Jedro

Ob dejstvu, da pred sklenitvijo pogodbe pogodbene stranke niso bivale skupaj niti to ni bilo pogodbeno dogovorjeno za primer toženčeve poroke, neuresničena pričakovanja tožnikov glede skupnega bivanja ne predstavljajo pravno relevantnih spremenjenih razmer, ki bi narekovale razvezo pogodbe o preužitku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe o preužitku, ki sta jo pravdni stranki sklenili v notarskem zapisu 20. 7. 2009, ter zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Pravdne stroške tožene stranke v višini 3.226,15 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Očita mu napačno uporabo materialnega prava, ker ni uporabilo 562. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ; razveza pogodbe zaradi spremenjenih razmer), ki se smiselno uporablja tudi za pogodbe o preužitku. Navaja, da ni zahtevala razveze pogodbe na podlagi prvega odstavka 568. člena OZ, pač pa zaradi toženčevega neizpolnjevanja pogodbe (drugi odstavek 568. člena OZ). Napačna je razlaga toženčevih pogodbenih obveznosti in presoja, da jih je izpolnjeval. Predmet pogodbe je bila vsa potrebna pomoč glede na bolezen in starostno onemoglost tožečih strank kot upravičencev. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje o toženčevi zavezi, da se bo preselil k tožnikoma, o izpolnjevanju pogodbe do 4. 11. 2011 in po tem datumu ter o toženčevi pripravljenosti za izvajanje pogodbenih obveznosti. Pritožba ponuja svojo dokazno oceno o navedenih dejanskih sklopih in sodišču očita nejasne in nepopolne razloge o odločilnih dejstvih ter nepravilno uporabo materialnega prava o causi pogodbe in spremenjenih razmerah. Uveljavlja še absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe o vsebini pogodbe in pogodbo samo v zvezi s sprejemom obiskov ter med razlogi sodbe in zapisnikom o zaslišanju tožnika o toženčevi skrbi za njegovo higieno. Izpostavlja še relativno bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, češ da je sodišče pri odločanju upoštevalo prepozno vlogo tožene stranke (z dne 19. 9. 2013).

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva razvezo pogodbe o preužitku, ki sta jo tožnika sklenila s tožencem (svojim vnukom) 20. 7. 2009, in sicer zaradi toženčevega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti in zaradi spremenjenih razmer. Tožena stranka se je branila, da je pogodbo izpolnjevala v skladu z dogovorom, dokler sta tožnika to sprejemala ter da je krivda za neizpolnjevanje obveznosti na njuni strani, medtem ko jo sam želi izpolnjevati tudi v prihodnje.

6. Glede na tako trditveno in dokazno podlago strank je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno izhajalo in materialnopravnih določil OZ, ki urejajo razvezo pogodbe o preužitku (568. člen OZ). Čeprav v razlogih ni izrecno navedlo tudi 562. člena OZ (sprememba ali razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi spremenjenih razmer), ki se po uveljavitvi OZ lahko smiselno uporablja tudi pri presoji pogodbe o preužitku, je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo tudi o tej pravni podlagi in v točki 10. sodbe pravilno in popolno pojasnilo svoje ugotovitve o njej. Zatrjevanih pomanjkljivosti v sodbi torej ni.

7. Ugotovilo je, da pogodbene stranke pred sklenitvijo pogodbe niti po njej niso živele skupaj, da skupno bivanje ni bilo dogovorjeno, da je toženec v celoti izpolnjeval prevzete pogodbene obveznosti skladno s pogodbeno zavezo (sam in s pomočjo tretjih oseb na domu tožnikov v času tožnikove bolezni), in sicer vse do tedaj, ko mu tožnika zaradi njunih neizpolnjenih pričakovanj, da se bo s partnerko preselil k njima, nista prepovedala nadaljnjega izvajanja pogodbe, ki jo je toženec še vedno pripravljen in zmožen izvajati tako, kot je bilo dogovorjeno. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem procesnem gradivu, je pravilna tudi pravna presoja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti zaradi zatrjevanega toženčevega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti (drugi odstavek 568. člena OZ) niti zaradi zatrjevanih, a neizkazanih spremenjenih razmer v smislu 562. člena OZ (razlogi v točki 10 sodbe).

8. Ker je odločitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, v sodbi pa pritožbeno sodišče ne najde niti zatrjevanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, bo v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Tožnika sta očitek o spremenjenih razmerah navezovala na svoja neuresničena pričakovanja, da se bo toženec po poroki preselil k jima. Zato je sodišče pravilno ocenjevalo, ali so podani zakonski pogoji za razvezo pogodbe zaradi neznosnosti dogovorjenega skupnega življenja pogodbenikov po prvem odstavku 561. člena OZ. Sodišče namreč pri presoji ni vezano (le) na tisto pravno podlago, ki jo navede stranka. Pritožbeni očitki o nepravilni uporabi materialnega prava, ker se je opredelilo tudi do prvega odstavka 561. člena OZ so zato odveč.

