Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo sporne terjatve kot terjatve, ki ne izvirajo iz dobave toplotne energije za potrebe gospodinjstva, temveč za potrebe obratovanja poslovnega lokala, zato ne pride v poštev krajši enoletni zastaralni rok, temveč petletni zastaralni rok.

Na opredelitev gospodarskega spora ne vpliva kavzalni kriterij, temveč zgolj personalni. To pa pomeni, da kljub temu, da terjatev ne izvira iz razmerja dobave storitve za potrebe gospodinjstva, temveč za potrebe opravljanja gospodarske dejavnosti, ne pomeni, da bi bilo treba predmetni spor opredeliti kot gospodarskega, da bi bil mogoč nadalje skladen zaključek, da ne gre za dobavo energije gospodinjstvu. V zvezi z vprašanjem vrste postopka oziroma stvarne pristojnosti je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo personalni kriterij, v zvezi z materialnopravnim ugovorom zastaranja pa pravilno izključilo enoletni zastaralni rok glede na vsebino sporne terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se ugovor stvarne nepristojnosti sodišča zavrne, s sodbo pa razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. 0002 I 2006/02673-5 z dne 28.12.2006 v 1. in 3. točki izreka v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 757,06 EUR (prej 181.432,00 SIT) in zakonske zamudne obresti od zneskov ter datumov navedenih v izreku sodbe, vsakokrat po obrestni meri za SIT v evrski protivrednosti, preračunano po tečaju zamenjave, ter stroške izvršilnega postopka v znesku 55,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.1.2006 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 49,26 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, Višjemu sodišču v Ljubljani pa predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča dalje do plačila. Poudarja, da je sodišče prve stopnje prvenstveno zakrivilo bistveno kršitev določb postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je odločalo o gospodarskem sporu, za kar pa ni bilo stvarno pristojno. Ker zoper sklep prvostopnega sodišča opr. št. P 200/2007 z dne 29.3.2010 ni bilo posebne pritožbe, se tožena stranka v pritožbi zoper sodbo pritožuje tudi zoper navedeni sklep. Nedvomno se je v lokalu opravljala gospodarska dejavnost, gostinska kava bar, čemur ni oporekala niti tožeča stranka. Da je šlo za negospodinjski odjem jasno izhaja tudi iz porabljene tarifne skupine, kar je navedeno v priloženih listinah – vtoževanih računih. Glede na določila pogojev za nabavo in odjem toplote iz vročevodnega omrežja – iz pravil tožeče stranke pa jasno izhaja, da sta v pravnem razmerju dobavitelj – tožeča stranka in odjemalec toplotne energije, ne pa lastnik lokala. To izhaja iz 17. člena prej navedenih pogojev. Ker iz računov jasno izhaja, da ne gre za gospodinjski odjem, torej za odjem toplote s strani fizične osebe, ampak da je, kot je zatrjevala tožena stranka, v lokalu obratoval kava bar, je jasno, da bi bil lahko odjemalec samo izvajalec gospodarske dejavnosti – kava bar. Prvostopno sodišče je napačno tolmačilo določilo 2. člena navedenih pogojev. Odjemalec toplote je po pogojih namreč lahko vsaka fizična ali pravna oseba, ki je lastnica objekta ali dela objekta, oskrbovanega s toploto in ji dobavitelj dobavlja toploto. Da bi fizična oseba bila odjemalec po pogojih 2. odstavka 2. člena pogojev, bi torej morala biti lastnica objekta in prejemnica dobavljene toplote kumulativno. Tožeča stranka pa niti ni zatrjevala, sploh pa ne dokazala, da bi fizični osebi toženi stranki dobavljala toploto. Le-ta naj bi bila dobavljena v kava bar, torej izvajalcu gostinske dejavnosti, to pa je samostojni podjetnik P. O., ki je imel kava bar L.. Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo – pogoji za dobavo in odjem toplote iz vročevodnega omrežja, kot tudi 481. člen Zakona o pravdnem postopku. Ker je dejansko šlo za gospodarski spor, bi se moralo sodišče izreči za stvarno nepristojno in zadevo odstopiti stvarno pristojnemu sodišču. