Jedro

Za veljavno zastopanje družbe ni potrebno, da je naročilo napisano na uradnem papirju družbe in opremljeno z njenim žigom. Na veljavnost zastopanja tudi nima vpliva okoliščina, ali je naročilo družbi v korist oziroma ali je potrebovala naročeno storitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 4.225,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 12. 11. 2016 do plačila, v 15 dneh. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki plačati vse potrebne stroške dotedanjega postopka v 15 dneh, odkar prejme sodbo sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do plačila.

2. Zoper izpodbijano sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je bil A. A. direktor družbe, ki se je pripojila toženi stranki. A. A. je še pred to pripojitvijo pri tožeči stranki naročil izdelavo pravnega mnenja, ki ga je tožeča stranka nato toženi stranki zaračunala z računom št. 2016-1207 z dne 3. 11. 2016. Tožena stranka računa ob njegovi zapadlosti ni plačala.

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je v predmetni zadevi bistveno vprašanje, v čigavem imenu je bilo dano naročilo pravnega mnenja. Svojo odločitev je oprlo na prvi odstavek 70. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega, in prvi odstavek 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki določa, da ima d. o. o. poslovodjo oziroma direktorja in da jo ta zastopa. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da iz lastnoročno napisane listine z dne 26. 9. 2016 (priloga A3) nedvoumno izhaja, da A. A. izdelavo mnenja naroča osebno, a ne v svojem imenu in za svoj račun, temveč v imenu in za račun B., d. o. o. Sodišče prve stopnje je zaslišalo A. A., ki mu je verjelo, da je za toženo stranko naročil izdelavo tega mnenja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je pravno mnenje umsko delo v smislu 619. člena OZ, za katero mora tožena stranka kot univerzalna naslednica naročnice tega mnenja B., d. o. o., tožeči stranki kot podjemnici, ki je mnenje izdelala, plačati dogovorjeno ceno. Za podjemno pogodbo se ne zahteva nikakršna posebna oblika, zato je bilo naročilo A. A. veljavno. Ker tožena stranka ob njegovi zapadlosti računa ni plačala, dolguje tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim očitkom, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni jasno prerekala, da bi bilo naročilo dano v njenem imenu. Navedeno pa ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje kljub svojemu stališču o odsotnosti jasnega prerekanja obrazložilo, da A. A. pravnega mnenja ni naročil v svojem imenu, ampak v imenu in za račun B., d. o. o. 8. Tožena stranka v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A. A. izdelavo pravnega mnenja naročil v imenu B., d. o. o., in trdi, da storitve tožeče stranke tožena stranka ni naročila in je tudi ni potrebovala. Navaja, da je A. A. odvetniške storitve tožeče stranke potreboval in naročil kot fizična oseba, za lastne potrebe. Po presoji pritožbenega sodišča je pritožbeni očitek neutemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbi prvega odstavka 515. člena ZGD-1 in prvega odstavka 70. člena OZ. V predmetnem postopku med strankama ni bilo sporno, da je bil A. A. v času naročila pravnega mnenja direktor družbe B., d. o. o. Poslovodja (direktor) družbe z omejeno odgovornostjo je že po zakonu zastopnik družbe z omejeno odgovornostjo (prvi odstavek 515. člena ZGD-1). Njegova pooblastitev za zastopanje je neomejljiva, saj lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena OZ). Med obveznosti direktorja d. o. o. sodi tudi skrb za zakonitost poslovanja pravne osebe, zato naročilo pravnega mnenja glede vprašanj zakonitosti poslovanja in upravljanja pravne osebe spada v okvir pooblastil direktorja d. o. o. 10. Vprašanje strank sklenjene pogodbe je dejansko vprašanje, gre namreč za ugotavljanje prave pogodbene volje strank pri sklenitvi pravnega posla. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz listine z dne 26. 9. 2016 v prilogi A3 izhaja, da A. A. izdelave pravnega mnenja ni naročil v svojem imenu, ampak v imenu družbe B., d. o. o., katere direktor je bil. To je razvidno iz podpisa naročnika pravnega mnenja, kjer je nad lastnoročnim podpisom A. A. navedeno „Direktor B.-a, d. o. o.“. V podpisu naročnika je torej navedena funkcija A. A. v družbi B., d. o. o., iz katere izhaja njegovo upravičenje za zastopanje te družbe. Iz tega nedvoumno izhaja, da je A. A. pravno mnenje naročil kot zastopnik družbe B., d. o. o. v imenu in za račun te družbe. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka tudi zaslišalo A. A., kateremu je utemeljeno verjelo, da je izdelavo pravnega mnenja naročil za B., d. o. o. Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja je torej neutemeljen.

11. Dejstvo, da naročilo A. A. ni napisano na uradnem papirju B, tj. na obrazcu naročilnice, z glavo družbe, žigom družbe in drugimi sestavinami naročilnice, ne vpliva na veljavnost zastopanja družbe pri podaji naročila pravnega mnenja. Za veljavno zastopanje družbe namreč ni potrebno, da je naročilo napisano na uradnem papirju družbe, prav tako ni potreben žig družbe, ampak zadošča, da je na naročilu podpis zakonitega zastopnika družbe.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni bila deležna poštenega sojenja, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke in predlaganih prič, ki naj bi potrdile ključna dejstva v postopku in zlasti dejstvo, da naročilo A. A. ni bilo dano v imenu in interesu družbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre pri vprašanju, v čigavem imenu je bilo dano naročilo A. A., za vprašanje prave pogodbene volje stranke pri sklenitvi pravnega posla. V relevantnem obdobju je bil A. A. zakoniti zastopnik družbe B., d. o. o., zato je on oblikoval pogodbeno voljo zanjo. O tem, ali je bila volja A. A. naročiti pravno mnenje v svojem imenu ali imenu družbe, katere zakoniti zastopnik je bil, s strani tožene stranke predlagane osebe ne bi mogle izpovedati, saj to ni bilo v njihovem zaznavnem območju. Odgovor na vprašanje, ali je bilo naročilo pravnega mnenja v interesu družbe B., d. o. o., pa ni relevanten za presojo, v čigavem imenu je bilo dano naročilo, niti za presojo veljavnosti zastopanja pri podaji naročila.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je pravni posel, ki sta ga sklenila tožeča stranka in A. A., ničen, ker naj bi nasprotoval temeljnim načelom obligacijskega prava (prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic, načelo vestnosti in poštenja itd.) in moralnim načelom. Tožena stranka ničnost pravnega posla utemeljuje z navedbo, da naj bi se tožeča stranka zavedala, da pravno mnenje ni v korist tožene stranke, ampak je v njeno škodo, ter da ga potrebuje A. A. v postopku zoper družbo B., d. o. o. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vprašanje, ali je družba B., d. o. o., potrebovala naročeno pravno mnenje in je bilo posledično naročilo pravnega mnenja v njeno korist, ne vpliva na veljavnost pogodbe o naročilu pravnega mnenja, ampak gre pri vprašanju koristnosti naročila pravnega mnenja in s tem nastalih stroškov družbe za vprašanje notranjega razmerja med družbo B., d. o. o., in njenim takratnim direktorjem A. A. 14. Ker so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni prispevala, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ni priznalo kot potrebnih za odločitev (155. člen ZPP) in jih je dolžna nositi tožeča stranka sama.