10. Po ugotovitvi, da pogodbene stranke niti pred sklenitvijo pogodbe niti po njej niso živele skupaj in da to tudi ni bilo pogodbeno dogovorjeno oziroma zapisano v pogodbi, ki je bila sklenjena v strogi obliki (notarskem zapisu), je tožbeni zahtevek zaradi zatrjevane omajanosti razmerja pravdnih strank ob uporabi prvega odstavka 568. člena OZ pravilno zavrnilo (razlogi v točki 7). Pritožbeno naziranje o zmotni razlagi cause pogodbe in toženčevih pogodbenih obveznosti v zvezi z bivanjem pri tožeči stranki je zmotno. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča, da skupno življenje pravdnih strank s pogodbo ni bilo dogovorjeno. Oporo ima v pravilno ocenjenih pogodbenih določilih in izpovedbah pravdnih strank. Pritožba je ne more omajati s sklicevanjem na izpovedbe posameznih prič. Izpovedovale so le o tistem, kar sta jima o svojem pričakovanju povedala tožnika. Pravilno ugotovljeno dejstvo, da skupno bivanje ni bilo omenjeno v zapisu pogodbe in toženčevo prepričljivo zanikanje take pogodbene volje potrjuje pravilnost sprejete dokazne ocene, da skupno bivanje ni bilo ne causa pogodbe niti toženčeva pogodbena obveznost. Utemeljena je v prepričljivih razlogih v točki 8 sodbe, ki z razlogi v točki 9 niso v nikakršnem nasprotju.

11. Pričakovanja tožečih strank o skupnem (bodočem) bivanju s tožencem in s tem povezano izvajanje pogodbenih obveznosti je sodišče pravilno ocenjevalo tudi po pravnem določilu prvega odstavka 562. člena OZ. Slednji določa, da sodišče na zahtevo ene ali druge pogodbene stranke lahko znova uredi njuno razmerje ali pa ga razveže, če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena. Pri tem mora upoštevati vse okoliščine primera in temeljna načela vestnosti in poštenja pri sklepanju in izvrševanju obligacij (5. člen OZ, na kar je pravilno v točki 10 sodbe opozorilo že prvo sodišče). Predpostavka zahtevka za spremembo ali razvezo pravnega razmerja med strankama zaradi spremenjenih razmer je, da se po sklenitvi pogodbe razmere spremenijo tako, da postane izpolnitev znatno otežkočena. V obravnavanem primeru jih sodišče ni ugotovilo. Po izvedenem dokaznem postopku se je namreč zanesljivo prepričalo, da je toženec tudi v okoliščinah, ki so terjale povečano skrb za tožnika (bolezen), ki jih izpostavlja pritožba, v celoti izvajal svoje pogodbene obveznosti. Toženčeva poroka oziroma selitev k partnerki v ničemer ni vplivala na (pravilno) nadaljnje izpolnjevanje toženčevih pogodbenih obveznosti. Ob dejstvu, da pred sklenitvijo pogodbe pogodbene stranke niso bivale skupaj, niti to ni bilo pogodbeno dogovorjeno za primer toženčeve poroke, neuresničena pričakovanja tožnikov glede skupnega bivanja ne predstavljajo pravno relevantnih spremenjenih razmer, ki bi narekovale razvezo pogodbe o preužitku. Pravilnim in prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje v točki 11. pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in se nanje sklicuje.