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da je toploto fizično dobavila v lokal tožene stranke, niti ni dokazala obstoja merilne naprave TŠA 0,25 in vzdrževanje le-te. Tožena stranka je izrecno prerekala, da tožeča stranka ni predložila dokazila o vgrajeni merilni napravi TŠA 0,25 in da jo je izvrševala. Tožeča stranka bi torej morala predložiti dokazilo o tem, kdaj je vgradila napravo in na kakšen način – kakšna vzdrževalna dela je v spornem obdobju od 25.4.2005 do 25.7.2006 izvedla. Ker dokaznemu bremenu ni zadostila, je treba šteti, da svojih trditev ni dokazala in bi moralo sodišče odločiti na podlagi pravil o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. Ker tudi ni dokazano, da je bila v lokal tožene stranke dobavljena toplota, je sodišče napačno zaključilo, da šteje pogodbeno razmerje za sklenjeno z dnem dobave toplote. Tožeča stranka bi morala trditi, kdaj je toploto dobavila in zato predložiti dokazila. Tega ni dokazala, zato je tudi zaključek sodišča neobrazložen. Sodišče je tako storilo bistveno kršitev določb iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima pomanjkljivost, zaradi katere se je ne da preizkusiti in sicer glede odločilnih dejstev – dobave toplote v času od 24.5.2005 do 25.7.2006. Sodišče se je namreč neutemeljeno oprlo na listine iz leta 1989 – zapisnik o pričetku poskusnega obratovanja, pri čemer pa iz samega naslova izhaja, da je šlo za preizkusno obratovanje. 19. člen pogojev za dobavo in odjem toplote v 1. odstavku določa, da je pogodba sklenjena za nedoločen čas, razen, če se dobavitelj in odjemalec ne dogovorita drugače. V tem primeru sta se pravdni stranki dogovorili drugače, očitno je šlo samo za preizkusno obratovanje, saj je bilo obratovanje sklenjeno pod pogojem, da bo kontrolirana odjemna moč. Sodišče se je tudi neutemeljeno oprlo na soglasje h gradnji in priključitvi na vročevodno omrežje, saj gre za listine iz leta 1996 in tudi iz 2. točke navedenega soglasja jasno izhaja, da bo priključitev toplotnih naprav možna v letu 1996 samo za ogrevalno sezono 1996/97 (5. točka soglasja). Tako se navedeno soglasje, na katero se sodišče sklicuje, ne nanaša na sporno obdobje – 25.4.2005 do 25.7.2006, temveč na sezono 1996/1997. Tudi v tem delu ima sodba pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus, saj so razlogi, ki jih sodba podaja glede odločilnih dejstev v nasprotju z listinami – prej navedenim zapisnikom in soglasjem in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče se je neutemeljeno oprlo tudi na projekt F. P. iz leta 1992, na katerega se sicer tožeča stranka niti ni sklicevala in ga povzemala, saj iz projekta ne izhaja, kakšna je skupna priključna moč, saj je prav od skupne priključne moči odvisno, ali priključna moč tožene stranke, sicer izdana na podlagi soglasja iz leta 1996, predstavlja 12,83 % delež celotne priključne moči toplotne postaje. Splošno znano namreč je, da določeni lokali z leti ne obratujejo več, oziroma da se lokali povečajo tudi na račun zimskih vrtov, kar je bilo tudi v primeru tožene stranke oziroma da se spreminja število in moč vgrajenih grelnih teles. Sicer pa je iz spornih računov razvidno, da naj bi bil obračun količine dobavljene toplote opravljen na podlagi dejanske porabe, kar je tožena stranka zatrjevala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, to pa je v izrecnem nasprotju z navedbo na istih računih, da je delež odjemalca izražen v odstotkih – 12,83 %. Prvostopno sodišče je tako ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi listin – računov, ki za obračun zatrjevane dobavljene toplotne energije navajajo tako obračunano količino dobavljene toplotne energije, kot odstotek celotne dobavljene toplotne