Jedro

Zahtevek s podatki o višini stroškov postopka, ki je bil ustavljen, se poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek. To pa ne pomeni, da se zahtevka ne bi smelo podati že pred končno odločitvijo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Občine Izola št. 340-02-409/2003 z dne 14. 3. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrnitvi tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15-ih dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel pritožbo, vloženo na podlagi četrtega odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v kateri je tožnik navajal, da je od prvostopenjskega organa zahteval, naj nadaljuje postopek pod opravilno številko 340-02-409/2003 in ga dokonča z ustreznim sklepom, s katerim naj postopek ustavi in naj odloči o stroških postopka.

V predmetni zadevi je bil postopek zaradi prekrška ustavljen z uradnim zaznamkom zaradi nastopa absolutnega zastaranja pregona. Tožnik je bil z obvestilom z dne 3. 3. 2011 obveščen, da odločba o prekršku zaradi zastaranja ne bo izdana. Z dopisom z dne 12. 4. 2012 pa je bil obveščen, da se mu stroški ne priznajo, ker je zamudil rok za njihovo prijavo. Prvostopenjski organ je pritožbo zavrgel iz razloga, ker sklep o stroških v postopku za prekrške ni upravni akt, zoper katerega bi bila dopustna pritožba na podlagi četrtega odstavka 222. člena ZUP, saj ima kršitelj za izpodbijanje navedenih odločb prekrškovnega organa zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je pred okrajnim sodiščem, pristojnim za odločanje o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku.

Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Pri tem drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ uporabil napačne postopkovne predpise in da je zaradi tega prvostopenjski akt odpravil in s svojo odločbo sam rešil zadevo drugače. V nadaljevanju odločbe pojasnjuje, da gre v obravnavanem primeru za postopek o prekršku, ki se je začel z izdajo plačilnega naloga še v času uporabe prejšnjega Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP). Nov Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v svojih prehodnih določbah, to je v prvem odstavku 222. člena ZP-1 določa, da se postopki o prekrških, ki do začetka uporabe tega zakona še niso bili pravnomočno končani, dokončajo in izrečene sankcije izvršijo po dosedanjih predpisih. To pomeni, da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti ZP. Sedmi odstavek 241. člena ZP, ki se nanaša na plačilne naloge, določa, da v postopku z ugovorom ravna organ, ki je izdal plačilni nalog, smiselno po določbah ZUP, ki urejajo delo organa prve stopnje v zvezi s pritožbo. Iz navedenega razloga je potrebno postopati po določbah ZUP, ki pa omogočajo vložitev pritožbe zaradi molka organa. Nadalje drugostopenjski organ navaja, da ZP nikjer ne določa, da plačilni nalog velja kot odločba o prekršku, ki bi morala vsebovati še navedbe o višini stroškov in o tem, kdo jih plača. ZP-1, ki ga je mogoče smiselno uporabiti, v 3. točki četrtega odstavka 51. člena določa, da prekrškovni organ, če ugotovi, da je pregon zastaral, odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku in odločitev o tem zaznamuje v spisu. Sicer pa tudi če bi prekrškovni organ o ustavitvi odločil s sklepom, ni zadosti podatkov, da bi se pozneje izdal akt o stroških postopka. Nagrada in potrebni izdatki zagovornika ob izdaji uradnega zaznamka niso bili znani. ZP ni določil roka, do katerega je pooblaščenec upravičen prijaviti stroške, zato je potrebno uporabiti določilo Zakona o kazenskem postopku, ki pa določa trimesečni rok od dneva vročitve pravnomočne odločbe, v katerem mora pooblaščenec oziroma zagovornik podati svoj zahtevek. To pomeni, da bi moral svoj zahtevek oddati najkasneje v treh mesecih od vročitve uradnega zaznamka, to pa je isti rok, kot ga določa sedaj veljavni ZP-1. Pooblaščenec pa je zamudil trimesečni rok za vložitev zahtevka za povrnitev stroškov.

