Jedro

V skladu s Pravilnikom o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem za točkovanje zaradi zdravstvenih razmer ne zadošča, da so iz zdravniških potrdil razvidna trajna obolenja, temveč je treba izkazati tudi, da so ta obolenja pogojena s slabimi stanovanjskimi razmerami. To pomeni, da zdravstvenih težav otrok in tožnikove žene ni mogoče upoštevati, če te težave niso pogojene s slabimi stanovanjskimi razmerami.

Ugotovitvi, da v stanovanju ni vlage, je tožnik nasprotoval šele v pritožbi. Tudi mnenje izvedenca je predložil šele v pritožbenem postopku, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožnik v pritožbi ni obrazložil, zakaj tega dokaza ni predlagal že v postopku na prvi stopnji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana je kot prvostopenjski organ v postopku 14. javnega razpisa za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem kot prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo z izrekom pod točko 1 odločil, da je tožnik na podlagi ocenitve stanovanjskih, socialnih in drugih razmer dosegel 510 točk, z doseženim številom točk pa se uvršča na 400. mesto prednostne liste upravičencev za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, namenjenih za družine, za katera prosilci, glede na dohodek gospodinjstva, niso zavezani plačati lastne udeležbe in varščine – lista A1. Z izrekom pod točko 2 je bilo hkrati odločeno, da bodo na podlagi razpisanega števila stanovanj in njihove razdelitve po sklepu nadzornega sveta stanovanja zagotovljena vsem tistim upravičencem, uvrščenim na prednostno listo A1 v skupini družin, ki so dosegli nad vključno 545 točk, pod pogojem, da se stanovanjske, premoženjske ali druge razmere, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev za dodelitev neprofitnega stanovanja, ne spremenijo; vsem tistim, ki so dosegli manjše število točk pa stanovanje ne bo dodeljeno.

Župan Mestne občine Ljubljana je kot drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo pritožbo. Iz razlogov izpodbijane odločbe je med drugim razvidno, da tožniku niso bile dodeljene točke iz naslova zdravstvenih razmer po kriteriju „7.1. kronična bolezen zgornjih dihal ali astma mladoletnih otrok“ za tri otroke in po kriteriju „7.2. kronična bolezen zgornjih dihal ali astma odraslega družinskega člana“ za dva družinska člana. Drugostopenjski organ je pojasnil, da se zdravstvene razmere v skladu z določbami Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Uradni list RS, št. 14/04, 34/04, 62/06 in 11/09 – v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času razpisa, točkujejo v primeru, če prosilec izpolnjuje dva pogoja: 1. da je iz predloženega zdravniškega potrdila razvidno, da prosilec ali kateri drug družinski član boleha za kronično boleznijo zgornjih dihal ali astmo in 2. da so v zapisniku o točkovanju za stanovanje upoštevane odbitne točke za delno, pretežno ali vidno vlago ali če je predloženo dokazilo pristojnega izvedenca, ki izkazuje prisotnost vlage, ali če to ugotovi komisija najemodajalca ob samem ogledu. Navaja, da je tožnik vlogo dopolnil le z zdravniškimi potrdili, ne pa tudi z dokazili o vlagi v stanovanju, ter da je komisija opravila ogled, pri katerem vlage v stanovanju ni ugotovila. Ugotavlja, da iz mnenja izvedenca, ki ga je tožnik predložil šele v pritožbenem postopku, izhaja, da vlaga v stanovanju nastaja zaradi nepravilne uporabe stanovanja (premajhno prezračevanje, preveliko dovajanje vlage, število uporabnikov stanovanja, previsoka notranja temperatura, napačna uporaba grelnih naprav, ventilacije in klimatskih naprav) in ne zaradi vlage samega stanovanja. Ker vlaga v stanovanju ni vezana na gradbene elemente tega stanovanja, ugotavljanje prisotnosti vlage po obravnavanem kriteriju ne more biti odvisno od števila uporabnikov stanovanja in načina njihove uporabe stanovanja.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi vztraja pri vseh dosedanjih navedbah v „svojih vlogah in pritožbah“, zlasti pa meni, da mu pripada točkovanje iz naslova socialnih in zdravstvenih razmer. Ugovarja, da pri točkovanju ni bilo pravilno upoštevano zdravstveno stanje njegove družine, saj je predložil vsa potrebna zdravstvena potrdila. Nasprotuje ugotovitvi komisije, da v stanovanju vlaga ni prisotna, saj komisija ni opravila meritev z instrumenti. Navaja, da noben predpis ne določa, da bi bila relevantna le vlaga, ki se vidi s prostim očesom. Mnenje izvedenca o tem, ali se v prostoru nahaja vlaga ali ne, naj bi bilo bolj relevantno. Glede na ugotovitev, da je tožnik zapisnik podpisal brez pripomb, pojasnjuje, da je prava neuka stranka in da ni želel nikogar užaliti, je pa svoje pripombe povedal v pritožbi. Navaja še, da toženka napačno utemeljuje, da se izvedensko mnenje glasi na napačen naslov. Toženki očita, da ga ni pozvala, naj svoje navedbe dopolni z dokazili o vlagi, poleg tega pa meni, da mu pripada tudi dodatnih 30 točk iz naslova „kvaliteta bivanja“ po 2. točki obrazca. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in zadevo vrne v novo odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo uvodoma sodišču predlaga, naj tožbo kot prepozno zavrže, z navedbami v nadaljevanju pa po vsebini povzema razloge, navedene v odločbi organa druge stopnje in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede na predlog toženke, naj sodišče tožbo kot prepozno zavrže, saj je bil drugostopenjski akt tožniku vročen 19. 1. 2012, sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnik tožbo vložil 17. 2. 2012, torej pravočasno glede na predpisani 30 dnevni rok (prvi odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 27. 3. 2012, pa je tožnik po pozivu sodišča odpravil pomanjkljivost (glede naziva toženke) že vložene tožbe zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