energije. Prvostopno sodišče se glede na opozorjeno nelogičnost na računih ni izjasnilo, zato prvostopna sodba v tem delu nima razlogov o odločilnem dejstvu in je tako tudi tu podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi je protispisen zaključek sodišča, da tožena stranka tožeči stranki ni dostavila projekta F. P., v kolikor ne bi bila v razmerju in prejemala toplotne energije. Projekt je namreč šele pogoj, da pride do pogodbenega razmerja. Tožeča stranka pa ni dokazala, da bi po navedenem projektu bila v pogodbenem razmerju in bi toženi stranki dobavljala toplotno energijo. Pritožnik opozarja tudi na določbo 48. člena Zakona o varstvu potrošnikov, ki v 1. točki dobaviteljem energije in vode nalaga, da morajo potrošniku ceno obračunavati po dejanski dobavi, izkazani na njegovem merilnem mestu, če pa to ni mogoče, pa obračunavati dobavljeno količino na osnovi med lastniki dogovorjenih razmerij ali drugega s predpisi opredeljenega razmerja. Glede na 2. odstavek istega člena se sicer način merjenja za dobavljeno energijo in vodo lahko določi v posebnem področnem predpisu. Upoštevaje, da delilnik stroškov med lastniki očitno ni bil narejen – 12,83 % je namreč enostransko in brez pravne podlage določila sama tožeča stranka, bi morala tožeča stranka odjemalcem stroške dobave toplote zato obračunati po enakih deležih v skladu z zadnjim odstavkom 20. člena pogojev. Predložiti bi morala tudi dokazilo, koliko je vseh odjemalcev, česar pa ni storila. Tožena stranka pa je že v ugovoru zahtevala, da tožeča stranka izkaže, na kakšni podlagi od tožene stranke zahteva plačilo 12,83 %. Ker sodišče glede računov vtoževanih iz naslova priključne moči ni podalo razlogov, je zato tudi v tem delu storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačen je zaključek, da naj bi bilo iz izpovedi tožene stranke razvidno, da je bil prostor ogrevan. Izpoved tožene stranke je namreč jasna in sicer, da sekundarni prostori moški in ženski WC za stranke in osebje, skladiščni prostor in hodnik nikoli niso bili ogrevani in je iz tega razloga tudi pojasnila, da izračun 12.100 W ni pravilen. Že iz tega razloga je tako očitno, da je sodišče napačno razširilo izpoved brez podlage tudi na sporno obdobje in na celotne vse prostore poslovnega lokala, česar pa sama tožena stranka nikoli ni izpovedala, zlasti pa ni izpovedala, da bi bil v kritičnem času lokal ogrevan, prav nasprotno, da ni prejela niti vtoževanih računov, pa tudi ne toplotne energije v letu 2002 in 2003, ko je bila izdana začasna odredba. Tudi je izpovedala, da po izdaji začasne odredbe toplote ni prejemala in da je bil predmetni lokal od aprila 2005 do 1.8.2006 zaprt. Tožeča stranka tej izpovedi ni oporekala, zato je potrebno šteti zatrjevana dejstva kot dokazana. Zaključek sodišča pa je v tem smislu protispisen, saj je izpoved tožeče stranke v izrecnem nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe in je tudi v tem delu sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče je napačno zaključilo, da bi tožena stranka morala dokazati, da ji toplotna energija ni bila dobavljena. Zatrjevala je negativno dejstvo, ki ga za obdobje nazaj ni mogla fizično dokazati drugače, kot s svojo izpovedjo, s svojo izpovedjo pa je svojo trditev v celoti potrdila. Dokazno breme, da je bila celotna energija v spornem obdobju dobavljena toženi stranki, je bilo tako v celoti na strani tožeče stranke, ki pa tega dokaza ni zmogla. Zaključek sodišča, da toženec svojo izpovedbo prilagaja potrebam postopka, je neutemeljen, saj iz izpovedi tožene stranke jasno izhaja, da je bil lokal odprt samo malo poleti, kar je logično, saj poleti ogrevanje ni potrebno. Napačen je zaključek, da gre za dokazljivo negativno dejstvo, saj je šlo za dokazljivo pozitivno dejstvo, pri čemer pa je bilo dokazno breme na strani tožeče stranke, ki dobave toplotne