Tožnik v tožbi podrobno pojasnjuje ves potek postopka in navaja, da je že dne 9. 3. 2010 naslovil na toženo stranko poziv k plačilu stroškov iz sodbe upravnega sodišča, ki je v predmetni zadevi enkrat že odločalo, dne 4. 10. 2010 je posredoval nov poziv s specifikacijo vseh dotedanjih stroškov v postopku, poziv s specifikacijo vseh stroškov je vložil tudi dne 25. 10. 2010 in nato nov dopis 12. 1. 2011 z dopolnitvijo stroškovnika. Torej je že pred obvestilom o ustavitvi postopka posredoval dopis s stroškovnikom. Tožena stranka je torej na dan 3. 3. 2011 imela specificiran stroškovnik. Razen tega je v drugostopenjsko odločbi navedeno, da je drugostopenjski organ sam dopolnil postopek in odpravil pomanjkljivosti ter prvostopenjsko odločbo odpravil in sam rešil zadevo drugače. O teh aktivnostih tožnik ni bil obveščen. Torej ne drži trditev, da pooblaščenec v roku ni vložil stroškovnika. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijana akta odpravi ter o zadevi samo odloči tako, da prekrškovni postopek ustavi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh dosedanjih stroškov po priloženi specifikaciji, ali pa akta odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, v obeh primerih pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema potek celotnega postopka in navaja, da je nesporno dejstvo, da je prvostopenjski organ ugotovil absolutno zastaranje prekrška in je o tem naredil uradni zaznamek, ni pa izdal sklepa o ustavitvi postopka, saj je smiselno mogoče uporabiti ZP-1, ki v 3. točki četrtega odstavka 51. člena to omogoča. Tudi če bi bil izdan sklep o ustavitvi postopka, še vedno ni bilo zadosti podatkov, da bi se pozneje izdala odločba o stroških postopka. Nagrada in izdatki zagovornika do izdaje uradnega zaznamka niso bili znani. Ne drži, da je tožnik že pred izdajo uradnega zaznamka posredoval specifikacijo do podanih stroškov. Če bi tožeča stranka stroške pravočasno priglasila, bi bili obračunani oziroma bi bili že plačani, tako pa je bil po izdaji uradnega zaznamka z dne 3. 3. 2011 dopis tožnika na toženo stranko naslovljen šele 27. 2. 2012. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke.

Tožnik v pripravljalni vlogi med drugim navaja, da ne drži trditev, da bi moral stroške priglasiti tudi po izdaji uradnega zaznamka, če je že pred tem kar nekajkrat zaznamoval stroške.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je nastopilo absolutno zastaranje pregona prekrška, sporno pa je, ali je pravilno, da je prvostopenjski organ postopek končal z uradnim zaznamkom in ali je pravilno, da tožniku niso bili priznani stroški postopka, ker naj bi jih priglasil prepozno.

Sodišče se strinja s toženo stranko, da je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti ZP, saj prvi odstavek 222. člena ZP-1 določa, da se postopki o prekrških, ki do začetka uporabe tega zakona še niso bili pravnomočno končani, dokončajo in izrečene sankcije izvršijo po dosedanjih predpisih, kar v konkretnem primeru pomeni, po določilih ZP. Prav tako se sodišče strinja s toženo stranko, da za odločanje v postopku o prekršku v konkretnem primeru ni pristojno okrajno sodišče, kot je napačno navedel prvostopenjski organ, saj ZP v sedmem odstavku 241. člena, ki se nanaša na plačilne naloge, določa, da v postopku z ugovorom ravna organ, ki je izdal plačilni nalog, smiselno po določbah ZUP, ki urejajo delo organa prve stopnje v zvezi s pritožbo.

V nasprotju s stališčem organa druge stopnje pa sodišče meni, da je v obravnavani zadevi v celoti mogoče smiselno uporabiti določbe ZP, na kar napotuje prvi odstavek 222. člena ZP-1, in ni potrebna smiselna uporaba določb ZP-1. Tako bi po mnenju sodišča lahko prvostopenjski organ uporabil smiselno določbo 4. točke prvega odstavka 167. člena ZP, ki določa, da se izda odločba o prekršku, s katero se postopek ustavi, če je pregon zastaran. Ne glede na to, da je prvostopenjski organ namesto tega določila smiselno uporabil določbo petega odstavka 51. člena ZP-1, ki določa, da se v takem primeru postopek zaključi z uradnim zaznamkom, pa to ni taka pomanjkljivost, da bi sodišče iz tega razloga prvostopenjski akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, saj gre v obravnavanem primeru le za napačno obliko akta, s katero je bil postopek zaključen.

