Jedro

Ker so tožniki od prejšnjih lastnikov odkupili zemljišče z začeto gradnjo, za katero sta bili prejšnjim lastnikom izdani lokacijsko in gradbeno dovoljenje, tožniki niso gradili brez lokacijskega dovoljenja, čeprav se ni glasilo na njihovo ime in niso gradili v skladu z lokacijskim dovoljenjem, zato inšpektor ni imel podlage za ukrepanje po 73. členu ZUN, temveč bo lahko ukrepal po 75. členu ZUN.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 272/99-9 z dne 26.9.2001, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 27.11.1998, odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 27.11.1998, s katero je ta v pretežnem delu zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Inšpekcije za prostor z dne 21.3.1998. S to odločbo je urbanistični inšpektor tožnikom kot investitorjem na podlagi 1. odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) naložil odstranitev troetažnega stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 411/3 k.o. R., ker za ta objekt niso imeli lokacijskega dovoljenja, pa bi ga po 50. členu ZUN morali imeti. Tožena stranka je prvostopno odločbo spremenila le toliko, da je tožnikom naložila tudi vzpostavitev v prejšnje stanje na njihove stroške, v drugem delu pa je pritožbo zavrnila.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in jih v prvostopni sodbi ni ponavljalo (2. odstavek 67. člena ZUS). K temu je dodalo le, da niti po 73. niti po 50. členu ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) ni določeno, da mora imeti investitor pravnomočno lokacijsko dovoljenje, da pa iz 2. alinee 36. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94 in 59/96) izhaja, da lahko investitor zaprosi za gradbeno dovoljenje, če zahtevi priloži pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Dodalo je še, da na inšpekcijski postopek ne vpliva okoliščina, da so tožniki naknadno pridobili lokacijsko dovoljenje. To lahko vpliva le na postopek izvršitve inšpekcijskega ukrepa.

Tožniki vlagajo pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in tudi zaradi bistvene kršitve določb postopka. Vsebinsko ponavljajo razloge iz pritožbe zoper odločbo prvostopnega organa in iz tožbe. Navajajo, da so zemljišče, na katerem stoji sporni objekt, z nekaj izvedenimi gradbenimi deli odkupili od prejšnjih lastnikov, ki sta imela za gradnjo stanovanjskega objekta in dveh garaž na tem zemljišču lokacijsko dovoljenje iz leta 1991 in gradbeno dovoljenje z dne 17.6.1992, ki sta bili obe pravnomočni. Ker ti dve dovoljenji nista bili razveljavljeni, tudi ni mogoče govoriti, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo brez dovoljenja. Sporno je tudi, kateri del objekta je tisti, ki so ga gradili tožniki, in katerega so gradili njihovi pravni predniki. Zato je tudi sporno, da morajo po odločbi urbanističnega inšpektorja tožniki odstraniti celoten objekt, saj ugotovitve, kateri del objekta je zgrajen nelegalno, ni. To potrjuje tudi odločba o lokacijskem dovoljenju, ki jo je tožnikom izdala Upravna enota L., Izpostava V.R. z dne 29.7.1999, s katero je spremenjeno lokacijsko dovoljenje, izdano prejšnjim investitorjem tako, da se v spremenjenem dovoljenju navajajo imena zdajšnjih investitorjev in se spreminja arhitektonsko zazidalna situacija glede na pogoje iz izdanega prvotnega dovoljenja. Ne gre torej za gradnjo brez dovoljenja, saj je bilo to izdano 29.11.1991, inšpektorjeva odločba o odstranitvi pa 21.3.1998, spremenjeno lokacijsko dovoljenje pa 29.7.1999. Inšpektorjeva odločba je bila izdana na podlagi 72. člena in 1. odstavka 73. člena ZUN, namesto na podlagi 2. odstavka 75. člena ZUN. Inšpektor bi moral torej s svojim ukrepom le ustaviti gradnjo, ne pa odrediti njenega rušenja. Da je na navedenem zemljišču možno graditi, izhaja že tudi iz gradbenega dovoljenja z dne 17.6.1992. Graditev na tem območju je bila tudi dovoljena v času izdaje izpodbijane inšpektorjeve odločbe dne 21.3.1998. Glede na to je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Kršene so bile določbe ZUN in ZUP/86. Zato tožniki predlagajo, da sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in novo sojenje. Tožniki si prizadevajo pridobiti gradbeno dovoljenje, kar pa jim onemogoča soseda, ki se je pritožila zoper spremenjeno lokacijsko dovoljenje in o katere pritožbi tožena stranka še ni odločila. Z izvršitvijo z izpodbijano odločbo urbanističnega inšpektorja izrečenega ukrepa bi tožnikom nastala nenadomestljiva škoda, katere posledic ne morejo nositi. Naredili pa so tudi vse, da bi čimprej pridobili gradbeno dovoljenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče, pred njim pa tudi oba upravna organa, napačno uporabilo določbe ZUN, ker je odločitev v tej stvari oprlo na določbe 1. odstavka 73. člena ZUN, namesto na določbe 75. člena ZUN.

V tej zadevi je namreč v upravnih odločbah, kar potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih in v izpodbijani prvostopni sodbi nesporno ugotovljeno, da so tožniki od prejšnjih lastnikov na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 12.9.1996 odkupili obravnavano zemljišče skupaj z v letu 1994 (prejšnja lastnika sta priglasila začetek gradnje 31.5.1994) začeto gradnjo po pravnomočnem lokacijskem dovoljenju z dne 13.6.1991 in gradbenem dovoljenju z dne 17.6.1992, ki sta se obe glasili na ime prejšnjih lastnikov. Torej je bilo za poseg v prostor na tem zemljišču prejšnjim lastnikom izdano lokacijsko dovoljenje, ki je tudi postalo pravnomočno. Ne glede na to, da se je to dovoljenje ob izdaji prvostopne inšpektorjeve odločbe še vedno glasilo na prejšnje lastnike in ne na tožnike, in ne glede na to, da so tožniki gradili v nasprotju s tem lokacijskim (in gradbenim) dovoljenjem, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da so gradili brez dovoljenja.

Po presoji pritožbenega sodišča zato v obravnavanem primeru urbanistični inšpektor ni imel podlage za izrek ukrepov po 1. odstavku 73. člena ZUN (ta določa, da odredi odstranitev objekta ali njegovega dela, zgrajenega brez predpisanega dovoljenja, če za poseg v prostor tako dovoljenje ni bilo izdano, pa bi moralo biti), temveč bi lahko ukrepal v skladu s 1. odstavkom 75. člena ZUN (ta določa, da odredi uskladitev izvedbenih del s pogoji iz izdanega dovoljenja, če je predpisano dovoljenje za poseg v prostor izdano, pa investitor gradi v nasprotju s tem dovoljenjem).

Glede na navedeno zmotno uporabo 73. člena ZUN je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano prvostopno sodbo tako, da je tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 60. člena ZUS upoštevati pravno mnenje pritožbenega sodišča, zavzeto v tej sodbi.