Jedro

Tožeča stranka in ne tožena stranka mora v tožbi določno navesti, kaj vtožuje oziroma kaj je predmet tožbenega zahtevka (prvi odstavek 180. člena ZPP).

Vrsta in višina posameznih mesečnih stroškov je konkretno in natančno opredeljena v predloženih razdelilnikih, na katere se je tožnica sklicevala kot na trditveno podlago. Ker gre le za enajst pregledanih, jasnih razdelilnikov, bi jih moralo sodišče upoštevati kot del trditvene podlage.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 150766/2015 z dne 4. 12. 2015, tudi v 1. in 3. odstavku in tožbeni zahtevek zavrnilo ter (II) tožnici naložilo, naj toženki v roku 8 dni plača stroške postopka v znesku 382,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo stroške tožnice, podrejeno pa naj jo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in toženki naloži v plačilo pritožbene stroške tožnice.

3. Izrek in obrazložitev sodbe sta si med seboj v nasprotju. Iz več točk obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče zavrača ugovore toženke, kljub temu pa je zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče je v nasprotju z določbo 454. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodbo sprejelo brez naroka. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice, da iz reklamacij toženke in njenih navedb ne izhaja, katere stroške priznava in jih je zato poravnala ter kateri del zahtevka ne priznava in je predmet tega postopka. Glede na to ni mogoče preveriti, ali toženki po sodbi res ni treba plačati tistega dela stroškov, ki jih sodišče ni priznalo tožnici. Sodišče je tožnici pri več postavkah neupravičeno očitalo, da ni zadostila trditvenemu bremenu, čeprav je za vsak strošek navedla kriterij razdelitve, potrebne podatke za razdelitev in znesek, ki se razdeljuje, tako da je pravilnost izračuna vedno moč matematično preveriti. Sodišče je sledilo navedbam tožnice glede ogrevane površine stanovanja toženke, zato bi ji moralo priznati del zahtevka. Upoštevati bi moralo, da tožnica upošteva pravilno vsoto površin in ogrevanih površin vseh posameznih delov, med katere se deli posamezni strošek. Toženka ni navedla konkretnih pomislekov, iz katerih bi izhajal dvom v pravilno uporabo podatkov. Ker so v evidencah GURS navedene neto tlorisne površine cele stavbe in ne ogrevalne površine vseh posameznih delov, so podatki GURS neuporabni. Tožnica je pojasnila, da je vsota površin vseh posameznih delov pri posameznih stroških različna. Pri vsakem strošku je specificirala ključ delitve in med drugim navedla, vsoto površin katerih posameznih delov je treba upoštevati. Predlagana izvedenca gradbene in finančne stroke bi lahko potrdila, da so uporabljeni podatki pravilni oziroma bi lahko računsko preverila pravilnost uporabljenih podatkov. Ker sodišče izvedencev ni postavilo, tožbeni zahtevek pa je v celoti zavrnilo, je kršilo pravico tožnice do dokazovanja. Tožnica je na ugovore toženke odgovorila, sodišče pa je od tožnice terjalo povsem nesorazmerno breme dokazovanja njenih navedb. Glede stroškov ogrevanja, priključna moč in ogrevalna površina, je tožnica že v prvi pripravljalni vlogi pojasnila, površine katerih posameznih enot je treba sešteti. Ker ta površina ni navedena v javnih evidencah, je tožnica v tej zvezi predlagala izvedenca gradbene stroke. Prav tako je pojasnila, da se stroški toplotne in hidroforne postaje obračunajo glede na ogrevalno površino posameznih delov stavb N. 3, H. 7 in 9 ter Š. 2. V zvezi s stroškom elektrike toplotne postaje je navedla, da se deli glede na ogrevalno površino in da je skupna površina 19.169,57 m2, ki jo je treba upoštevati, vsota vseh stanovanj in lokalov kareja III v stanovanjski soseski Z. Pri tem je tudi pojasnila, katere