Glede na tožbene navedbe, da se tožnik sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe, sodišče poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Tako stališče je to sodišče med drugim zavzelo že v zadevah U 2358/2008, U 1476/2007 in I U 36/2011). Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče v tem upravnem sporu torej ni bilo dolžno opredeliti do navedb, ki jih je navajal v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

V obravnavanem primeru je predvsem sporno, ali je tožnik upravičen do dodatnih točk zaradi zdravstvenih razmer po 7. točki Priloge Pravilnika, ki predvideva 60 točk, če gre za trajna obolenja, pogojena s slabimi stanovanjskimi razmerami (7.2.), in 80 točk, če gre za taka trajna obolenja mladoletnih otrok (7.1.). Gre za obolenja, ki so pogojena s slabimi stanovanjskimi razmerami, na katera slabe stanovanjske razmere neposredno vplivajo. V nadaljevanju Priloge Pravilnika je pojasnjeno, da se te zdravstvene razmere točkujejo, če sta izpolnjena dva pogoja: da je iz predloženega zdravniškega potrdila razvidno, da prosilec ali kateri od ostalih družinskih članov boleha za kronično boleznijo zgornjih dihal ali astmo in da so v zapisniku o točkovanju za stanovanje, v katerem prebiva, upoštevane odbitne točke za delno, pretežno ali vidno vlago, ali če je predloženo dokazilo izvedenca, ki izkazuje prisotnost vlage ali če to ugotovi komisija najemodajalca ob samem ogledu.

Za točkovanje po tem kriteriju torej ne zadošča, da so iz zdravniških potrdil razvidna trajna obolenja, temveč je treba izkazati tudi, da so ta obolenja pogojena s slabimi stanovanjskimi razmerami. To pomeni, da zdravstvenih težav otrok in tožnikove žene ni mogoče upoštevati, če te težave niso pogojene s slabimi stanovanjskimi razmerami. Tožnik sicer toženki očita, da ga ni pozvala k dopolnitvi navedb in dokazil o vlagi, vendar so ti očitki neutemeljeni iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

