Jedro

Za graditev pomožnih objektov ni potrebno lokacijsko dovoljenje, če tako predpiše občinska skupščina, ki tudi določi vrsto, namen, največjo velikost in način gradnje teh objektov, upoštevajoč pri tem še izvršilni predpis pristojnega ministrstva (2. in 3. odstavek 51. člena istega zakona). Če je s takim predpisom določena največja velikost objekta, potem ni mogoče objekta, ki kot celota presega največjo določeno velikost pomožnega objekta, še vedno šteti za pomožni objekt.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo sedanje tožnice zoper odločbo Upravne enote ... z dne 5. 12. 2001, s katero je bilo odločeno, da se zavrne zahteva tožnice za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za legalizacijo vrtne ute tlorisnih dimenzij 5,45 x 3,80 m in 2,00 x 1,00 m na zemljišču s parc. št. 115 k.o. ... V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec svojo odločitev opira na določbo 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) in navaja, da je organ prve stopnje na podlagi vloge za legalizacijo vrtne ute ugotovil, da je sporno zemljišče uvrščeno v morfološko enoto z oznako U-BB5 (starejši del naselja), za katero velja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Bohinj (Uradni vestnik Gorenjske, št. 6/89, 3/99, 7/99, 2/00, 6/00, 6/01; v nadaljevanju PUP). Po določbi 3. odstavka 39. člena in v zvezi s splošnimi pogoji iz 12. člena PUP je gradnja pomožnih objektov dovoljena v sklopu funkcionalnega zemljišča obstoječih objektov pod pogojem, da v sklopu obstoječih objektov ni mogoče zadovoljiti manjkajočih prostorskih potreb. Pomožne objekte in posege v prostor, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje, za navedeno ureditveno območje ureja Odlok o pomožnih objektih, napravah in drugih posegih v prostor v Občini Bohinj (Uradni vestnik Občine Bohinj, št. 2/99; v nadaljevanju odlok o pomožnih objektih), ki v 3. alinei 1.odstavka 6. člena dovoljuje gradnjo vrtnih ut do 16m 2 površine. Ker je organ prve stopnje v postopku ugotovil, da gre v konkretnem primeru za poseg na zemljišču s parc. št. 115 k.o. ..., na katerem ni obstoječega objekta (stanovanjska hiša investitorice stoji na zemljišču s parc. št. 114 k.o. ..., parceli pa sta ločeni z vaško cesto), sporni objekt pa tudi presega dovoljeno velikost v smislu odloka o pomožnih objektih, je zahtevo investitorke zavrnil. Toženec v nadaljevanju navaja, da ne dvomi v pravilnost odločitve organa prve stopnje, saj v obravnavanem primeru ni sporno, da je investitorica na zemljišču s parc. št. 115 k.o. ... že zgradila vrtno uto v zgoraj navedeni velikosti, ki pa očitno presega dovoljeno velikost po določbah odloka o pomožnih objektih. Po slednjem je namreč gradnja vrtnih ut sicer dovoljena v površini do 16 m2 in to v sklopu funkcionalnega zemljišča obstoječih objektov, medtem, ko samostojne gradnje pomožnih objektov navedeni prostorski akt ne dopušča. Ker iz upravnih spisov ni razvidno, da bi na spornem zemljišču že obstajal kakšen objekt, gre pa tudi za gradnjo večjega objekta, kot je to predvideno v navedenem odloku o pomožnih objektih, zahtevku ni bilo mogoče ugoditi, zato je tudi pritožba neutemeljena.

Tožnica se z odločitvijo toženca ne strinja. Navaja, da je leseno uto postavila, ko je od Upravne enote Radovljica prejela odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 24. 6. 1999. Ob prepričanju, da je ta odločba pravnomočna, je tudi pričela z gradnjo. Njena edina krivda pa naj bi bila le v tem, da je objekt pomaknjen za 1 m proti posestni meji, to pa zaradi tega, ker je tudi nekdanja uta stala na tem mestu že več kot 30 let. Zaradi pritožbe lastnice sosednje parcele je po določenih postopkih, ki so že bili obravnavni, vložila ponovno vlogo za legalizacijo oziroma pridobitev dovoljenja za obstoječi objekt z novo tlorisno dimenzijo. Na njeno ponovno vlogo pa je dobila odločbo, s katero je bilo odločeno, da se njena vloga zavrne. Prav tako je bila zavrnjena njena pritožba zoper prvostopno odločbo, zato je bila prisiljena vložiti to tožbo. V izpodbijani odločbi je navedeno, da sta parceli št. 115 in 114 k.o. ... ločeni s potjo oziroma vaško cesto, zato postavitev vrtne ute po določbah PUP naj ne bi bila dovoljena. V prvi odločbo o priglašenih delih z dne 24. 6. 1999 pa je navedeno, da je iz kopije katastrskega načrta razvidno, da je na parceli št. 114 k.o. ... lociran stanovanjski objekt s pripadajočim dvoriščem. Dvorišče k temu objektu prav tako predstavlja tudi parcela št. 115 k.o. .., ki je edino funkcionalno zemljišče k parceli št. 114. Tožnica v zvezi z navedenim sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 62. člena ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01) pristojni upravni organ za urejanje prostora dovoli priglašena dela, če ugotovi, da za nameravana dela po ZUN oziroma po občinskemu odloku zadostuje priglasitev, ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Navedeni postopek, ki se začne po priglasitvi del in konča z odločbo o dovolitvi priglašenih del, pomeni izjemo od pravila, ki ga vsebuje 50. člen ZUN, torej da si mora investitor za graditev objekta pridobiti lokacijsko dovoljenje. Kot izjemo, teh določb zato ni mogoče širše uporabljati, kot izhaja iz zakonske ureditve. Za graditev pomožnih objektov ni potrebno lokacijsko dovoljenje, če tako predpiše občinska skupščina, ki tudi določi vrsto, namen, največjo velikost in način gradnje teh objektov, upoštevajoč pri tem še izvršilni predpis pristojnega ministrstva (2. in 3. odstavek 51. člena istega zakona). Če je s takim predpisom določena največja velikost objekta, potem ni mogoče objekta, ki kot celota presega največjo določeno velikost pomožnega objekta, še vedno šteti za pomožni objekt. Po vpogledu v izpodbijano odločbo in v predložene upravne spise sodišče ugotavlja in tudi ni sporno, da namerava tožnica legalizirati že zgrajeno vrtno uto v tlorisnih dimenzijah 5,45 x 3,80 in 2,00 x 1,00 m. Podlaga za izdajo upravnega dovoljenja za legalizacijo navedenega objekta pa je odlok o pomožnih objektih. Ta v 3. alinei 6. člena določa, da se pri družinskih stanovanjskih hišah lahko gradijo pomožni objekti, med drugim tudi vrtne ute, če objekt ne presega površine 16 m2. Ker tožnica želi legalizirati vrtno uto, ki presega površino 16 m2, je tudi po presoji sodišča organ prve stopnje ravnal prav, ko je njeno vlogo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del zavrnil že iz tega razloga, prav pa je ravnal tudi toženec, ko je tako odločitev potrdil. Ob tem sodišče le še pripominja, da tožnica v tem upravnem sporu ne more uspeti z ugovori, ki zadevajo postopek, ki se je končal z izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del z dne 24. 6. 1999, saj se v tem postopku presoja zakonitost odločitve toženca pa tudi organa prve stopnje, ki jo vsebuje zavrnilna odločba organa prve stopnje z dne 5. 12. 2001. Ker je toženec v zadevi pravilno ugotovil dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabil materialni predpis, in ker tožnica v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev o stvari, je zato sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.