Jedro

V času odločanja prvostopnega davčnega organa ZDavP ni vseboval določbe, ki bi prepovedovala odpis ali odlog plačila obveznosti prometnega davka. Prepoved, ki je določena v 93. členu ZDavP namreč ne vključuje te vrste davka. Zato bi prvostopni davčni organ moral tožnikovo vlogo za zadržanje izvršitve odločbe o obveznosti prometnega davka obravnavati tudi na podlagi 89. člena ZDavP, ki je splošna določba, ki ureja odpis in odlog davčnega dolga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.4.2001, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo, izdano v postopku odločanja o tožnikovi pritožbi zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L. z dne 23.12.1997, je tožena stranka v izreku navedla, da se zavrne navedena prvostopna odločba, s katero je bilo odločeno, da se tožnikovi vlogi ne ugodi in ne odloži prisilna izterjava z odločbo naloženega prometnega davka in zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik v vlogi z dne 3.11.1997 navedel, da vlaga prošnjo za zadržanje izvršitve odločbe, s katero mu je bila naložena obveznost plačila prometnega davka v znesku 412,503,00 SIT z zamudnimi obrestmi v znesku 3.164.440,00 SIT, ker skupen znesek močno presega njegovo osebno premoženje in da nima sredstev za poravnavo dolga. Prvostopni organ je tožnikovo vlogo obravnaval po 2. odstavku 20. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP), glede na njeno vsebino pa bi jo moral tudi po 89. členu ZDavP. V času odločanja prvostopnega davčnega organa ZDavP namreč ni določal, da prometnega davka ne bi bilo mogoče odpisati oziroma odložiti. Določba 231a člena ZDavP je začela veljati s spremembami in dopolnitvami ZDavP-A (Uradni list RS, št. 87/97), vendar se je začela uporabljati šele 1.1.1998. V 93. členu ZDavP ni navedbe, da se ureditev tega člena nanaša tudi na prometni davek. Prvostopni davčni organ tožnika ni pozval k razjasnitvi vsebine njegove vloge, ker jo je obravnaval le po določbi 20. člena ZDavP je bistveno kršil določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, 208. člen), ker ni odločil o vseh tožnikovih zahtevkih. Prvostopni davčni organ ni obrazložil ocene, da tožnikovi pritožbi ne bo mogoče ugoditi, zato je njegova odločitev neobrazložena. Vendar to ne more vplivati na odločitev, ker sta v upravnih spisih tudi odločba o pritožbi in sodba upravnega sodišča. Tožena stranka ni presodila tožnikove vloge glede na 89. člen ZDavP, tudi sama pa je storila novo bistveno kršitev postopka s tem, ko je navedla napačen izrek.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo, da bi bilo mogoče prometni davek ob odločanju prvostopnega davčnega organa odpisati, odložiti oziroma dovoliti njegovo obročno plačevanje. Prometni davek je bil vseskozi izvzet iz ugodnosti popolnega ali delnega odpisa davčnega dolga, zato uporaba napačne terminologije v 1. točki 93. člena ZDavP ne more biti upoštevna.

Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da sprejme stališče, da prometnega davka tudi ob izpolnjevanju 89. člena ZDavP ni bilo mogoče odpisati, odložiti oziroma dovoliti obročnega plačevanja.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Pravilna je presoja, da so bile v upravnem postopku storjene bistvene kršitve določb postopka. Iz odločbe tožene stranke izhaja, da je njen izrek napačen in ne sledi predmetu upravnega postopka, ki je naveden v drugih sestavnih delih odločbe, da bi bila ta napaka popravljena, v predloženih spisih ni podatkov. Glede na vsebino tožnikove vloge, ki je v upravnih spisih in jo sodišče prve stopnje pravilno povzema, bi tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopni davčni organ moral tožnikovo vlogo obravnavati še po 89. členu ZDavP in ugotoviti, ali je mogoče davčni dolg odpisati, odložiti njegovo plačilo ali določiti obročno plačevanje.

Ni pravilno stališče tožene stranke, da za obravnavano zadevo ureditev 89. člena ZDavP ni upoštevna. V času, ko je tožnik vložil vlogo (štampiljka o prejemu ima datum 3.11.1997) in prvostopni organ o njej odločil (prvostopna odločba ima datum 23.12.1997), ZdavP še ni vseboval določbe, ki bi prepovedovala odpis, odlog ali dovolitev obročnega plačevanja prometnega davka. Dopolnitev, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, to je ureditev 231.a člena je začela, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, veljati 30.12.1997, uporabljati pa se je začela 1.1.1998. Zato ni mogoče razlagati, da učinkuje za nazaj. Tudi določbe 93. člena ZDavP, ki izrecno našteva vrste davkov, za katere ni mogoče uporabiti odpisa (razen iz razloga neizterljivosti), odloga niti obročnega odplačevanja, ni mogoče širše razlagati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.