Jedro

Toženec odgovarja tožnici (mladoletni oškodovanki) za nastalo škodo solidarno z njenima staršema. Določitev deleža odgovornosti med povzročitelji škode za predmetni postopek ni pravno relevantna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe (prav sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) pod I. točko izreka naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plača odškodnino v višini 5.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8., 2015 dalje do plačila, ter pod III., IV. in V. točko izreka odločilo še o stroških tega pravdnega postopka.

2. V pravočasni pritožbi zoper sodbo toženec uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z razsojo, da je soprispevek tožnice oziroma njenih staršev k nastanku predmetnega škodnega dogodka večji kot 20 % oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo dokazno oceno. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je toženčev ugovor, da je tožnica soprispevala k nastanku škodnega dogodka, zavrnilo iz razloga, ker toženec ni konkretiziral očitka tožničinega neskrbnega ravnanja. Pritožba trdi, da toženec zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem tožnice niti ni mogel konkretizirati očitka o tožničinih neskrbnih ravnanjih, saj bi lahko le tožnica izpovedala, kako je do škodnega dogodka prišlo. Meni, da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

5. Manjkajoče trditvene podlage toženca ni mogoče nadomestiti z dokazi. Dokazni predlog je namreč namenjen zgolj potrditvi navedb, ne sme pa biti podan z namenom njihovega nadomeščanja (primerjaj 7., 212. in 287. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Že zato, ker pritožba torej nepravilno trdi, da bi bilo potrebno izvesti predlagani dokaz zaradi izvedbe nezatrjevanega dejstva, postopkovni očitek ni utemeljen.

6. Na očitke o protispisnosti, katero pritožba utemeljuje s trditvijo, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica v maju 2016 zaradi udarca v nos utrpela ponovno poškodbo, gre odgovoriti, da so po vsebini te pritožbene trditve usmerjene v kritiko dejanskega stanja, ne pa v postopkovno kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Prav tako ni utemeljen niti očitek postopkovne kršitve zaradi zavrnitve dokaznega predloga „po poizvedbi in pribavi mnenja in relevantne dokumentacije pri pristojnem CSD glede obravnave tožničine družine pred samim škodnim dogodkom“, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je ta dokaz zavrnilo, ker je bil podan prepozno (287. člen ZPP). Ugotovitve o tem, da dokazni predlog ni bil podan pravočasno, pritožba ne izpodbija.

8. S trditvijo, da je toženec delo opravljal preko študentske napotnice za Občino A., pritožba izpodbija pravilnost zaključka prvega sodišča o neobstoju delovnega razmerja med tožencem in Občino A. Ker obstoj napotnice za opravljanje dela reševalca iz vode za naročnika Občino A. sam po sebi ne daje zaključka o kakšni takšni ureditvi civilnopravnega razmerja med tožencem in Občino A., na podlagi katerega bi bilo moč uporabiti 147. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), se pritožba neutemeljeno zavzema za uporabo te določbe.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v obravnavanem primeru mladoletni tožnici škodo povzročili toženec ter njeni starši. Po 186. členu OZ za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Glede na to, da toženec za tožnici nastalo škodo po ugotovitvi sodišča prve stopnje odgovarja solidarno s tožničinima staršema, določitev deleža odgovornosti med povzročitelji škode za predmetni postopek ni pravno relevantna.

10. Pritožba pravilnosti ugotovljenega obsega tožnici nastale škode z lastno oceno dokazov, predvsem izpovedb tožničine mame in očeta ter mnenj obeh izvedencev, ne more izpodbiti. Gre pa posebej pojasniti, da ugotovitvam, izhajajočih iz mnenj, na katere se je oprlo prvostopno sodišče, toženec pred sodiščem prve stopnje niti ni oporekal. Polemiziranje s prvostopnimi ugotovitvami, temelječimi tudi na mnenjih, že zato ne more biti uspešno. Kljub temu pa velja zgolj zaradi jasnosti dodati, da iz sodbenih razlogov jasno izhaja, da je bila pri odmeri odškodnine upoštevana zgolj škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom z dne 29. 7. 2013. 11. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo v obliki telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je v 179. in 182. členu OZ, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

12. Podroben dejanski obseg tožnici nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov od 19. do 28. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Na tem mestu gre izpostaviti le, da je gre za stanje po nategu vratnih mišic, pretresu možganov in udarnini hrbta.

13. S pritožbeno izpodbijano odmero denarne odškodnine na znesek 2.000,00 EUR za telesne bolečine, 1.000,00 EUR za strah in 4.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvo sodišče pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine zato nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine, saj prvo sodišče ni v preveliki meri upoštevalo vseh ugotovljenih okoliščin, kot to izpostavlja pritožba. Glede na trajanje bolečinskega obdobja in obseg neugodnosti, trajanje sekundarnega strahu (v okvir katerega ne spada strah pred višino in s tem povezane neugodnosti) ter obseg trpljenja zaradi prizadetosti na psihičnem področju, ko se je pri tožnici z značilnostmi lažje motnje v duševnem razvoju, v času škodnega dogodka stari 11 let, razvila posttravmatska stresna motnja, je odmerjena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je in bo utrpela tožnica. Tudi znesek denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Odmerjeni znesek 7.000,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, namreč pomeni nekaj več kot 5,3 takratne povprečne neto plače (= 1.306,68 EUR; Uradni list RS št. 74/2022).

14. Ker je bila tožencu za sestavo odgovora na tožbo odobrena brezplačna pravna pomoč, je na podlagi 17. člena Zakona o odvetništvu upravičen zgolj do povrnitve 250 točk. Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da v postopku Bpp 1132/2015 ni priglasil stroškov, ter da je zato upravičen do povrnitve 500 točk, na upravičenost do povrnitve zgolj potrebnih stroškov nima vpliva (155. člen ZPP).

15. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).