stavbe so zajete v tem kareju. Obrazložitev sodišča, ki se nanaša na toplotno postajo (19. in 20. točka), je v protislovju. Tožnica je navedla zadostne podatke glede delitve stroškov čiščenja smetnjakov. Podatek, koliko oseb je na posameznem vhodu, je povsem nerelevanten in ga tožnica ob upoštevanju, da toženka ni navedla nobenih podatkov, iz katerih bi izhajalo, da tožnica vodi napačne evidence, ni bila dolžna navesti. Strošek ogrevanja se v nobeni postavki ne deli glede na število oseb, zaradi česar je ugovor toženke v tem delu neutemeljen. Tožnica je pojasnila, kaj predstavlja površina 3.664,10 m2, ki jo je treba upoštevati pri delitvi stroškov ogrevanja priključna moč in ogrevalna površina. Ogrevanje prostora – porabniški delež pa se ugotovi skladno s Pravilnikom o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Ur. l. št. 7/10 in nasl., v nadaljevanju Pravilnik o načinu delitve stroškov za toploto). Izračuna ni moč opraviti zgolj z namiznim kalkulatorjem. Zanj je potrebna vrsta podatkov, ki jih posameznik nima. Stroška, ki odpade na posameznika, ni možno enostavno odčitati iz merilnika. Ne drži navedba sodišča, da se tožnica ni opredelila do navedb toženke o obračunu stroškov ogrevanja vode. Pojasnila je, da se posamezne postavke v zvezi s porabo tople vode obračunavajo po različnih kriterijih in ne zgolj po porabi, tako da ni mogoče izračunati cene m3 vode na način, ko je to izdelala toženka. Cena m3 vode tudi ni ves čas enaka. V zadostni meri je pojasnila tudi ključ delitve stroškov kemične priprave vode. Ogrevalno površino je ustrezno obrazložila. Enako velja za strošek elektrike skupni prostor, ki se deli glede na število oseb. Priključna moč se deli po številu enot. Gre za 59 enot. Stroške ogrevanja vode se deli glede na porabo vode. Iz priloženih razdelilnikov so razvidni vsi podatki, ki jih tožnica upošteva pri izračunu zneska, ki odpade na toženko. Enako velja za strošek okoljske dajatve. Po Pravilniku o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik o upravljanju) se strošek deratizacije deli po številu enot, ki jih je 22, kar ni sporno. Domofon je namenjen stanovalcem H. 7, v kateri je 22 stanovanj. Strošek domofona je zato v skladu s Pravilnikom o upravljanju pravilno razdeljen na 22 enot. Enako velja za stenski senzor. Brez podlage je navedba sodišča, da bi tožnica morala specificirati, kateri del zahtevka vtožuje na podlagi pogodbe o upravljanju in kateri del na podlagi neupravičene obogatitve. Tožnica ni dolžna navesti pravne podlage zahtevka. Račun za čiščenje meteorne kanalizacije se nanaša na stanovanja in lokale v vhodih kareja III, ki jih je 294. Račun za popravilo počene cevi na hidroforju se nanaša na stanovanjski in poslovni del vhodov H. 7, 9 in Š. 2 ter je bil razdeljen po pravilnem ključu. Čistilka čisti skupne dele vhoda, ki ga uporabljajo uporabniki stanovanj, zato je strošek pravilno razdeljen med lastnike stanovanj. Ker gre v danem primeru za spor v vrednosti 408,00 EUR, je zahteva po navajanju temeljev in višine vsake posamezne postavke nesorazmerna, še posebej, ker upravnik le razdeljuje stroške. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka je podala odgovor na pritožbo. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, tožnici pa naloži v plačilo njene stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožnica v tej pravdi zahteva od toženke plačilo obratovalnih stroškov in stroškov vzdrževanja za stanovanje, ki ga ima toženka v najemu na naslovu H. 1, za obdobje od 1. 11. 2014 do 30. 9. 2015. Ker je toženka mesečno delno poravnala izstavljene račune, tožnica za posamezni mesec zahteva plačilo razlike med celotnim zneskom računa in zneskom, ki ga je toženka mesečno poravnala.

7. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožnica ni podala jasnih in določnih navedb, na katere opira svoj zahtevek. Ocenilo je, da tožnica glede na konkretizirane ugovore toženke, s katerimi je opozarjala na nepravilnosti pri obračunu stroškov, ni podala konkretiziranih odgovorov. Kot dodatno pa je navedlo, da je sicer določene ugovore toženke, ki se nanašajo na pogodbeno podlago, zavrnilo, vendar pa delna ugoditev tožbenemu zahtevku ni mogoča, ker tožnica ni zneskovno pojasnila, kolikšni so mesečni stroški, ki jih obračunava na pogodbeni podlagi, in kolikšni na podlagi verzije ter skupni stroški za vtoževano obdobje po posameznih postavkah (primerjaj 51. točko obrazložitve sodbe).

8. Glede na povzeto obrazložitev izpodbijane sodbe ni utemeljen pritožbeni očitek, da sta si izrek in obrazložitev izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je sicer res v več točkah obrazložitve izpodbijane sodbe določene ugovore toženke zavrnilo kot neutemeljene. Vendar pa je nato v povzeti 51. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj je kljub temu tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

9. Tožnica v pritožbi sicer pravilno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da toženka ni navedla, katere stroške priznava in jih je plačala, a zmotno meni, da bi morala toženka zatrjevati, kateri stroški so predmet tožbenega zahtevka. Tožeča stranka in ne tožena stranka mora v tožbi določno navesti, kaj vtožuje oziroma kaj je predmet tožbenega zahtevka (prvi odstavek 180. člena ZPP). To za obravnavani primer, ko tožnica ne zahteva plačila celotnega zneska po posameznem mesečnem računu (npr. za mesec september 2015 vtožuje 7,94 EUR, celoten znesek računa pa je 47,94 EUR), pomeni, da bi morala navesti, katere posamezne stroške, ki izhajajo iz predloženih mesečnih razdelilnikov, vtožuje glede na delno plačilo in v kolikšnem znesku. Ker tožnica tega ni navedla,1 očitno zato, ker je zmotno menila, da bi morala toženka pojasniti, katere stroške je poravnala2, na podlagi njenih trditev ni moč ugotoviti, na kaj se tožbeni zahtevek nanaša, oziroma so njene trditve v tem delu nejasne. V dani situaciji bi jo zato moralo sodišče prve stopnje pozvati, da nejasne, nepopolne trditve v tem delu ustrezno dopolni, a tega ni storilo. S tem, ko je presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, kljub temu, da njegove (ne)utemeljenosti zaradi nejasnosti tožbe sploh še ni bilo moč presojati, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Ne glede na to, da že navedena procesna kršitev predstavlja zadosten razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče odgovarja na preostale pritožbene navedbe, s katerimi tožnica izpodbija razloge sodišča prve stopnje, ki je (očitno) izhajalo iz še nepotrjene predpostavke, da tožnica vtožuje sorazmeren del vseh stroškov, kot izhajajo iz mesečnih razdelilnikov.

11. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage, ker ni zneskovno pojasnila, kolikšni so mesečni stroški, ki jih obračunava na pogodbeni podlagi, in kolikšni na podlagi verzije ter skupni stroški po posameznih postavkah. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, kateri stroški so zaračunani na pogodbeni podlagi in kateri na podlagi pravil o verziji. Vrsta in višina posameznih mesečnih stroškov pa sta konkretno in natančno opredeljeni v predloženih razdelilnikih, na katere se je tožnica sklicevala kot na trditveno podlago. Ob dejstvu, da gre za (zgolj) za enajst preglednih, jasnih razdelilnikov in ne za obsežno listinsko dokumentacijo, kot navaja prvostopenjsko sodišče, bi jih bilo treba kot trditveno podlago tožbe tudi obravnavati. V konkretnem primeru je zato stroške, razvidne iz mesečnih razdelilnikov, mogoče razmejiti po posameznih pravnih podlagah in sicer s preprostim seštevkom. Tudi sicer pa sodišče prve stopnje ni zavrnilo le posameznih ugovorov toženke v zvezi s stroški, ki imajo pogodbeno podlago, kot je navedlo v 51. točki obrazložitve sodbe, temveč je kot neutemeljene štelo tudi določene ugovore, ki so se nanašali na stroške, ki imajo verzijsko podlago (gre za strošek odvoza smeti, strošek dvigala in strošek čiščenja skupnih prostorov). Razlogi izpodbijane sodbe so si zato med seboj v nasprotju.

