Jedro

Stalna arbitraža A. d.d. (prvotožena stranka) nima sposobnosti biti stranka in ni nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Ta sposobnost je procesna predpostavka in od njenega (ne)obstoja je odvisna dopustnost tožbe. Ker te pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo (peti odstavek 81. člena ZPP).

Ker je bilo dogovorjeno arbitražno reševanje sporov iz delovnega razmerja, so bili tožniki dolžni postopati v skladu s pravili arbitražnega postopka. Zaradi zamude roka za uveljavljanje sodnega varstva iz drugega odstavka 21. člena Poslovnika je sodišče prve stopnje tožbo tožnikov pravilno zavrglo, hkrati pa to tudi pomeni, da je po poteku roka, v katerem bi lahko arbitraža odločila o zahtevku in roka za sodno uveljavljanje sodnega varstva, nastal pravni položaj, ko se šteje, da je arbitražni postopek končan v smislu določbe 3. točke 2. odstavka 36. člena ZArbit, torej ko arbitražni senat ugotovi, da je postalo nadaljevanje postopka zaradi kakršnegakoli drugega razloga nepotrebno ali nemogoče. Odločitev o zavrženju tožbe v delu, s katerim tožniki od drugotožene stranke zahtevajo plačilo razlike stroškov prevoza na delo in z dela, je pravilna. Ker bi lahko tožniki uveljavljali sodno varstvo v roku 30 dni od poteka roka, v katerem bi moral arbitražni senat odločiti, zamuda roka v smislu določbe 21. člena Poslovnika pomeni, da sodišče prve stopnje tožbo v skladu z 274. členom ZPP zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa A., d.d. z dne 27. 6. 2013 ter sklenilo, da se zavrže tožba zoper prvotoženo stranko in v delu, s katerim tožniki od drugotožene stranke zahtevajo plačilo razlike v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela za čas od julija 2004 do decembra 2006 v zneskih, kot so razvidni iz izreka sklepa.

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili tožniki zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitve ustavnih procesnih načel kontradiktornosti postopka, enakosti orožij v postopku, razpravnega načela, pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, s tem pa tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba izpostavlja, da so tožniki navajali razloge za to, da so podani izpodbojni razlogi po 3. in 4. alineji 1. točke 2. odstavka 40. člena Zakona o arbitraži (ZArbit). Teh očitkov sodišče prve stopnje ni proučilo in se do njih ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti, kar poleg zgoraj navedenih kršitev postopka predstavlja tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zahtevkom v celoti ugodi, podrejeno pa da sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjeni senat. Arbitražni senat bi moral po stališču tožnikov meritorno odločiti o njihovem tožbenem zahtevku. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa arbitražnega senata ne izhaja, zakaj nadaljevanje postopka ni mogoče. Tožniki menijo, da je mogoče institut zaključka arbitražnega postopka uporabiti le za primere, ko pride do poravnave, umika tožbe ali iz drugih razlogov, ki jih zakon ne določa, vendar so takšni, da objektivno onemogočajo postopek pred arbitražo. V konkretnem primeru pa takšni razlogi niso podani. V skladu z 22. členom Poslovnika o delu A., d.d. (v nadaljevanju: Poslovnik) mora arbitražni senat za vprašanja, ki jih Poslovnik ne določa, v celoti upoštevati ZDSS-1, ZPP, ZArbit in kolektivne pogodbe. Ker arbitražni senat ni meritorno odločal, je podan izpodbojni razlog iz 4. alineje 1. točke 2. odstavka 40. člena ZArbit. Arbitražni senat se je konstituiral 29. 3. 2012 in šele od takrat bi se moral voditi postopek v skladu z določbami od 14. do 21. člena Poslovnika. Zavlačevanje s postavitvijo arbitrov ne more iti v škodo tožnikov. Drugotožena stranka na navedbe tožnikov ni odgovorila, zato se štejejo za priznane. Tožniki nadalje navajajo, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so postopali v skladu z 2. odstavkom 21. člena Poslovnika in 4. odstavka 205. člena ZDR, saj so tožbo vložili prepozno in torej niso postopali v skladu z navedenima določbama. Zato je sodišče prve stopnje prepozno tožbo zavrglo (sklep Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 264/2009 z dne 30. 9. 2009). ZArbit daje podlago za samostojni tožbeni zahtevek za razveljavitev arbitražne odločbe, zato ni pravilno zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v stroških prevoza na delo in z dela. Stališče arbitraže, da se je postopek zaključil najkasneje z izdajo sklepa o zavrženju tožbe, je v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 290/2007 z dne 11. 9. 2007, v katerem je vrhovno sodišče pojasnilo, da bo kljub zavrženju tožbe o zahtevku odločala arbitraža, in kljub temu, da je bilo ugotovljeno, da se arbitraža sploh ni konstituirala. Zato je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da se arbitražni postopek konča zaradi zavrženja tožbe oziroma poteka 90-dnevnega roka (in nadaljnjega 30-dnevnega roka za vložitev tožbe). Odločitev bi pomenila, da se je zakonski zastaralni rok 5 let za zastaranje terjatve skrajšal na 90 oziroma 30 dni. To pomeni, da se delavec, ki tožbe ne vloži v 30 dneh v skladu s 4. odstavkom 205. člena ZDR, ne odpove zahtevku, temveč da je zadevo prepustil v odločanje pristojnemu organu - arbitraži. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj arbitraža ni bila dolžna odločati. Z nezakonito odločitvijo je arbitraža kršila pravico tožnikov do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Toženi stranki v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe iz pritožbe, predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366 .

člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

K odločitvi o zavrženju tožbe zoper prvotoženo stranko Če sodišče ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, v skladu s prvim odstavkom 81. člena ZPP zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Če se omenjene pomanjkljivosti ne dajo odpraviti ali če brez uspeha preteče dani rok, sodišče s sklepom, v skladu s petim odstavkom 81. člena ZPP, razveljavi pravdna dejanja, ki jih je opravilo v postopku, kolikor jih zadenejo te pomanjkljivosti; če pa so pomanjkljivosti take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo, zavrže tožbo. Pritožba nima razlogov glede zavrženja tožbe zoper prvotoženo stranko, stalno arbitražo A. d.d.. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Stalna arbitraža A. d.d. namreč nima sposobnosti biti stranka in ni nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Ta sposobnost je procesna predpostavka in od njenega (ne)obstoja je odvisna dopustnost tožbe. Ker te pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo, v skladu s citirano določbo petega odstavka 81. člena ZPP. Tožba v tem delu torej ni bila dopustna, zato je odločitev sodišča prve stopnje glede na obrazloženo pravilna.

K odločitvi o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev sklepa o ustavitvi arbitražnega postopka Tožniki imajo v pogodbah o zaposlitvi določeno klavzulo o arbitražnem reševanju sporov. Ker gre za pogodbe o zaposlitvi, sklenjene pred uveljavitvijo Zakona o arbitraži (ZArbit; Uradni list RS, št. 45/2008), se veljavnost arbitražnega sporazuma presoja po dotlej veljavnih predpisih).(1) To pomeni, da je arbitražno odločanje dopustno, tudi če ni bilo dogovorjeno v posebnem sporazumu. Po sedaj veljavnem 49. členu ZArbit v zvezi z drugim odstavkom 45. člena ZArbit, mora biti namreč arbitražni sporazum napisan v posebni listini, ki jo je delavec lastnoročno podpisal (klavzula torej ne sme biti več del pogodbe o zaposlitvi). Tožniki so s tožbo z dne 18. 3. 2009 pred arbitražo zahtevali plačilo stroškov prevoza na delo in z dela za čas od julija 2004 do decembra 2006. Arbitražni senat o tožbi ni odločil v roku 90 dni (maksimalni rok za odločitev o zadevi), zato so lahko tožniki v nadaljnjem roku 30 dni vložili tožbo pred delovnim sodiščem z istim tožbenim zahtevkom. Ker so tožniki vložili tožbo pred delovnim sodiščem po poteku 30 dnevnega roka, torej prepozno, je Delovno sodišče v Kopru s sklepom opr. št. Pd 264/2009 z dne 30. 9. 2009 njihovo tožbo zavrglo. Zoper odločitev se tožniki niso pritožili, zato je postala pravnomočna. Zatem so tožniki dne 30. 5. 2012 zahtevali nadaljevanje postopka pred arbitražo, arbitražni senat pa je s sklepom z dne 27. 6. 2013 odločil, da se arbitražni postopek konča. Zoper sklep z dne 27. 6. 2013 so tožniki vložili tožbo v tem individualnem delovnem sporu.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za razveljavitev končne arbitražne odločbe zavrnilo. Ugotovilo je, da je arbitražni senat izdal sklep o končanju postopka na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 36. člena ZArbit ter da niso podani pogoji za razveljavitev sklepa o končanju postopka iz 40. člena ZArbit. ZArbit v prvem odstavku 36. člena določa, da se arbitražni postopek zaključi z izdajo končne odločbe ali s sklepom, ki ga arbitražni senat sprejme v skladu z drugim odstavkom tega člena. V skladu z določbo drugega odstavka 36. člena ZArbit konča arbitražni senat s sklepom postopek, kadar:

1. tožeča stranka umakne tožbo, razen če tožena stranka umiku ugovarja, arbitražni senat pa ugotovi, da ima tožena stranka upravičen interes za končno rešitev zadeve, ali

2. se stranke sporazumejo o zaključku postopka, ali

3. arbitražni senat ugotovi, da je postalo nadaljevanje postopka zaradi kakršnegakoli drugega razloga nepotrebno ali nemogoče. Izpodbijanje arbitražne določbe ureja 40. člen ZArbit. Po določbi prvega odstavka 40. člena ZArbit, je mogoče arbitražno odločbo izpodbijati pred sodiščem samo s tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena. Stranke se tej pravici ne morejo v naprej odpovedati.

V skladu z drugim odstavkom 40. člena ZArbit lahko sodišče razveljavi arbitražno odločbo le:

1. če stranka, ki vloži tožbo, dokaže: - da je bila katera od strank nesposobna skleniti arbitražni sporazum iz 10. člena tega zakona ali da ta sporazum ni veljaven po pravu, kateremu so ga stranke podredile, če stranke merodajnega prava niso izbrale, pa po slovenskem pravu, ali - da ni bila pravilno obveščena o imenovanju arbitra ali o arbitražnem postopku, ali ji je bila na kak drug način kratena pravica do izjave pred arbitražnim senatom, ali - da se odločba nanaša na spor, ki ga arbitražni sporazum ne obsega, ali da vsebuje odločitev o vprašanjih, ki presegajo meje arbitražnega sporazuma; vendar pa se v tem primeru, če je mogoče, odločitev o vprašanjih, ki so obsežena z arbitražnim sporazumom, ločiti od odločitve o tistih, ki z njim niso obsežena, razveljavi samo tisti del arbitražne odločbe, v katerem je odločeno o vprašanjih, ki jih arbitražni sporazum ne obsega, ali - da sestava arbitražnega senata ali arbitražni postopek nista bila v skladu s sporazumom strank, razen če je bil tak sporazum v neskladju z določbo tega zakona, katere uporabe stranke ne morejo izključiti, ali da nista bila v skladu s tem zakonom, če sporazuma strank ni bilo.

2. če sodišče po uradni dolžnosti ugotovi: - da predmet spora ne more biti predmet arbitražnega sporazuma (4. člen); - da je arbitražna odločba v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.