V skladu z načelom varstva pravic strank mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki gredo stranki po zakonu (četrti odstavek 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP) oziroma morajo upravni organi pri odločanju in postopanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice (prvi odstavek 7. člena ZUP). Vendar pa se stranka lahko upravičeno sklicuje na ta določila ZUP, kadar v zadostni meri izkaže oziroma dokaže potek dejanskih okoliščin konkretnega primera, ki imajo za posledico aktiviranje navedene obveznosti upravnega organa. Sodišče ugotavlja, da tožnik v konkretnem primeru ni izkazal teh okoliščin.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi komisije najemodajalca, ki je opravila ogled stanovanjskih in socialno-zdravstvenih razmer, da v stanovanju na naslovu A. ni vidne vlage. Tožnikovo nasprotovanje tej ugotovitvi pa je neutemeljeno. Tožnik ne trdi, da bi bila v stanovanju prisotna vlaga, ki bi bila vidna, več od tega pa komisija tudi ni ugotavljala. Sodišče sicer ne nasprotuje tožbenim trditvam, da je mogoče vlago v stanovanju dokazovati tudi drugače, kot le z ogledom, vendar tožnik obstoja vlage v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni dokazoval, čeprav je to možnost imel. Kot je pojasnil že organ druge stopnje, ima prosilec po prej navedenih določbah Pravilnika možnost, da vlago v stanovanju oziroma v prostoru, v katerem prebiva, sam izkaže na dva načina, bodisi da predloži točkovalni zapisnik, iz katerega so razvidne odbitne točke za vlago, ali pa predloži mnenje izvedenca o prisotnosti vlage. Če tega ne stori, se mu točke priznajo, če vlago v stanovanju ugotovi komisija najemodajalca ob ogledu. Tožnik je torej možnost dokazovanja vlage z izvedencem, za kar se zavzema v tožbi, imel. Možnost dokazovanja z izvedencem pa ne pomeni hkrati obveznosti organa, da mora k predložitvi tega dokaza vlagatelja še pozivati. Mnenje izvedenca namreč ni navedeno med listinskimi dokazili iz 6.4. točke vsebine objave 14. javnega razpisa za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem. Na hrbtni strani obrazca pa so bila natisnjena tudi navodila za izpolnjevanje vloge, v katerih so prav za kriterij „7. zdravstvene razmere“ navedene vse možnosti dokazovanja vlage, tudi možnost dokazovanja z izvedencem. Nazadnje je bil vlagatelj že med postopkom na prvi stopnji seznanjen z ugotovitvijo komisije, da v stanovanju ni vlage, pa tej ugotovitvi do izdaje odločbe ni niti nasprotoval. Tej ugotovitvi je nasprotoval šele v pritožbi. Tudi mnenje izvedenca je predložil šele v pritožbenem postopku, zato drugostopenjski organ pravilno ugotavlja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožnik v pritožbi ni obrazložil, zakaj tega dokaza ni predlagal že v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 238. člena ZUP). V tožbi sicer navaja, da je prava neuka stranka in da ni hotel nikogar užaliti, to pa po mnenju sodišča ni razlog, ki bi utemeljeval predlaganje novih dokazov šele v pritožbenem postopku. Poleg tega tožnik s temi navedbami ni pojasnil, iz česa naj bi izhajalo, da se izvedensko mnenje sploh nanaša na dejansko stanje v času odločanja na prvi stopnji, saj je, kot ugotavlja drugostopenjski organ, to mnenje datirano 26. 9. 2011, prvostopenjska odločba pa je bila izdana 12. 9. 2011. Ker pa je pritožbeni organ mnenje izvedenca kljub temu obravnaval, je sodišče glede na tožbene navedbe presodilo tudi stališče toženke, da iz mnenja izvedenca prav tako ne izhaja, da bi bil izpolnjen pogoj za točkovanje po kriteriju „7. zdravstvene razmere“. Po presoji sodišča je navedeno stališče toženke pravilno, saj je izvedenec ugotovil, da je vlaga v stanovanju prisotna zaradi nepravilne uporabe stanovanja in ne zaradi vlažnosti stanovanja. Po navedenem merilu se namreč točkujejo primeri, ko so zdravstvene razmere posledica stanovanjskih razmer, ki izvirajo iz lastnosti stanovanja in ne iz ravnanja stanovalcev. Namen točkovanja po tem kriteriju je zagotoviti ustrezne zdravstvene razmere, teh, tj. v obravnavanem primeru stanovanja brez vlage, pa ni mogoče zagotoviti v primerih, ko je prevelika prisotnost vlage posledica nepravilne uporabe stanovanja.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe navedeno, da je izvedenec mnenje izdelal za stanovanje na naslovu B., kjer ima tožnik po lastnih navedbah prijavljeno prebivališče. To iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje ne izhaja. Organ druge stopnje je pritožbene navedbe o vlagi na naslovu B., zavrnil kot neutemeljene prav zato, ker je upošteval ugotovitve o prisotnosti vlage v stanovanju na naslovu A. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je tožnik upravičen do točk po kriteriju „2. Kvaliteta bivanja“. Po tem kriteriju gre praviloma za starejša stanovanja s pomanjkljivimi oziroma dotrajanimi instalacijami, za kletna, vlažna oziroma premalo osončena stanovanja, stanovanja s povsem nefunkcionalno razporeditvijo prostorov ipd. Da bi tožnik z družino živel v takšnem stanovanju, iz navedb v njegovi vlogi za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem ne izhaja. V opisu stanovanjskih razmer je navajal le število oseb, ki prebivajo v stanovanju, in v zvezi s tem slabe pogoje za učenje, ker je stanovanje v tretjem nadstropju, pa naj bi žena zaradi artroze kolena imela težave pri hoji po stopnicah.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dokazi, ki jih tožnik predlaga, niso pomembni za odločitev.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).