12. Tožnica utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage glede skupne ogrevalne površine, ki se upošteva pri obračunu določenih stroškov. Iz vlog in razdelilnikov tožnice izhaja, da se pri obračunu stroškov, ki se delijo po ogrevalni površini in so skupni več stavbam, upoštevajo tri različne skupne ogrevalne površine (3.664,10 m2, 4.438,24 m2 in 19.149,57 m2), ki jih je tožnica glede na ugovore toženke dovolj pojasnila. Navedla je, da so v površini 3.664,10 m2 zajete ogrevalne površine vseh stanovanj na naslovih H. 7, 9 in Š. 2, v površini 4.438,24 m2 so zajete ogrevalne površine posameznih delov na naslovih N. 3 in H. 7, 9 in Š. 2, v površini 19.149,57 m2 pa ogrevalne površine vseh stanovanj in lokalov v kareju III v stanovanjski soseski Z. (navedla je tudi posamezne naslove stavb kareja III).3 Tožnica sicer ni navedla skupnih ogrevalnih površin stanovanj (in lokalov) v posameznih stavbah, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, vendar pa ji teh podatkov ob upoštevanju, da so bili ugovori toženke v tej smeri neutemeljeni oziroma nerelevantni, niti ni bilo treba navesti. Toženka je tako s predloženimi listinami navajala drugačne površine večih stavb na navedenih naslovih,4 na kar je tožnica v zadostni meri odgovorila že s tem, ko je pravilno navedla, da površine, ki jih navaja toženka, niso uporabne, ker ne gre za ogrevalne površine, na kar pravilno opozarja tudi v pritožbi. O tem, da podatki GURS in drugi podatki, na katere se je sklicevala toženka, niso relevantni, ker iz njih ne izhaja podatek o skupni ogrevalni površini vseh posameznih delov stavbe, se je prepričalo tudi sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo ogrevalno površino stanovanja toženke. Iz podatkov GURS, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč izhajata neto tlorisna površina dela stavbe (stanovanja) in uporabna površina dela stavbe, in ne relevantna ogrevalna površina, ki jo tožnica upošteva pri obračunavanju določenih stroškov. Presoja sodišča prve stopnje, da trditvena podlage tožnice glede stroška vzdrževanja toplotne in hidravlične postaje, stroška ogrevanja prostorov - priključna moč, stroška kemične priprave vode ter stroška elektrika energija - toplotna postaja ni bila zadostna zgolj zato, ker tožnica ni pojasnila, kako je prišla do skupne ogrevalne površine, je tako napačna.5

13. Tožnica nadalje utemeljeno nasprotuje stališču izpodbijane sodbe, da tožnica ni podala zadostnih trditev v zvezi s stroškom čiščenja smetnjakov, ker ni navedla, koliko oseb je bilo na posameznem vhodu, ki koristijo skupno smetarnico. Tožnica je svojemu trditvenemu bremenu zadostila že s tem, ko je zatrjevala, da se obravnavani strošek deli po številu oseb v posameznih enotah, ki koristijo skupno smetarnico, to so vhodi H. 7, Š. 2, 4 in 6, konkretno število oseb, ki se spreminja, pa je razvidno iz predloženih razdelilnikov, ki so del trditvene podlage. Glede na takšen način delitve podatek o številu oseb na posameznem vhodu, kot pravilno opozarja tožnica v pritožbi, v tem primeru ni relevanten.

