Jedro

Sistem sankcij po 104. in naslednjih členih OZ pride v poštev zgolj subsidiarno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 208520/2011 z dne 28. 12. 2011 razveljavi tudi v prvem in četrtem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 7.178,10 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 208520/2011 z dne 28. 12. 2011 vzdržalo v veljavi v 1. in 4. odstavku izreka (tč. I izreka) in toženi stranki naložilo plačilo 10.339,66 EUR pravdnih stroškov (tč. II izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje za odločanje o pritožbi relevantno dejansko stanje, ki v pritožbi ni izpodbijano in je zato pritožbeno sodišče nanj vezano: - tožena stranka (država) je dne 7. 2. 2011 občine, med njimi tudi tožečo stranko, na podlagi 21. člena Zakona o financiranju občin (ZFO-1) povabila k oddaji Načrta porabe za koriščenje deleža sredstev občine za sofinanciranje investicij; - tožena stranka je tožeči stranki 29. 8. 2011 izdala Sklep o znesku sofinanciranja investicijskega projekta „preureditev čistilne naprave Hrpelje v črpališče“ v višini 391.958,00 EUR; - pravdni stranki sta 2. 11. 2011 sklenili Pogodbo št. C1536-11S300298 o sofinanciranju projekta „Preureditev čistilne naprave H. v črpališče“ v skupni višini 391.958,00 EUR brez DDV v letu 2011 (v nadaljevanju Pogodba); - skrajni rok po Pogodbi, da tožeča stranka odda zahtevek za nakazila odobrenih sredstev, je 4. 11. 2011; - tožeča stranka je 4. 11. 2011 toženi stranki posredovala zahtevek za izplačilo in ga na podlagi poziva tožene stranke dne 24. 11. 2011 tudi dopolnila; - tožeča stranka je k (dopolnjenemu) zahtevku priložila prvo začasno situacijo št. S70/2011 z dne 24. 11. 2011, ki je še ni plačala gradbenemu izvajalcu A. d. o. o., s katerim je 22. 11. 2011 sklenila pogodbo o izvedbi del; - tožena stranka je izplačilo sredstev zavrnila z dopisom z dne 5. 12. 2011 na podlagi ugotovitev iz Poročila o opravljeni administrativni kontroli na terenu, in sicer, da gradbena dela do oddaje zahtevka še niso bila izvedena; - tožeča stranka je projekt (preureditev čistilne naprave) izvedla v letu 2012 in izvajalca gradbenih del v višini vtoževanega zneska poplačala v letih 2012 in 2013. 6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Štelo je, da je rok od podpisa Pogodbe (2. 11. 2011) do roka za oddajo zahtevka (4. 11. 2011) prekratek, da bi tožeča stranka v njem izpolnila svojo obveznost. Zato je rok za oddajo zahtevka, tj. 4. 11. 2011, štelo za neobstoječega na podlagi določbe drugega odstavka 60. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 63. členom OZ (smiselna uporaba pravil o pogoju za roke), po katerem se nemogoč končni rok šteje za neobstoječega.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Tožena stranka je občine že s Povabilom k oddaji načrtov porabe za koriščenja deleža sredstev občine za sofinanciranje investicij po Zakonu o financiranju občin (ZFO-1) z dne 7. 2. 2011 seznanila, da lahko občine odobrena sredstva za posamezna proračunska leta koristijo le do skrajnih rokov, določenih s tem povabilom in da prenos sredstev med leti ni mogoč (četrta alineja tč. 3 - Posebna opozorila) ter da je rok oddajo zahtevkov občin za koriščenje proračunskih sredstev za leto 2011 4. 11. 2011 (tč. 4 - roki za koriščenje deleža sredstev občin za sofinanciranje). Tožeča stranka je bila torej že s tem, ko je tožena stranka izdala omenjeno povabilo (razpis), seznanjena z rokom, do katerega je mogoče koristiti sredstva za proračunsko leto 2011. Prav tako bi že na podlagi tega razpisa morala računati, da je sredstva mogoče koristiti tudi za že pričete investicije (tretja alineja tč. 3 - Posebna opozorila) in da je pripadajoča sredstva mogoče zahtevati samo na podlagi že plačanih računov (peta alineja tč. 3 - Posebna opozorila).

