Jedro

Namen ZDen je v popravi krivic, ki so bile prizadete s strani države lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej, ne pa tudi pred njo. Zato kupna pogodba iz leta 1939 ne more biti pravni posel v smislu 5. člena ZDen. Razlogi sodišča prve stopnje o časovnih mejah pravnih poslov iz 5. člena ZDen pomenijo samo, da predlagatelj na tej podlagi ne more zahtevati denacionalizacije v sodnem postopku. Ker tudi uredbe z dne 3.6.1947 ni mogoče opredeliti za pravni posel v smislu 5. člena ZDen, v tej zadevi ni sodne pristojnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlagateljev predlog za vrnitev nacionaliziranega depozita, ker v tej zadevi ni podana sodna pristojnost. Ugotovilo je namreč, da ni prišlo do zatrjevanega podržavljenja na podlagi pravnega posla iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 - 66/2000 - ZDen). Poleg tega je na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov ugotovilo, da predlagateljeva terjatev iz naslova dedovanja sploh ni bila položena v sodni depozit, pač pa je obveznost njenega plačila prevzela Dravska banovina kot kupec nepremičnine s pogodbo z dne 28.12.1939. Ta datum ne sodi v časovni okvir pravnih poslov iz 5. člena ZDen, zato niso podani pogoji za uvedbo denacionalizacijskega postopka.

Sodišče druge stopnje je predlagateljevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje. V razlogih je povzelo trditveno podlago predloga za denacionalizacijo in ugotovilo, da predlagatelj zatrjevanega podržavljenja ni utemeljil s pravnim poslom. Zato je prvo sodišče utemeljeno presojalo vprašanje sodne pristojnosti in ga tudi pravilno rešilo. Pogodba iz leta 1939 ni bila temelj podržavljenju. Tudi iz zemljiške knjige ni razvidno, da bi do izbrisa predlagateljeve pravice prišlo na podlagi pogodbe. Poleg tega pa se je predlagatelj skliceval le na podržavljenje sodnega depozita.

Predlagatelj v pravočasni reviziji proti sklepu druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Predlagatelj v začetku na široko opisuje, kako je prišlo do njegove terjateve. Kot mladoletnik po predvojnih predpisih ni mogel podedovati nepremičnin po pokojnem M. J. Zato je bila za njegovo denarno terjatev iz tega naslova ustanovaljena zastavna pravica pri dveh vložnih številkah v k.o... Te terjatve ni dobil nikoli plačane, zaradi procesa nacionalizacije pa je izgubil tudi stvarnopravno zavarovanje svoje terjatve. Te nepremičnine je leta 1939 kupila Dravska banovina, v pogodbi je bila določena nižja kupnina zato, ker je prevzela v plačilo terjatev, ki je bila zavarovana z vknjiženo zastavno pravico na kupljenih nepremičninah. Na podlagi izbrisne izjave iz leta 1941 je bil dovoljen izbris zastavne pravice na njegov dedni delež na dveh vložkih, zastavna pravica pa je ostala na tretjem vložku v k.o... Splošno znano je, da so bile nepremičnine po drugi svetovni vojni podvržene nacionalizaciji, saj so vsi predpisi določali, da s prehodom v splošno ljudsko premoženje ugasnejo vsa bremena, ki so vknjižena na nepremičninah. Na nepremičnini v tretjem vložku v k.o..., last Dravske banovine, se je 10.8.1949 poočitila sprememba imena lastnice v splošno ljudsko premoženje. S tem je prenehala veljati tudi zastavna pravica predlagatelja za zavarovanje dednega deleža. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno zato, ker sodišči nista upoštevali, da je bila njegova z zastavno pravico zavarovana terjatev izničena v dveh korakih. Najprej je bila prav zaradi njegove terjatve v kupni pogodbi z Dravsko banovino določena nižja kupnina, pri čemer je kupec izkoristil prodajalčevo stisko in ni imel namena izplačati dednega deleža. Že ta pravni posel je dejansko pomenil razlastitev predlagatelja, pravno pa se je vse realiziralo po vojni. Zato sta neutemeljeni stališči obeh sodišč, da ni mogoče govoriti o pravnem poslu v smislu 5. člena ZDen. Dejanski odvzem je bil izveden že s skupno pogodbo. Razlaga, da se 5. člen ZDen nanaša le na pravne posle, sklenjene v času veljavnosti predpisov iz 3. in 4 člena ZDen, bi bila v nasprotju z načeli pravne države in bi nesorazmerno posegla v predlagateljevo pravico do lastnine in do dedovanja. Zato je podana sodna pristojnost. Zaradi napačne presoje o tem vprašanju je sklep sodišča prve stopnje obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakon o nepravdnem postopku (ZNP). Sklepu druge stopnje pa revizija očita, da iz njega ne izhaja dejanska podlaga, zakaj naj bi prvo sodišče prav odločilo, niti ni naveden predpis za tako odločitev. Zato je prišlo do kršitve pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Čeprav je sodišče druge stopnje na kratko povzelo predlagateljeve pritožbene trditve, pa nanje ni odgovorilo, zlasti ne na uveljavljano kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodna odločba, ki ne vsebuje razlogov za odločitev, že po zakonu samem predstavlja kršitev ustave.