14. Zadostne so bile nadalje trditve tožnice v zvezi z delitvijo stroška elektriko – energija skupni prostori. Tožnica je navedla, da se ta strošek, tako kot strošek odvoza smeti, deli po številu oseb, ki je razvidno iz mesečnih razdelilnikov. Izrecno sicer ni navedla, da je upoštevano število oseb v stanovanjskih enotah, vendar pa je to moč razbrati iz preostalih njenih trditev in iz razdelilnikov. Iz njenih navedb v zvezi s stroškom odvoza smeti tako izhaja, da se upoštevajo le osebe iz stanovanjskih enot, iz razdelilnikov pa izhaja, da se skupno število oseb pri strošku odvoza smeti ujema s skupnim številom oseb pri obravnavanem strošku. Pojasnila pa je tudi, da stanovanjski vhod uporabljajo le uporabniki stanovanjskih enot. Ker torej tožnica po njenih navedbah deli obravnavani strošek med osebe iz stanovanjskega dela, ji ni bilo treba navesti števila oseb v nestanovanjskem delu. Kar pa še ne pomeni, da je upoštevala pravilno število oseb. To bi bilo treba glede na ugovor toženke, da je treba pri delitvi teh stroškov upoštevati tudi število oseb v nestanovanjskih enotah, presoditi na podlagi procesnega gradiva.

15. Tožnica je podala zadostne trditve tudi v zvezi z načinom delitve stroška voda - omrežnina. Pojasnila je, da ta strošek deli v skladu Pravilnikom o upravljanju po številu enot (stanovanj) v stavbah na naslovih Š. 2, H. 7 in 9, ki jih je skupaj 59. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je toženka ugovarjala, da bi se ta strošek moral deliti po ogrevalni površini, vendar zaradi tega tožnica ni bila dolžna dodatno pojasnjevati, zakaj ta strošek deli glede na število oseb in ne po ogrevalni površini, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Kateri ključ delitve je pravi, mora presoditi sodišče, ki pozna pravo po uradni dolžnosti.

16. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni pojasnila, kako je prišla do posameznega zneska za stroška: voda - poraba in voda - okoljska dajatev. Tožnica je navedla, da se postavka voda - poraba deli glede na porabo – upošteva se poraba posameznega stanovanja in poraba vseh stanovanj. Konkretna mesečna poraba vode v stanovanju, ki ga uporablja toženka, skupna poraba vode vseh stanovanj in znesek računa za to postavko pa izhajajo iz posameznega mesečnega razdelilnika, ki ga je treba šteti, kot že pojasnjeno, kot del trditvene podlage tožbe. Takšna trditvena podlaga omogoča preizkus pravilnosti izračuna navedenih stroškov. Enako velja za strošek voda – okoljska dajatev, ki ga tožnica po njenih trditvah deli na enak način kot strošek porabe vode, le da pri njem ne upošteva davka na dodano vrednost (okoljska dajatev ni obdavčena).