8. Pravdni stranki sta njuno medsebojno razmerje konkretizirali s Pogodbo, po kateri je bila tožeča stranka upravičena do sofinanciranja stroškov izdelave projektne dokumentacije, gradbenih, obrtniških in instalacijskih del ter gradbenega nadzora (tretji odstavek 2. člena Pogodbe), tožena stranka (oziroma zanjo Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko - SVLR) pa se je zavezala omenjene aktivnosti financirati največ do višine 391.958,00 EUR za leto 2011 (drugi odstavek 3. člena Pogodbe). Iz njunega dogovora tudi jasno izhaja, da neizkoriščenih sredstev v posameznem letu ni mogoče koristiti v prihodnjih letih (tretji odstavek 3. člena Pogodbe).

9. Obveznost tožene stranke tožeči stranki povrniti sredstva sofinanciranja pa ni brezpogojna, temveč mora tožeča stranka stroške upravičiti. Kot izhaja iz določbe četrte alineje 5. člena Pogodbe, mora tožeča stranka ob izstavitvi zahtevka za izplačilo SVLR posredovati poročilo o opravljenih delih s prilogami. Te morajo med drugim vključevati prejete računa ali izstavljene gradbene situacije izvajalcev ter potrdila o plačilu vseh računov oziroma gradbenih situacij. Četrti odstavek 6. člena Pogodbe pa nadalje izrecno določa še, da SVLR ne bo izplačala zahtevka za izplačilo, dokler občina ne predloži dokazil o plačilu vseh stroškov, ki so bili predmet predhodno že izplačanih zahtevkov.

10. Roki za posredovanje zahtevkov za koriščenje sredstev za leto 2011, kar je predmet njune pogodbe (prim. tretji odstavek 3. člena Pogodbe), so določeni s 7. členom. Prvi odstavek določa, da je skrajni rok za oddajo zahtevkov za nakazila odobrenih sredstev 4. 11. 2011. Drugi odstavek tega člena omogoča tožeči stranki sprotno posredovanje delnih zahtevkov za izplačilo SVLR. V tretjem odstavku 7. člena Pogodbe pa je določeno, da zahtevke, ki jih bo SVLR prejela po rokih navedenih v prejšnjem odstavku, vendar še v istem koledarskem letu, bodo v istem koledarskem letu izplačani le, če to ne bo v nasprotju z izvajanjem in zaključevanjem državnega proračuna.

11. V primeru, da tožeča stranka v opredeljenih rokih ne odda zahtevkov za izplačilo, podprtimi z dokazili o predhodnih plačilih izvajalcem del, po Pogodbi ni upravičena od tožene stranke zahtevati izplačila denarja za sofinanciranje. Ker teh dokazov ni bilo, je povsem nebistveno, kdaj so se oziroma naj bi se gradbena dela preurejanja čistilne naprave pričela in dokončala. Za izplačilo sredstev sofinanciranja po Pogodbi je bistveno le, da tožeči stranki uspe izkazati stroške za do takrat že opravljena dela (prim. že citirani 5. člen). Gradbenih del preurejanja čistilne naprave tožeča stranka ni rabila odlagati do podpisa Pogodbe. V skladu z razpisom februarja 2011 je tožeči stranki tudi moralo biti znano, da bo stroške pred njihovim uveljavljanjem od tožene stranke morala nositi sama. Zato so zmotni razlogi v izpodbijani sodbi, da je bil rok med podpisom Pogodbe in rokom za vložitev zahtevka tako kratek, da v njem tožeča stranka ne bi mogla izvesti aktivnosti, ki so predmet sofinanciranja, in da je zato rok potrebno šteti za neobstoječ (drugi odstavek 60. v zvezi s 63. členom OZ).

12. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali ima rok v Pogodbi značaj bistvene sestavine pogodbe in se s pretekom roka šteje pogodba razvezana po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena OZ) ali pa ima rok značaj nebistvene sestavine, zato pogodba ostaja v veljavi in ima dolžnik pravico jo izpolniti, upnik pa zahtevati njeno izpolnitev (prvi odstavek 105. člena OZ); če pa hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 105. člena OZ). Podlago za sklepanje, da Pogodba nima značaja fiksnega posla, je videlo v 9. členu Pogodbe, ki določa: „Če se pri izvajanju pogodbe ugotovi, da občina krši določila te pogodbe, ji SVLR lahko določi rok, v katerem mora odpraviti ugotovljene kršitve, lahko pa odstopi od pogodbe. V tem primeru prekine izplačevanje sredstev in zahteva vrnitev vseh že nakazanih sredstev, skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema do dneva vračila.“

13. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da sistem sankcij po 104. in nasl. členih OZ pride v poštev zgolj subsidiarno. Člen 103 OZ namreč določa, da če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. V konkretnem primeru se je tožena stranka zavezala sofinancirati aktivnosti tožeče stranke pri projektu preureditve čistilne naprave do skupne vsote 391.958,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pogodbe), pod pogojem, da tožeča stranka dejansko nastale stroške izkaže (prim. 5. člen Pogodbe). Ko tožeči stranki ni uspelo do rokov iz že citiranega 7. člena izkoristiti sredstev sofinanciranja za leto 2011 (tretji odstavek 3. člena Pogodbe), za razbremenitev tožene stranke ni bil potreben še odstop od Pogodbe. Njen odstop bi bil potreben le v primeru tistih kršitev Pogodbe, ko bi tožena stranka želela doseči vrnitev že izplačanih sredstev (gl. 9. člen Pogodbe). Za kaj takega pa v danem primeru ne gre, saj je med strankama nesporno, da je določene stroške tožeča stranka uveljavljala upravičeno in tožena stranka ne zahteva njihovega vračila (tj. stroškov projektne dokumentacije, katerih višino in nastanek je tožeča stranka izkazala in niso predmet te pravde). Tožeča stranka je bila torej po Pogodbi upravičena do izplačila sredstev do skupne vsote iz drugega odstavka 3. člena Pogodbe pod pogojem, da jih upraviči, tožena stranka pa je bila v primeru neutemeljenega zahtevka za izplačilo upravičena uveljavljane stroške zavrniti, ne da bi zato morala odstopiti od Pogodbe.

14. Tožeča stranka ob izstavitvi zahtevka toženi stranki za izplačilo sredstev sofinanciranja (še) ni izpolnjevala pogojev, ker gradbene situacije, plačilo katere je zahtevala, še ni plačala svojemu izvajalcu. Zato ni bila upravičena do izplačila sredstev po Pogodbi. Sodišče prve stopnje je v posledici napačne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP) tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker pa je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je izdani sklep o izvršbi razveljavilo tudi v prvem in četrtem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 436. členom ZPP).

15. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti, zato pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na druge pritožbene razloge, ker na odločitev ne bi mogli vplivati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, izrek o stroških temelji na določbah drugega odstavka 165. člena ZPP, 154. člena ZPP in 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra). Tožena stranka je v postopku v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene stroške postopka.

17. Tožena stranka je za postopek pred sodiščem prve stopnje upravičena do 2.263,30 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100 ZodvT), 2.089,20 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102 ZodvT) in 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZodvT), kar znaša 4.372,50 EUR.

18. Za pritožbeni postopek pa se toženi stranki prizna 2.785,60 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3210 ZOdvT) in 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZodvT), kar znaša 2.805,60 EUR.

19. Skupaj je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 7.178,10 EUR stroškov.

20. Odmerjene stroške mora tožeča stranka plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi s 299. členom OZ in 313. členom ZPP).