Sodišče je prvostopenjski akt odpravilo iz razloga, ker prvostopenjski organ ni vsebinsko odločil o zahtevi za povrnitev stroškov postopka, taka odločitev pa je po mnenju sodišča napačna, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za zavrženje tožnikove vloge. Drugostopenjski organ se v svoji odloči sklicuje na to, da je tožnik zamudil trimesečni prekluzivni rok za priglasitev stroškov postopka. Navedeno je v svojem dopisu z dne 12. 4. 2012 navajal že tudi prvostopenjski organ. V obravnavani zadevi pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik zamudil rok za priglasitev stroškov postopka. ZP sicer res izrecno ne določa, v kakšnem roku mora tožnik priglasiti stroške, vendar pa je v prvem odstavku 177. člena ZP določeno, da se v odločbi o prekršku določi, kdo plača stroške in kolikšni so. Drugi odstavek citiranega člena pa določa, da če za zagotovitev stroškov ni zadosti podatkov se izda pozneje o stroških postopka posebna odločba. Iz prvega odstavka 177. člena ZP tako izhaja, da naj bi bili praviloma stroški prijavljeni že do izdaje odločbe o prekršku, kar pa je bilo v konkretnem primeru storjeno. Če naj bi bilo torej o stroških odločeno skupaj s končno odločitvijo o prekršku, to pomeni, da je prijava stroškov do izdaje akta o ustavitvi postopka pravočasna. Tožnik pa je nedvomno prijavil stroške že do izdaje uradnega zaznamka o ustavitvi postopka, kar izhaja iz podatkov upravnega spisa. Iz upravnega spisa tako izhaja, da je tožnik specifikacijo stroškov prijavil že z dopisom z dne 25. 10. 2010, ki ga je tožena stranka prejela dne 2. 11. 2010. Glede na to, da je bilo obvestilo o ustavitvi postopka izdano dne 3. 3. 2011, to pomeni, da je tožnik pravočasno priglasil stroške. Tudi če bi se izhajalo iz stališča, da ni mogoče uporabiti določila 177. člena ZP, ampak določbo tretjega odstavka 145. člena ZP-1, tudi po tej določbi izhaja, da so bili stroški prijavljeni pravočasno. To določilo namreč določa, da se zahtevek s podatki o višini stroškov postopka, ki je bil ustavljen, poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek. To pa ne pomeni, da se zahtevka ne bi smelo podati že pred končno odločitvijo. To določilo pomeni le skrajni rok, do katerega je še mogoče prijaviti stroške. Torej tožena stranka v nobenem primeru ne bi smela šteti, da je zahteva za povrnitev stroškov postopka prepozna niti po ZP niti po ZP-1 in iz tega razloga ne bi smela zavreči tožnikove vloge, ampak bi morala zahtevo za povrnitev stroškov obravnavati po vsebini.

Razen navedenega iz spisa ne izhaja, da bi drugostopenjski organ prvostopenjski akt odpravil, kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe. Iz izreka drugostopenjske odločbe izhaja, da se pritožba zoper prvostopenjski sklep zavrne, v izreku odločbe pa ni navedeno, da bi se prvostopenjski sklep tudi odpravil. To je navedeno le v obrazložitvi, ne pa tudi v izreku drugostopenjske odločbe, zato je sodišče štelo, da prvostopenjski sklep še vedno velja in je s to sodbo odpravilo prvostopenjski sklep in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Sodišče tudi pojasnjuje, da ne pritrjuje stališču tožene stranke, da bi moralo postopek ustaviti že upravno sodišče, ker je zastaranje nastopilo že v času prvega upravnega spora. Če bi sodišče to storilo, to pomeni, da bi v prvem upravnem sporu odločilo v sporu polne jurisdikcije, saj bi meritorno odločilo o samem prekrškovnem postopku, 65. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa sodišča ne obvezuje, da mora obvezno odločiti v sporu polne jurisdikcije, ampak je to suverena odločitev sodišča, kar izhaja iz same dikcije prvega odstavka 65. člena ZUS-1, kjer je določeno, da "sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari".

Glede na zgoraj navedeno sodišče meni, da je tožena stranka napačno uporabila določbe ZUP o zavrženju vloge, zato je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Ker je sodišče tožbi ugodilo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka: Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi drugega odstavka 3. člena pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik.

K točki III izreka: Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 stroški le tožeči stranki, prisojeni znesek pa plača toženec.