Jedro

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da mu delovno razmerje pri toženi stranki 1. 10. 2015 (tj. po izteku podjemne pogodbe, sklenjene za čas od 2. 9. 2015 do 1. 10. 2015) ni moglo prenehati, saj v zvezi s tem ni vodil spora, tako da obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki niti ni predmet izpodbijane sodbe. Tožnik s tožbo ni zahteval ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas (ki je bila sklenjena za čas od 13. 7. 2015 do 12. 8. 2015), ampak je uveljavljal le denarni zahtevek iz naslova plače za avgust in september 2015. Zato tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi se zavzema za priznanje pravic iz delovnega razmerja v času, ko pri toženi stranki ni bil v delovnem razmerju, niso upoštevne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za avgust 2015 obračunati bruto plačo 733,54 EUR in mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek 650,00 EUR; za september 2015 pa obračunati bruto znesek 804,35 EUR in mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek 495,88 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 372,39 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu tožena stranka 1. 10. 2015 ni zakonito odpovedala delovnega razmerja. Zato mu to ni moglo prenehati, ampak traja za nedoločen čas, tožena stranka pa mu posledično dolguje plačo v višini po 733,45 EUR. Po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas je s toženo stranko sklenil še podjemno pogodbo za čas od 2. 9. 2015 do 1. 10. 2015, kar je v nasprotju s 13. členom ZDR-1. Prepovedano je opravljanje dela po civilnih pogodbah, če so podani elementi delovnega razmerja, zato mu posledično pripada tudi plača. Sodišče se s tem ni posebej ukvarjalo in o tem ni odločalo. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek je nerazumljiv. Sodba ne vsebuje obrazložitve o odločilnih dejstvih. Obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in med samimi temi listinami. Zato uveljavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za september 2015 mu je tožena stranka nakazala 584,00 EUR, po pogodbi bi moral prejeti 1.020,00 EUR. S predložitvijo voznikovih dnevnih obveznosti dokazuje, da je avgusta 2015 vozil v tujini, zato mu tožena stranka iz naslova dnevnic dolguje 436,00 EUR. Predlaga razveljavitev sodbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so tožnikove pritožbene navedbe nerazumljive. K pritožbi je priložil domnevne izpise iz kartice voznika, ki se nanašajo na september 2015 in jih kot novoto ni dopustno upoštevati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z odločilnimi razlogi izpodbijane sodbe.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da mu delovno razmerje pri toženi stranki 1. 10. 2015 (tj. po izteku podjemne pogodbe, sklenjene za čas od 2. 9. 2015 do 1. 10. 2015) ni moglo prenehati, saj v zvezi s tem ni vodil spora, tako da obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki niti ni predmet izpodbijane sodbe. Tožnik s tožbo ni zahteval ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas (ki je bila sklenjena za čas od 13. 7. 2015 do 12. 8. 2015), ampak je uveljavljal le denarni zahtevek iz naslova plače za avgust 2015 (v višini 733,54 EUR bruto oz. 650,00 EUR neto) in september 2015 (v višini 804,35 EUR bruto oz. 495,88 EUR neto). Zato tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi se zavzema za priznanje pravic iz delovnega razmerja v času, ko pri toženi stranki ni bil v delovnem razmerju, niso upoštevne.

7. V zvezi s tem tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člen ZPP, češ da sodišče ni razlogovalo o tem, da je po 13. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) prepovedano opravljanje dela po civilnih pogodbah, če so podani elementi delovnega razmerja. Kot rečeno, tožnik ni postavil zahtevka na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni podal navedb o tem, da bi mu na podlagi faktičnega delovnega razmerja pripadala plača za september 2015, pač pa jo je zgolj vtoževal, sklicujoč se na podjemno pogodbo, ki pa sama po sebi ne more biti podlaga za priznanje plače, ampak kvečjemu plačila za opravljeno delo po takšni pogodbi. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je izrek sodbe nerazumljiv, saj je sodišče prve stopnje zgolj zavrnilo tožbeni zahtevek, kot ga je postavil sam tožnik. Prav tako v zvezi z navedeno očitano bistveno kršitvijo postopka ne drži pritožbena navedba, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo s sklicevanjem na relevantna dejstva in pravna stališča, pri čemer je odgovorilo na navedbe strank.

8. Kot nesporno med strankama je ugotovilo, da je tožena stranka s tožnikom sklenila omenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 13. 7. 2015 do 12. 8. 2015 (s katero je bila dogovorjena osnovna plača v višini 790,73 EUR bruto na mesec) ter nato še podjemno pogodbo za čas od 2. 9. do 1. 10. 2015 (s katero je bilo dogovorjeno plačilo 5,00 EUR na uro). Na podlagi listinskih dokazov je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku za manj kot pol meseca avgusta 2015 ustrezno obračunala osnovno plačo za 64 ur rednega dela ter mu nato neto plačo, skupaj s stroški iz naslova dela, v skupnem znesku 388,43 EUR tudi nakazala na njegov račun 18. 9. 2015. Tožnik v pritožbi ugotovitve sodišča prve stopnje o navedeni izpolnitvi s strani tožene stranke niti ne izpodbija, ampak s predložitvijo listin (voznikove dnevne aktivnosti) dokazuje, da je avgusta 2015 vozil v tujini, zaradi česar mu tožena stranka dolguje 436,00 EUR dnevnic. Poleg tega, da se te listine niti ne nanašajo na avgust 2015, ampak na september 2015, tudi sicer ne morejo biti upoštevne, saj gre za predložitev novih dokazov šele v pritožbenem postopku, kar ni dopustno upoštevati (337. člen ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je tudi glede tožnikovega zahtevka, ki se nanaša na september 2015, pravilno ugotovilo, da ni utemeljen. Ugotovilo je, da je tožnik za toženo stranko opravil 117 ur dela, za kar mu je tožena stranka 16. 10. 2015 izplačala 585,00 EUR. Tožnik je že v postopku na prvi stopnji navajal, da je opravil 204, ne le 117 ur dela, a dokazov v tej smeri ni predlagal. Tako se tudi v pritožbi neutemeljeno zavzema za višje plačilo - 1.020,00 EUR, kar nenazadnje tudi presega znesek, ki ga je vtoževal za ta mesec.

10. Ne drži niti pavšalni pritožbeni očitek, da naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in med samimi temi listinami (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155 in 165. člen ZPP).