12. Tudi odločitev v zvezi z izvajanjem pogodbe oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka za razvezo pogodbe po drugem odstavku 568. člena OZ je pravilna. Ne glede na v pritožbi izpostavljene očitke o napačni interpretaciji pogodbenih določil v zvezi s sprejemanjem obiskov, stalni dosegljivosti toženca, osebnemu dajanju zdravil in izvajanju osebne nege je v točkah 8 – 10 sodbe vsebina toženčevih obveznosti pravilno ugotovljena. Ob grajanih posameznih ugotovitvah sodišča, ki so iztrgane iz celote, pritožba prezre ključno ugotovitev sodišča, da se je toženec zavezal tožnikoma nuditi vso potrebno pomoč, vključno z zagotavljanjem njune osebne higiene in bolniške nege, bodisi sam (kar v pritožbi posebno izpostavljata), bodisi s pomočjo članov svoje družine ali s pomočjo za to usposobljene tretje osebe, vse na njunem domu. Prav tako pomoč pa je toženec preko najetih negovalk po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnikoma nudil ves čas, zlasti tudi v času tožnikove bolezni, ko zaradi povečanih tožnikovih potreb in svoje zaposlenosti ni mogel več sam (in preko celega dne) v celoti skrbeti zanj. O primernosti in zadostnosti na ta način organizirane pomoči tožniku se je zanesljivo prepričalo ne le z zaslišanjem toženca, pač pa zlasti tudi negovalk in zdravnikov. V tožnikovi oskrbi niso zaznali nikakršne zanemarjenosti ali posledic pomanjkanja nege in oskrbe. Zato pritožnika s pritožbenim negiranjem oziroma zmanjševanjem pomena tožnikovih prizadevanj v tistem času ne moreta uspeti. Dokazna ocena o toženčevem pravilnem izvajanju pogodbe vključno v obdobju tožnikove bolezni, ki je izpostavljeno v pritožbi, je pravilna. Pojasnjena je v jasnih, prepričljivih, življenjsko logičnih in popolnih razlogih v točki 9 in 10 sodbe. Pritožbeno sodišče v njih ne najde očitanih nasprotij in neskladnosti s procesnim gradivom (absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Samo nestrinjanje pritožnikov z njo pa ne predstavlja procesne kršitve. Slednje sodišče tudi ni zagrešilo. V nasprotju z enostransko pritožbeno oceno, oprto le na tiste dokaze, ki bi utegnili tožnikoma koristiti, je namreč celovita in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP.

13. Enako velja za dokazno oceno in odločitev, da je do prenehanja izvajanja pogodbe prišlo izključno zaradi neutemeljenih ravnanj tožnikov samih. Tožnica sama je priznavala, da je odklonila tako hrano, ki jo je toženec tožnikoma zagotovil preko tretje osebe, kot tudi, da je nasprotovala najetim negovalkam. Končno pa je pravilna tudi ocena sodišča in ne pritožbe, da je bilo ključno za prenehanje izvajanja pogodbe dogajanje 4. 11. 2011, ko je tožeča stranka tožencu prepovedala nadaljnje izvajanje pogodbe. Oporo za zaključek o toženčevi pripravljenosti in zmožnosti (kljub selitvi v drug kraj) za nadaljnje izvajaje pogodbe pa je imelo sodišče ne le v izpovedbi toženca, kot zmotno trdi pritožba, pač pa tudi v zaslišanju prič (negovalke). Zato so pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju tudi v zvezi s to pravno relevantno okoliščino neutemeljeni. Po ustaljenih stališčih sodne prakse pogodbenik, ki sopogodbeniku neutemeljeno odklanja ali kako drugače preprečuje izvajanje pogodbenih obveznosti, ne more zahtevati razveze pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Ker gre v obravnavani zadevi za tak primer, je sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

14. Odgovoriti je treba še na očitke o procesnih kršitvah. Kot je bilo že pojasnjeno, so razlogi sodbe dovolj razumljivi in brez notranjih nejasnosti in protislovij, da jih je mogoče vsebinsko preizkusiti. Očitne absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato pritožbeno sodišče ne najde. Enako velja za očitano protispisnost v zvezi z vsebino pogodbe in izpovedbo tožnika. Oboje je v obravnavanem primeru sodišče dokazno ocenjevalo, zato ni mogoče govoriti o napakah tehnične narave pri prenosu v sodbo, ampak kvečjemu o napačni dokazni oceni, ki je sodišče ni zagrešilo.

15. Očitano kršitev 286. člena ZPP pritožnica uveljavlja šele v pritožbi, a tega ne opraviči. Pravdni stranki sta še po prvem naroku vložili več pripravljalnih vlog. Na pripravljalno vlogo tožene stranke, vloženo 19. 2. 2013, izpostavljeno v pritožbi, je tožeča stranka odgovorila z vlogo z dne 14. 3. 2013. Sodišče je obe dopustilo po oceni, da sta iz opravičljivih razlogov vloženi po prvi glavni obravnavi (sklep na glavni obravnavi z dne 18. 3. 2013 z obrazložitvijo na strani 2 zapisnika na red. št. 50). Sprejetemu in obrazloženemu sklepu tožeča stranka tedaj ni nasprotovala. Zato se na zatrjevano kršitev v pritožbi ne more več sklicevati (286.b člen ZPP).

16. Drugih pritožbenih očitkov ni. Pritožbeni razlogi niso podani. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je pravilno uporabljeno, sodba pa ni obremenjena ne z uveljavljanimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

17. O pritožbenih stroških je odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP za tožečo stranko in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP za toženo stranko. Prva s pritožbo ni uspela, druga pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k obravnavanju zadeve na drugi stopnji. Zato naj trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.