Poslovnik o delu stalne arbitraže A. d.d. (A19) v prvem odstavku 21. člena določa, da je dolžan arbitražni senat v arbitražnem postopku meritorno odločiti najkasneje v roku 30 dni od prejema predloga, v izredno zapletenih zadevah pa najkasneje v roku 60 dni od prejema predloga. Ta rok se ustrezno podaljša, če zaslišanje udeleženca postopka iz 2., 3., 4., 5. ali 6. alinee 1. odst. 9. člena tega poslovnika ni možno zaradi njegove opravičene odsotnosti. Če arbitražni senat iz neopravičenih razlogov ne odloči v roku, navedenem v prejšnjem odstavku, lahko predlagatelj arbitražnega postopka po določbi drugega odstavka 21. člena Poslovnika zahteva v nadaljnjih 30 dneh sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Kolektivna pogodba B. d.d. (B2 v priloženem spisu opr. št. Pd 264/2009) pa v 192. členu določa, da je dolžna arbitražna komisija v arbitražnem postopku meritorno odločiti o delavčevi zahtevi najkasneje v roku 30 dni od prejema zahteve, v izredno zapletenih zadevah pa najkasneje v roku 60 dni od prejema zahteve. Ta rok se ustrezno podaljša, če zaradi opravičene odsotnosti delavca, ki je sprožil arbitražni spor, njegovo zaslišanje v tem roku pred arbitražno komisijo ni izvedljivo. Po določbi drugega odstavka 192. člena Kolektivne pogodbe B. d.d. lahko delavec zahteva v nadaljnjih 30 dneh sodno varstvo pred delovnim sodiščem, če arbitraža iz neopravičenih razlogov ne odloči v roku iz prejšnjega odstavka tega člena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter da je kršilo ustavna procesna načela in načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, s tem, ker je ugotovilo, da tožniki niso zatrjevali, da bi se odločba arbitraže nanašala na spor, ki ga arbitražni sporazum ne obsega, ali da bi vsebovala odločitev o vprašanjih, ki presegajo meje arbitražnega sporazuma (3. alineja 1. točke drugega odstavka 40. člena ZArbit), oziroma da sestava arbitražnega senata ali arbitražni postopek nista bila v skladu s sporazumom strank (4. alineja 1. točke drugega odstavka 40. člena ZArbit). Tožniki so v točki III tožbe, na katero se v pritožbi sklicujejo, navajali, da je bilo postopanje arbitražnega senata nepravilno, saj ni meritorno odločil, pri čemer ni pojasnil, zakaj nadaljevanje postopka ni mogoče v smislu 3. alineje drugega odstavka 36. člena ZArbit). Trdili so, da je arbitražni senat kršil arbitražni sporazum, ko o zadevi ni meritorno odločil, kar je po stališču pritožbe izpodbojni razlog iz 4. alineje 1. točke drugega odstavka 40. člena ZArbit, ker arbitražni postopek ni bil (izveden) v skladu s sporazumom strank. Dejstvo, da arbitražni senat ni meritorno odločil, pomeni po stališču pritožbe tudi kršenje določb ZDSS-1, ZPP in ZArbit, ter kršitev določb od 14. do 21. člena Poslovnika. Nadalje so tožniki v točki III tožbe menili, da je arbitraža presojala vprašanja, ki niso v pristojnosti arbitraže, ampak sodišča, kar naj bi predstavljalo izpodbojni razlog iz 3. in 4. alineje 1. točke drugega odstavka 40. člena ZArbit ter da izpodbijani sklep ni v skladu z javnim redom Republike Slovenije, kar prestavlja izpodbojni razlog iz 2. alineje 2. točke drugega odstavka 40. člena ZArbit. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse navedbe tožnikov in svojo odločitev ustrezno utemeljilo z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči. Pritožbene navedbe, da bi moral arbitražni senat meritorno odločiti, so torej v nasprotju z razlogom, kot ga opredeljuje 3. alineja 1. točke drugega dostavka 40. člena ZArbit. Ta je podan, če se odločba nanaša na spor, ki ga arbitražni sporazum ne obsega, ali če vsebuje odločitev o vprašanjih, ki presegajo meje arbitražnega sporazuma. Z zatrjevanjem, da bi moral arbitražni senat meritorno odločiti, torej tožniki trdijo nasprotno od tega, kar določa razlog iz 3. alineje 1. točke drugega odstavka 40. člena ZArbit, torej ko bi arbitražni senat odločil o vprašanju, ki ga sporazum ne obsega. Prav tako ni utemeljeno zatrjevanje, da arbitražni postopek ni bil v skladu s sporazumom strank. Arbitražni senat je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, postopek ustavil v