energije v lokal tožene stranke ni zmogla. Neutemeljeno je akceptirana trditev tožeče stranke, da je skupna toplotna postaja moči 94.340 W, pri čemer tožeča stranka za svojo trditev ni predložila nobenega dokaza. Tožena stranka je že v ugovoru zahtevala, da upnik predloži pogodbo o dobavi energije, iz katere bo izhajalo, s kom vse je sklenjena pogodba za dobavo energije na številki merilnega mesta 1467 4. Gre za skupno toplotno postajo in bi zato tožeča stranka s predložitvijo vseh pogodb dokazala, kakšno skupno priključno moč dejansko ima skupna toplotna postaja. Ker tega ni predložila, tudi svoje trditve glede skupne priključne moči ni dokazala. Listina – opis skupne priključne moči na toplotni postaji 1467 4-je namreč interna enostranska listina tožeče stranke in bi tožeča stranka morala dokazati točnost skupne priključne moči s priložitvijo pogodb z ostalimi odjemalci, česar pa ni storila. Neutemeljeno se sodišče sklicuje, da naj bi tožena stranka vedela, na kakšen način in v kakšnem odstotku ji bo odmerjena toplotna energija, pri čemer se je sklicevalo na pozive za podpis pogodbe, z dne 14.4.1989, 6.4.1989 in 30.10.1996. Tožeča stranka bi morala predložiti dokazila, kakšne storitve vzdrževanja je opravila. Ker je sodišče štelo, da je tožeča stranka dokazala vzdrževanje s tem, ko se je sklicevala na člene tarifnega sistema in pogoje za dobavo in odvzem toplote, pa seveda ni ponudilo razlogov glede pravnorelevantnih dejstev, zato je tudi v tem delu storjena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačno je uporabljeno materialno pravo tudi v delu, kjer je zavrnjen ugovor zastaranja. Sodišče je očitno uporabilo različne vatle, ko je presojalo, ali je šlo za gospodinjski oziroma negospodinjski odjem. Zavrnjen je ugovor tožene stranke glede stvarne nepristojnosti, ker je zatrjevano, da je šlo za pravno razmerje med toženo stranko kot fizično osebo. V tem primeru pa bi šlo za gospodinjski odjem, saj fizična oseba P. O. ne opravlja gostinske dejavnosti in bi torej moralo sodišče šteti, da je terjatev tožeče stranke zastarana. Končno tožena stranka opozarja, da dejstva, ki je bilo že predhodno v pritožbi izpostavljeno, da tožeča stranka ni dokazala, koliko je skupna priključna moč, jasno izhaja tudi iz dejstva, da v letih od 1991 do 1996, to je v času, ko je že razpolagala s projektom F. P., iz katerega izhaja priključna moč lokala v lasti tožeče stranke in sicer 12.100 KW, ni zaznala presežka skoraj 6.000 KW mesečno, iz česar jasno izhaja, da zatrjevana skupna priključna moč toplotne postaje ni niti dokazana niti preverljiva, ker tožeča stranka preprosto ni predložila ustreznih dokazil. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba ni utemeljena.

- k pritožbi zoper sklep V skladu z določbo 2. točke 1. odstavka 481. člena ZPP se pravila o postopku v gospodarskih sporih uporabljajo tudi v primerih, ko gre za spore iz pravnih razmerij, ki so nastala med samostojnimi podjetniki posamezniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti in osebami iz 1. točke tega člena (med te osebe spadajo gospodarska družba, zavod (vključno javni zavod), zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost). V konkretnem primeru pa predstavlja na eni strani tožečo stranko – gospodarska družba, toženo stranko pa predstavlja fizična oseba in torej ne samostojni podjetnik posameznik. Ker v skladu z navedeno določbo velja tako kavzalni kot tudi personalni kriterij, slednjemu ob povedanem pa ni zadoščeno, v konkretnem sporu torej ne veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Zato je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, ki se je izreklo za stvarno pristojno v tej pravdi, pravilna. Ni izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožnik. Zato je bilo treba pritožbo zoper sklep zavrniti in sklep potrditi (353. člen ZPP).