17. Tožnica je nadalje podala zadostne trditve z zvezi z načinom obračuna treh stroškov ogrevanja vode (postavke priključna moč, uporabnik in poraba). V zvezi s postavko priključna moč je tako pojasnila, da se ta strošek deli glede na število stanovanj na naslovih Š. 2, H. 7 in 9, ki jih je skupaj 59, dodatno pa se upošteva še frizerski salon, ki je vezan na toplotno postajo (skupaj 60 enot), iz razdelilnikov pa izhaja tudi celoten znesek računa tega stroška. Glede postavke uporabnik iz trditev tožnice izhaja, da se deli glede na ogrevalno površino, pri tem je tožnica upoštevala, da je ogrevalna površina stanovanja toženke 54,68 m2, skupna ogrevalna površina pa 3.664,10 m2, ki jo je tožnica, kot že pojasnjeno, zadostno pojasnila. V zvezi s stroškom poraba pa je navedla, da se deli glede na količino porabljene toplote glede na popisane m3 ogrete vode v posameznem stanovanju. Pri tem iz posameznega razdelilnika izhaja, koliko m3 vode je ogrela toženka, skupni m3 ogrete vode, znesek celotnega računa in znesek, ki odpade ob upoštevanju takšnega ključa delitve na toženko. Toženka je sicer, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, podala svoje izračune navedenih stroškov, do katerih se tožnica ni konkretno opredelila, vendar zaradi tega ob dejstvu, da je na podlagi njenih trditev mogoče preveriti pravilnost izračuna navedenih stroškov, njena trditvena podlaga ni pomanjkljiva. Ker iz trditev tožnice izhaja, da pri obračunavanju navedenih stroškov ne upošteva korekcijskih faktorjev za stanovanje toženke, je napačno stališče izpodbijane sodbe, da bi morala ta faktor v zvezi z ogrevanjem vode navesti. Tožnica se prav tako ni bila dolžna opredeliti do nesklepčnega ugovora toženke, da zamenjava vodomerov ni bila opravljena hkrati v vseh stavbah. Iz 8. člena Pravilnika o načinu delitve stroškov za toploto, na katerega sta se sklicevala toženka pa tudi sodišče prve stopnje, ne izhaja, da bi bilo treba sočasno zamenjati vodomere v vseh stavbah, temveč, da je treba sočasno z zamenjavo grelnih teles namestiti delilnike na ta grelna telesa.

18. Napačna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da trditve tožnice v zvezi z načinom obračuna stroška popravila domofona in stroška stenski senzor niso bile zadostne, ker ni pojasnila, zakaj upošteva 22 in ne 25 enot. Iz vlog in razdelilnikov tožnice izhaja, da upošteva 22 enot, kolikor je stanovanj na naslovu H. 7, pri tem zgolj stanovalci ne pa tudi uporabniki treh nestanovanjskih enot, uporabljajo stanovanjski vhod. S tem je dovolj pojasnila, zakaj upošteva 22 enot. Ali utemeljeno upošteva takšno število enot, pa bi moralo presoditi sodišče glede na ugovore toženke na podlagi procesnega gradiva.

19. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica glede na ugovore toženke ni podala zadostnih (konkretnih) trditev o načinu obračunavanja stroškov ogrevanje prostorov - ogrevalna površina in ogrevanje prostorov - porabniški delež. Toženka je zatrjevala, da se skupni prostori ne ogrevajo. Na ta ugovor je tožnica sicer odgovorila, da temu ni tako (ogrevajo se tudi hodniki in stopnišče), vendar pa ni konkretno pojasnila, na kakšen način se stroški ogrevanja skupnih prostorov obračunavajo oziroma delijo (pojasnila je zgolj, da skupni prostori nimajo merilnikov toplote). Prav tako se tožnica ni konkretno opredelila do ugovora toženke, ali upošteva korekcijske faktorje in kakšen je korekcijski faktor za stanovanjsko enoto, ki jo uporablja toženka. Podala je le splošno obrazložitev, da se strošek ogrevanje prostora – porabniški delež ugotovi v skladu s Pravilnikom in da je zato potreben specializiran program, ki zahteva različne podatke in ni merodajen zgolj odčitek z merilnika. Iz njega je kvečjemu razvidno, da tožnica upošteva korekturni faktor iz 14. člena Pravilnika o načinu delitve stroškov za toploto, ne pa kakšen je ta korekturni faktor, kar pa bi bila tožnica dolžna navesti glede na konkreten ugovor toženke. Ker tožnica navedenih trditev ni podala, preizkus pravilnosti obračuna obravnavanih dveh stroškov ogrevanja ni mogoč.

