Jedro

V skladu z 272. členom ZIZ mora biti za izdajo ureditvene začasne odredbe verjetno izkazana konkretna, nenadomestljiva ali težko odpravljiva škoda. Posplošeno zatrjevani, višji stroški za električno energijo temu standardu ne ustrezajo, medtem ko tožnik za svojo trditev o možnosti nastanka nenadomestljive škode na zdravju, ki naj bi članom njegovega gospodinjstva grozila zaradi preslabega ogrevanja, ni ponudil prav nobenega dokaza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za začasno odredbo, po kateri bi morala toženca v treh dneh omogočiti tožniku uporabo dimnika in dimniške tuljave v njuni celotni dolžini od stanovanja v nadstropju do izpuha na vrhu strehe dvostanovanjske hiše na naslovu C. 128a, in sicer tako, da namestita – izdelata dimnik, dimniško tuljavo in odstranita gradbeni material iz odprtine, ki sta jo zadelala z gradbenim materialom, ter tako omogočiti tožniku nemoteno uporabo dimnika in dimniške tuljave za odvod dimov pri uporabi peči za centralno ogrevanje tožnikovega stanovanja.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga odpravo (pravilno: razveljavitev) izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje oziroma takšno spremembo izpodbijanega sklepa, da bo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodeno. Nedopustno je, da se je sodišče že v začetku nagibalo k zavrnitvi predloga, češ da sta zahtevek iz tožbe in predlagana začasna odredba praktično identična. Verjelo je tožencema, da sta si celo leto 2013 prizadevala za pravočasno ureditev čiščenja dimnika, popolnoma pa je prezrlo tožnikov dokaz – poročilo z dne 4. 2. 2013, da je bil dimnik ustrezen za uporabo do ponovnega pregleda, ki mora biti v naslednjem letu. Poleg tega sodišče ni pravilno povzelo listinskih dokazov. Tako iz sklepa Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami izhaja, da dimnik ne predstavlja požarne nevarnosti, ker ni v uporabi, ne pa, da ne predstavlja več požarne nevarnosti. Toženca z ničimer nista izkazala, da je bil ukrep rušitve nujen in da ga ni bilo mogoče odložiti, sploh ker je bila predvidena sanacija dimnika zgolj en dan po njegovi rušitvi in sta toženca to vedela. V dimniku se ni kurilo od konca kurilne sezone in ni bilo nobene neposredne nevarnosti zastrupitve ali požara. Iz poročila z dne 28. 8. 2013 izhaja, da je bil dimnik potreben obnove in ne rušitve, vendar se sodišče do tega ni opredelilo. Iz vseh poročil o letnih pregledih izhaja, da so bile neustrezne dimniške tuljave, ki jih uporablja toženka, in ne tuljava, ki je v lasti tožnika. Toženca torej nista bila upravičena do samopomoči. Sicer pa lahko samo inšpektor prepove uporabo kurilne naprave ali odredi odpravo pomanjkljivosti ter njen ponovni pregled. Še pred izdajo takšne odločbe sta toženca dimnik zrušila in s tem preprečila njegovo sanacijo. Tožnik je tako ostal brez možnosti ogrevanja na peč za centralno kurjavo. Zaradi omejenih možnosti za ogrevanje z elektriko stanovanja ni mogoče zadovoljivo ogreti, zato nastaja škoda na tožnikovem premoženju in zdravju ter zdravju drugih družinskih članov. Višji strošek električne energije za tožnika pomeni veliko finančno breme, medtem ko bi bila škoda zaradi izdane začasne odredbe za toženca praktično zanemarljiva.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Restriktivni pristop, ki ga pritožba očita sodišču prve stopnje, je pri presoji pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe nujen. Če bi sodišče tožnikovemu predlogu ugodilo, bi tožnik že z začasno odredbo dosegel vsebinsko enako varstvo, kot ga uveljavlja s tožbo. Pritožbeni pomislek o pristranskosti sodišča je zato odveč.

6. Odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga je pravilna in zakonita, čeprav izpodbijani sklep ne daje zanesljivega odgovora na vprašanje, ali je bila samopomoč, ki sta jo uporabila toženca pri rušenju dimnika, dovoljena ali ne. Od odgovora na to vprašanje je sicer odvisna presoja, ali je prišlo do zatrjevanega motenja oziroma odvzema posesti, vendar bi tožnik tudi v tem primeru po 34. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) smel zahtevati od tožencev zgolj vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, ne pa izgradnjo novega dimnika. Že iz tega razloga bi bilo treba predlagano začasno odredbo zavrniti. Odveč so zato pritožbeni očitki, da je sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja prezrlo nekatere dokaze, vsebino drugih dokazov pa nepravilno povzelo. Sicer pa tudi po oceni pritožbenega sodišča v tem primeru ni mogoče spregledati utemeljenega dvoma glede požarne varnosti, ki ga izpostavlja izpodbijani sklep; sodišče prve stopnje se je na ta način opredelilo tudi do zatrjevanih neugodnih posledic v zvezi s predlagano začasno odredbo, ki bi nastale eni ali drugi pravdni stranki.

7. Pritožbeno sklicevanje na škodo, ki brez začasne odredbe nastaja tožniku, ni utemeljeno. V skladu z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) mora biti za izdajo ureditvene začasne odredbe verjetno izkazana konkretna, nenadomestljiva ali težko odpravljiva škoda. Posplošeno zatrjevani, višji stroški za električno energijo temu standardu ne ustrezajo, medtem ko tožnik za svojo trditev o možnosti nastanka nenadomestljive škode na zdravju, ki naj bi članom njegovega gospodinjstva grozila zaradi preslabega ogrevanja, ni ponudil prav nobenega dokaza.

8. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Ker v postopku na prvi stopnji tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ potrdilo izpodbijani sklep.

9. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik s pritožbo propadel, bo moral te stroške ne glede na izid pravde trpeti sam.