- k pritožbi zoper sodbo Konkretni spor je spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta oziroma višina tožbenega zahtevka, ki se nanaša na denarno terjatev, ne presega 2.000,00 EUR (443. člen ZPP). V skladu z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP pa se sodba v sporu majhne vrednosti sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnik pa v sicer obširni pritožbi dejansko izpodbija zgolj dokazno oceno sodišča prve stopnje glede pravno ključnih spornih okoliščin in sicer: da je med pravdnima strankama obstajalo pogodbeno razmerje glede dobave toplotne energije, da je bila vgrajena merilna naprava TSA 025 in da je bila vzdrževana, da je tožena stranka priključena na ogrevalno omrežje, da je bila v spornem obdobju dobavljena toplotna energija toženi stranki in če je bila, v kakšnem obsegu je bila, oziroma kakšne storitve je opravila za toženo stranko tožeča stranka, kakšna je nadalje skupna priključna moč v objektu, kjer se nahaja poslovni lokal tožene stranke in kakšen delež priključne moči odpade na toženo stranko ter kakšna je delitev oziroma ključ delitve dogovorjen v objektu, kjer se nahaja lokal tožene stranke oziroma da je bil dogovorjen in da zato tožeča stranka ni bila dolžna na drug način oziroma v manjši višini zaračunavati toplotno energijo toženi stranki (po enakih deležih in ne po priključni moči). Glede vseh teh okoliščin pa pritožnik sicer zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko očita, da se sodišče do nanizanih pravotvornih dejstev sploh ni izrekalo oziroma naj bi tudi napačno povzemalo v razloge izpodbijane sodbe dokazne listine oziroma izpovedbe pravdnih strank. Takšnih kršitev pa pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje se je namreč do vseh nanizanih pravnoodločilnih dejstev opredelilo in tudi ni povzemalo vsebine listin oziroma vsebine izpovedb pravdnih strank v nasprotju z vsebino listin oziroma v nasprotju z izpovedbami pravdnih strank. Dejansko poskuša pritožnik s tovrstnimi očitki, natančno povzetimi zgoraj pri povzetku pritožbenih trditev, posredno uveljaviti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa v sporih majhne vrednosti, kot že omenjeno, ni mogoče uveljavljati. Pritožbeno sodišče je tako moralo izhajati iz v izpodbijani sodbi sprejete dokazne ocene, na podlagi katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tudi v spornem obdobju tožeča stranka toženi stranki dobavljala toplotno energijo, da je med njima obstajalo pogodbeno razmerje o dobavi toplotne energije, da iz izstavljenih računov izhaja dogovorjeni način obračunavanja dobavljene toplotne energije na podlagi pravilno izračunane priključne moči. Zato se sicer sodišče druge stopnje sklicuje na dejanske razloge izpodbijane sodbe, ki predstavljajo podlago za pravilno uporabo materialnega prava, glede na glavne pritožbene očitke pa sicer še dopolnilno pojasnjuje: Sodišče prve stopnje je na podlagi zapisnika o pričetku poskusnega obratovanja z dne 18.4.1989 lahko ugotovilo, da je bil z njegovim podpisom potrjen začetek odjema, pa čeprav tedaj „zgolj“ poskusni ter je nato trajal naprej, tudi v spornem obdobju. Smiselno enako velja za soglasje, z dne 2.8.1996, ki izkazuje priključitev na vročevodno omrežje že v letu 1996. Nobenih nasprotij med vsebino listin in njihovimi povzetki v razlogih ni, slednji pa so tudi v tem delu jasni in omogočajo preizkus sodbe. Prav tako so korektno povzete v razlogih listine: projekt F. P. in računi, ki izkazujejo obračun na podlagi deleža odjemalca v višini 12,83 % (primerjaj 1. odstavek na 8. strani sodbe z izpovedbami na zapisniku z dne 29.3.2010). Korektno je povzeta tudi izpovedba tožene stranke v zvezi z ogrevanjem prostorov. Zato tudi v tem delu ni storjena procesna kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je bila tudi v spornem obdobju dobavljena energija v prostore tožene stranke, pa izhaja tudi iz pravilne uporabe dokaznega bremena ter logične presoje, da, če je tožeča stranka dobavljala tedaj toplotno energijo vsem ostalim etažnim lastnikom do skupne toplotne postaje, jo je nujno dobavila tudi tožencu (glej razloge v istem odstavku prvostopne sodbe). Očitane procesne kršitve iz 14. točke torej tudi tu prav tako ni.