20. V zvezi s stroškom deratizacije so bile trditve tožnice ob upoštevanju ugovora toženke, da je treba upoštevati 25 enot, prav tako pomanjkljive. Ni namreč pojasnila, zakaj ta strošek deli z 22 enotami, kolikor je stanovanjskih enot. 21. Pravilen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni pojasnila, zakaj pri postavki čiščenje meteorne vode upošteva 294 enot oziroma iz trditev tožnice, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja, katere enote so pri tem upoštevane. To je pojasnila šele v pritožbi, kar je prepozno (primerjaj 452. in 453. člen ZPP).

22. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožnica ni podala konkretnih trditev v zvezi s stroškom počene cevi na hidroforju. Da se račun za popravilo navedene cevi nanaša tako na stanovanjski kot na poslovni del vhodov H. 7, 9 in Š. 2 ter da je bil stanovanjski del, ki je bil na računu ločen, razdeljen med stanovanja (59), na računu pa je bil ločen tudi poslovni del, je pojasnila prvič v pritožbi, torej prepozno.

23. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo kot utemeljen ugovor toženke, da tožnica ni upravičena do plačila stroška cilindrični ključ za čistilko, ker je sama izgubila navedeni ključ, ki so ga zagotovili lastniki stavbe H. 7. Nanj tožnica namreč ni odgovorila, zaradi česar se štejejo trditve toženke, iz katerih izhaja, da navedeni strošek ni utemeljen, za priznane (214. člen ZPP).

24. Po povedanem je tožnik glede posameznih vtoževanih stroškov podal trditveno podlago, ki je zadoščala za sklepčnost tožbe, in je zato glede njih ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Odločitev

25. Zaradi ugotovljene procesne kršitve, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP)6. 26. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje pozove tožnico, da odpravi ugotovljene nejasnosti v tožbi. Če bo tožnica zahtevala v skladu s četrtim odstavkom 287. člena OZ, ob upoštevanju delnih plačil toženke, sorazmerni del vsakega stroška, razvidnega iz posameznega mesečnega razdelilnika, bo morala navesti konkretne zneske za vsak vtoževani strošek. V primeru, da bo tožba ustrezno popravljena, naj prvostopenjsko sodišče pri obravnavanju posameznega vtoževanega stroška upošteva zgoraj navedeno obrazložitev v zvezi z (ne)zadostno trditveno podlago tožbe in o utemeljenosti tožbenega zahtevka ponovno odloči. 27. V skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

1 Navedla je (le) celotne zneske vsakega posameznega mesečnega stroška, kot izhajajo iz razdelilnikov in odpadejo na toženko, kar je v nasprotju z njeno trditvijo, da zahteva le razliko med celotnim zneskom računa in plačanim zneskom. 2 V skladu z 287. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ima dolžnik, če je med istimi osebami več istovrstnostih obveznosti, pa tisto, kar izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, zgolj možnost, da ob izpolnitvi navede, katere obveznosti naj se vračunavajo (ob dodatnem pogoju, da se o tem ni dogovoril z upnikom), ni pa tega dolžan storiti. 3 Navedena površina sicer izhaja zgolj iz zadnjega relevantnega razdelilnika - za mesec september 2015 (priloga A6), v ostalih razdelilnikih pa je uporabljena površina 18.935,63 m2, kar pa je tožnica zadosti pojasnila s tem, ko je navedla, da se je zaradi spremembe etažnega načrta spremenila tudi površina enot. 4 Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 18), je toženka navajala oziroma dokazovala skupno (neto tlorisno) površino stavb. 5 Iz obrazložitve sodbe (točka 18) izhaja, da se po ogrevalni površini deli tudi strošek voda – padavinske vode, kar pa ne drži. Iz trditev tožnice in razdelilnikov izhaja, da se navedeni strošek obračuna upoštevajoč bruto površino posamezne etažne enote in površino strehe stavb H. 7, 9, Š. 2 in N. 3. 6 Ker je bila izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred 14. 9. 2017, je pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/17ZPP-e), uporabilo ZPP, kot je bil v veljavi pred uveljavitvijo navedene novele.