Jedro

Šola glede na ravnanje njenih vaditeljev smučanja, ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker ni poskrbela za takšne razmere pri učenju smučanja, ki bi bile primerne glede na tožničino starost in znanje smučanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo o tem, da obstoji nerazdelna odškodninska obveznost obeh toženk za škodo, ki je tožnici nastala 27.1.1996 na smučišču Rekreacijsko turističnega centra ... Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe toženki, pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbi prvotoženke in glede njene obveznosti razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje), pritožbo drugotoženke pa je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na njeno obveznost. Drugotožena zavarovalnica (v nadaljevanju toženka) je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitve, da je bila vlečna proga v času škodnega dogodka neurejena, poledenela, valovita in da je bila hitrost vlečnice prevelika, kar vse pa naj bi izpovedale priče M. M., J. D., C. R. in tožnica ter potrdil tudi izvedenec D. M. Takšno odločitev je povzelo tudi sodišče druge stopnje kljub temu, da to ne izhaja iz izpovedb prič in izvedenskega mnenja. Zmotna je ugotovitev, da je bila vlečna proga poledenela, saj tega ni izpovedala nobena priča, kajti pomrznjen sneg je še vedno sneg in ne led, izpovedbi prič D. in M. pa sta nasprotujoči, saj ena govori o pomrznjeni smučini, druga pa o smučini, ki se je udirala. Priče tudi niso bile enotne glede hitrosti vlečnice, pa tudi izvedenec športne stroke v svojem mnenju ni nesporno zaključil, da je vzrok poškodb v hitrosti vlečne naprave. Izvedenec D. M. se ni opredelil glede smučarskega znanja tožnice in je zato napačna ugotovitev sodišča druge stopnje, da naj bi izvedenec podal mnenje o tem, da je bilo smučarsko znanje tožnice za uporabo vlečnic premajhno. Stališče revidentke je, da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek proti njej zavrniti, če bi se ugotovilo, da je do prekrižanja smuči prišlo zaradi hitrosti vlečnice in neprimerne vlečne proge, saj je za takšne škode odgovoren le lastnik smučišča oziroma upravljalec, ki je dolžan vzdrževati smučišče. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP je bila revizija poslana nasprotni stranki (ki nanjo ni odgovorila), in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijskih trditev o zmotno ugotovljenih dejstvih ni mogoče upoštevati zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP.

Kolikor pa toženka trdi, da ugotovitve sodišča niso v skladu z zapisniki o izpovedbah v postopku (kar bi sicer lahko predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 370. členom ZPP), pa je potrebno upoštevati, da sta sodišči prve in druge stopnje v zvezi z vsemi dejstvi, ki so relevantna za ugotovitev podlage toženkine odškodninske obveze, pravilno povzeli vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku.

Odločilna dejstva so naslednja: - tožnica se je dne 27.1.1996 poškodovala kot učenka 5. razreda Osnovne šole ..., na smučišču kjer so imeli šolo v naravi z učenjem smučanja; - tožnica je bila takrat smučarska začetnica; - vlečna trasa je bila neurejena, hitrost vlečnice pa prevelika glede na toženkino znanje smučanja; - vaditelji smučanja niso poskrbeli da bi upravljalec vlečnice otrokom zagotovil varno vožnjo z vlečnico in tudi niso poskrbeli, da tožnica nevarne vlečnice ne bi uporabljala.

V zvezi z ugotovljenimi relevatnimi dejstvi je materialnopravno pravilna odločitev sodišča o toženkini odškodninski obvezi. Toženka je namreč zavarovala odškodninsko odgovornost šole, ki je organizirala smučarski tečaj, šola pa glede na ravnanje njenih vaditeljev ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj ni poskrbela za takšne razmere pri učenju smučanja, ki bi bile primerne glede na tožničino starost in znanje smučanja.

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi revizije vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi toženkinega predloga za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).