Pritožnik nadalje zmotno meni, da neoporekanje izpovedbam stranke pomeni priznanje zatrjevanega dejstva, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati oz. se do te procesne okoliščine opredeliti. Sistem afirmativne litiskontestacije iz določbe 2. odstavka 214. člena ZPP namreč velja le za strankine trditve in ne tudi za izvedene dokaze z zaslišanjem strank. Torej očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi tu ni.

Res se sicer sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do okoliščine, da je na računih tudi navedba – „po dejanski porabi“ – vendar pa tudi tu gre za v tem sporu majhne vrednosti nedopusten dokazni očitek - nepravilno presojo listine – in ne za očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na določbo 48. člena Zakona o varstvu potrošnikov in zadnjega odstavka 20. člena pogojev zaračunavati stroške dobave toplotne energije glede na to, da naj bi delilnik stroškov predstavljal enostranski akt tožeče stranke, so v nasprotju z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil med strankama dogovorjen delilnik, dokazna ocena pa tudi v tem delu oprta na presojo v razlogih sodbe navedenih listin, in so torej prav tako v sporu majhne vrednosti nedopustni. Dejanske narave so tudi nadaljnji pritožbeni očitki: da je toženec prilagajal svoje izpovedbe potrebam postopka, da je listina izpis skupne priključne moči na toplotni postaji 1467 4-interna enostranska listina tožeče stranke in bi zato morala tožeča stranka dokazati točnost skupne priključne moči s predložitvijo pogodb z ostalimi odjemalci, nedokazanost te okoliščine pa naj bi izhajala tudi iz dejstva, da v letih 1991 do 1996 tožeča stranka ni zaznala presežka v obsegu 6.000 KW mesečno, da se pozivi na podpis pogodbe ne nanašajo na sporno obdobje ter da tožeča stranka ni dokazala, kakšne storitve vzdrževanja je opravila. Tudi z vsemi temi trditvami pritožnik poskuša dejansko omajati trdnost prvostopnih dokaznih argumentov, oprtih na izvedene dokaze.

Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek materialnopravne narave. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo sporne terjatve kot terjatve, ki ne izvirajo iz dobave toplotne energije za potrebe gospodinjstva, temveč za potrebe obratovanja poslovnega lokala. Zato ne pride v poštev krajši enoletni zastaralni rok, temveč petletni zastaralni rok, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Takšen zaključek pa tudi ni v nasprotju z opredelitvijo prvostopnega sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za gospodarski spor. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno – upoštevaje personalni kriterij – v sporni pravdi ne gre za gospodarski spor, temveč za navaden civilnopravni spor. Na takšno opredelitev ne vpliva kavzalni kriterij, temveč zgolj personalni. To pa pomeni, da kljub temu, da terjatev ne izvira iz razmerja dobave storitve za potrebe gospodinjstva, temveč za potrebe opravljanja gospodarske dejavnosti, ne pomeni, da bi bilo treba predmetni spor opredeliti kot gospodarskega, da bi bil mogoč nadalje skladen zaključek, da ne gre za dobavo energije gospodinjstvu. Prvostopno sodišče tako torej ni uporabilo dvojnih oziroma protislovnih meril. V zvezi z vprašanjem vrste postopka oziroma stvarne pristojnosti je pravilno uporabilo personalni kriterij, v zvezi z materialnopravnim ugovorom zastaranja pa pravilno izključilo enoletni zastaralni rok glede na vsebino sporne terjatve.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo in potrditi tudi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).