skladu z določbo 21. člena Poslovnika, v povezavi s 3. točko drugega odstavka 36. člena ZArbit. Tožniki torej v nasprotju z ZArbit in 21. členom Poslovnika zagovarjajo stališče, da je dopustna samo meritorna odločitev arbitražnega senata in da drugačna odločitev pomeni, da je arbitražni postopek v nasprotju s sporazumom strank, tudi če arbitražna pravila omogočajo ustavitev postopka. Zato so vse obširne navedbe, ki se nanašajo na kršitev določb postopka, dejansko le nestrinjanje tožnikov z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da niso podani izpodbojni razlogi za razveljavitev sklepa arbitražnega senata z dne 27. 6. 2013 v smislu 36. in 40. člena ZArbit. Ker je bilo dogovorjeno arbitražno reševanje sporov iz delovnega razmerja, so bili tožniki dolžni postopati v skladu s pravili arbitražnega postopka, torej po določbi 21. člena Poslovnika. Zaradi zamude roka za uveljavljanje sodnega varstva iz drugega odstavka 21. člena Poslovnika je Delovno sodišče v Kopru s sklepom opr. št. Pd 264/2009 z dne 30. 9. 2009 tožbo tožnikov pravilno zavrglo, hkrati pa to tudi pomeni, da je po poteku roka, v katerem bi lahko arbitraža odločila o zahtevku in roka za sodno uveljavljanje sodnega varstva, nastal pravni položaj, ko se šteje, da je arbitražni postopek končan v smislu določbe 3. točke 2. odstavka 36. člena ZArbit, torej ko arbitražni senat ugotovi, da je postalo nadaljevanje postopka zaradi kakršnegakoli drugega razloga nepotrebno ali nemogoče. Pritožba neutemeljeno navaja, da se citirana določba ne nanaša na takšno situacijo, kot je podana v konkretni zadevi ter da bi moral arbitražni senat kljub poteku 90-dnevnega roka meritorno odločiti. Prav določba v Poslovniku, iz katere izhaja, da morajo tožniki po poteku tega roka uveljavljati sodno varstvo, utemeljuje sklepanje, da po poteku 90-dnevnega roka arbitražni senat ni bil več dolžan meritorno odločiti o zadevi. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da so bili kasneje določeni arbitri, saj to na tek 90-dnevnega roka ne vpliva.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da arbitražni senat svoje odločitve ni utemeljil. Izpodbijani sklep arbitražnega senata z dne 27. 6. 2013 v izreku določa, da se arbitražni postopek konča. V obrazložitvi sklepa je povzet dosedanji tek postopka, pri čemer obrazložitev izpostavlja, da bi tožniki potem, ko arbitraža ni odločila v roku iz 21. člena Poslovnika, lahko v 30 dneh od poteka roka vložili tožbo pred sodiščem. Arbitražni senat zaključuje, da je bil arbitražni postopek končan s potekom 90-dnevnega roka za odločitev in z vložitvijo tožbe, zaradi česar nadaljevanje postopka ni mogoče. S tem so bili po stališču arbitražnega senata izpolnjeni pogoji po prvem odstavku in 3. točki drugega odstavka 36. člena ZArbit za izdajo sklepa o zaključku postopka. Ker je odločitev arbitražnega senata ustrezno obrazložena, je neutemeljeno tudi stališče pritožbe, da je odločitev arbitražnega senata v nasprotju z javnim redom. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilno stališče, da ta izpodbojni razlog iz 2. alineje 2. točke drugega odstavka 40. člena ZPP ni podan. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje tudi ni podan izpodbojni razlog iz 1. alineje 2. točke drugega odstavka 40. člena ZArbit, torej da bi bil predmet spora takšne narave, da ne bi smel biti predmet arbitražnega sporazuma.

K odločitvi o zavrženju tožbe glede zahtevka za plačilo razlike stroškov prevoza na delo in z dela Pravilna je tudi odločitev o zavrženju tožbe v delu, s katerim tožniki od drugotožene stranke zahtevajo plačilo razlike stroškov prevoza na delo in z dela. Ker bi lahko tožniki uveljavljali sodno varstvo v roku 30 dni od poteka roka, v katerem bi moral arbitražni senat odločiti, zamuda roka v smislu določbe 21. člena Poslovnika pomeni, da sodišče prve stopnje tožbo zavrže v skladu z 274. členom ZPP.

Ker niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili.

(1) Galič, Aleš, Razveljavitev arbitražne odločbe in druga aktualna vprašanja arbitraže v individualnih delovnih sporih, Delavci in delodajalci, 2010, št. 2-3, str. 422.