Revizija je bila vročena nasprotnima udeleženkama, ki nanjo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Namen ZDen je v popravi krivic, ki so bile prizadete s strani države lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej, ne pa tudi pred njo. Zato kupna pogodba iz leta 1939 ne more biti pravni posel v smislu 5. člena ZDen. Razlogi sodišča prve stopnje o časovnih mejah pravnih poslov iz 5. člena ZDen pomenijo samo, da predlagatelj na tej podlagi ne more zahtevati denacionalizacije v sodnem postopku. Lahko pa ima kako drugo podlago za uveljavljanje svoje terjatve, ki jo po lastnih navedbah (v pritožbi proti izrečeni denarni kazni) tudi uveljavlja v pravdi pri Okožnim sodišču v Ljubljani pod št. P 1990/2002-II.

Po predlagateljevem mnenju naj bi drugi pravni korak nacionalizacije predstavljal vpis v zemljiško knjigo o spremembi imena lastnika od Dravske banovine na splošno ljudsko premoženje pri vl. št... k.o... Iz priloženega izpiska iz zemljiške knjige izhaja, da je bila podlaga za ta vpis uredba z dne 3.6.1947 (Ur. l. FLRJ, št. 428/58-1947). Ta podlaga oziroma splošni predpis, kot pravi revizija, ne more predstavljati pravnega posla v smislu 5. člena ZDen. Zato revizijske trditve o dveh korakih, v katerih je prišlo do nacionalizacije njegove terjatve, ne utemeljujejo predlagateljevega stališča, da je za odločanje v tej zadevi podana sodna pristojnost. Sodišče v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZDen odloča le o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člen ZDen. V obravnavani zadevi ne gre za tako zahtevo.

Revizijsko sodišče še dodaja, da so pravilni tudi razlogi pritožbenega sodišča, da je predlagatelj zatrjeval nacionalizacijo samega sodnega depozita, v katerega naj bi po izbrisu zastavne pravice prešla njegova terjatev, vendar tega po razlogih sklepa prve stopnje ni izkazal. Predlagatelj je v postopku na prvi stopnji zatrjeval samo, da je na podlagi izbrisne izjave iz leta 1941 prišlo do izbrisa zastavne pravice za zavarovanje njegove dedne terjatve, da je njegova dediščina prešla v sodni dopozit, za tega pa predlagatelj smatra, da je bil podržavljen. S pritožbo in kasneje tudi z revizijo pa je predlagatelj nedovoljeno razširjal trditveno in tudi dejansko podlago svoje denacionalizacijske zahteve. Zaradi prepovedi iz 3. odstavka 370. člena v zvezi s 37. členom ZNP revizijsko sodišče na njegove razširjene revizijske trditve podrobneje ne odgovarja.

Predlagatelj neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, zakaj so materialnopravno pravilni razlogi, da v tej denacionalizacijski zadevi ni sodne pristojnosti. Odločitev obeh sodišč temelji na pravilni uporabi drugega odstavka 18. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 56. člena ZDen. Neutemeljen je tudi procesni očitek sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na pritožbeno uveljavljano procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Predlagatelj tega pritožbenega razloga ni konkretiziral. Zato ga je pritožbeno sodišče pravilno presojalo le v okviru uradnega preizkusa in ugotovilo, da ni podan. O tem je navedlo razloge v prvem odstavku na tretji strani svojega sklepa. Zato je neutemeljena revizijska trditev o neodgovoru na ta pritožbeni razlog. Razlogi sklepa druge stopnje so v dejanskem in pravnem pogledu ter pri navajanju zakonske podlage po presoji revizijskega sodišča zadostni in pravilni. Neutemeljena je zato revizijska trditev, da sklep sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov, zakaj je sklep sodišča prve stopnje pravilen, in da je zato podana kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP neutemeljeno predlagateljevo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 37. členom ZNP).