorjenega zneska in v dogovorjeni plačilni dinamiki in da se bo tožeča stranka tožbenemu zahtevku odpovedala šele in le v primeru, če bo tožena stranka znesek, dogovorjen s poravnavo, pravočasno plačala. Ker tožena stranka poravnave ni spoštovala in svojih obveznosti ni niti deloma izpolnila, tudi tožeča stranka ni bila dolžna podati odpovedi svojemu zahtevku. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je zato v celoti utemeljen. Opozarja, da ima učinek sklenjene sodne poravnave zgolj poravnava, sklenjena pred sodiščem. Tožeča stranka zahtevka ne opira na sklenjeno poravnavo, pač pa na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Golo zanikanje dejstva tako praviloma ne more izničiti domneve o priznanju dejstev, ampak se mora stranka obrazloženo izjaviti o navedbah nasprotne stranke. Tega pa pritožnica ni storila. Trditvam tožeče stranke je le pavšalno ugovarjala, saj je navedla zgolj to, da so trditve netočne, zavajujoče ter neizkazane. Kar namen zanikanja ne izhaja niti iz siceršnjih navedb tožene stranke, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pod točko 8 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so povzete trditve neprerekane in je nanje oprlo tudi svojo odločitev.

6. Drži pritožbena trditev, da izvensodna poravnava, ki sta jo pravdni stranki sklenili 7. 2. 2013, ni bila sklenjena pod pogojem, ne razveznim in ne odložnim. To iz vsebine poravnave ne izhaja. Vendar pa to ne pomeni, da poravnava še vedno velja in bi jo zato moralo pri odločanju upoštevati tudi sodišče. 7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta se pravdni stranki z izvensodno poravnavo, ki se nanaša na konkretni spor, dogovorili, da bo tožena stranka v poplačilo vseh zahtevkov tožeče stranke le tej plačala znesek 4.607,20 EUR in sicer 2.000,00 EUR po podpisu poravnave, najkasneje pa do 15. 2. 2013, preostanek dolga v znesku 2.607,20 EUR pa najkasneje do 31. 3. 2013. Tožeča stranka pa se je zavezala, da bo takoj po pravočasnem prejemu celotnega zneska, na Okrožnem sodišču v Ljubljani podala odpoved tožbenemu zahtevku v tej zadevi. Ni prerekano, da tožena stranka prevzetih obveznosti po sklenjeni izvensodni poravnavi ni izpolnila. Tožeča stranka je sodišče o tem obvestila in vztrajala pri tožbenem zahtevku.

8. Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu (104. člen v zvezi s 1054. členom Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Nobenega dvoma ni, da je bila v konkretnem primeru izpolnitev obveznosti po poravnavi v določenem roku bistvena sestavina pogodbe o poravnavi. To jasno izhaja iz zapisanih rokov, v katerih je bila tožena stranka dolžna plačati prvi in drugi obrok, ter iz zapisa, s katerim se je tožeča stranka zavezala takoj po pravočasnem prejemu celotnega dogovorjenega zneska podati odpoved tožbenemu zahtevku. Do razveze izvensodne poravnave je torej prišlo po samem zakonu.

9. Sodišče prve stopnje je tako, čeprav je ob tem navedlo napačne razloge, pravilno ugotovilo, da poravnava ne velja in je posledično odločilo o zahtevku upoštevajoč pri tem v sodbi povzeta neprerekana dejstva.

10. V pogledu obrazložitve stroškovne odločitve je sodišče prve stopnje upoštevalo ustaljeno sodno prakso, ki dopušča sklicevanje na stroškovnik, iz katerega je razvidno, katere stroške je sodišče stranki priznalo, saj je s tem omogočen tudi pritožbeni preizkus. Nobenega razloga ni, da bi v konkretni zadevi pritožbeno sodišče zavzelo strožje stališče. 11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo k rešitvi zadeve ni prispeval, pritožbeno sodišče stroške, ki so toženi stranki z njegovo vložitvijo nastali, ocenjuje za nepotrebne. Tožena stranka jih zato nosi sama (155. v zvezi s 165. členom ZPP).