Jedro

Da bi sodišče lahko presodilo, ali je pogodbeni pogoj ničen, bi morala toženka za to ponuditi ustrezna dejstva.

Ker gre za spor majhne vrednosti, ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbi ni mogoče izpodbijati, seveda pa še tem manj na novo oz. prvič navesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da tožnici v 8 dneh plača 163,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2019 dalje do plačila, v plačilo pa ji je naložilo tudi tožničine pravdne stroške, in sicer 277,99 EUR.

2. Odločitev temelji na navedbah tožnice, ki jih toženka ni prerekala, in sicer da je slednja s tožnico 2. 12. 2012 sklenila pogodbo za letno neomejeno uporabo njenih vadbenih centrov, ki se je glede na določila pogodbe vsakič podaljša za 6 mesecev, če stranka mesec pred iztekom pisno ne izjavi, da tega ne želi. Pogodbeno razmerje je na ta način trajalo do 30. 6. 2019, toženka pa ni plačala zapadlih obrokov vadnine za čas od 1. 1. 2019 do 30. 6. 2019. 3. Zoper sodbo se je toženka pritožila. Navaja, da je pogodbeno določilo, ki daje podjetju pravico do podaljševanja pogodbe, če potrošnik v nerazumno kratkem roku ne izrazi nasprotno, po določbi 1. in 3. odst. 24. čl. Zakona o varstvu potrošnika, nično, ker velja za nepoštenega. Sklicuje se na zadevo VS RS II Ips 219/2015 in VSL I Cp 80/2019. 4. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev; pritožbenim navedbam ugovarja kot novotam.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Drži sicer, kar pritožnica nekoliko nenatančno navaja, da namreč Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) določa, da so pogodbeni pogoji, ki so nepošteni do potrošnika, nični (23. čl. ZVPot), in da se šteje za nepošten pogodbeni pogoj med drugim zlasti določba, ki daje podjetju pravico do podaljševanja pogodbe, sklenjene za določen čas, kadar je rok, v katerem lahko potrošnik izrazi željo, da ne bo podaljšal pogodbe, nerazumno kratek (predzadnja alineja 3. odst. 24. čl. ZVPot). Vendar pa je tako (le) ob izpolnjenosti pogojev iz 1. odst. 24. čl. ZVPot: če pogodbeni pogoji v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. V tem primeru se namreč šteje, da so pogodbeni pogoji, navedeni primeroma v 3. odst. 24. čl. ZVPot, nepošteni.

7. Da bi sodišče lahko presodilo, ali je pogodbeni pogoj ničen, bi morala toženka za to ponuditi ustrezna dejstva. Sodišče je v pravdnem postopku namreč vezano na navedbe in predloge pravdnih strank. Ne zadošča, da je predložena sporna pogodba. Iz nje namreč samo po sebi ne izhaja ničnost njenih določil, pač pa bi morala toženka to tudi (dejansko, dejstveno) utemeljiti. Tega ne stori, šele v pritožbi zatrdi, da je določilo, na podlagi katerega je domnevno nastala sporna terjatev, nično.

8. Ker gre za spor majhne vrednosti, se sodba lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). To pomeni, da ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbi ni mogoče izpodbijati, seveda pa še tem manj na novo oz. prvič navesti. Pritožbeno sodišče je na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje torej vezano, zato toženki tudi ne pomaga sklicevanje na sodno prakso, ki naj bi potrjevala njena pravna stališča. Že mogoče, da jih, vendar vsakič na podlagi ustrezno ugotovljenega konkretnega dejanskega stanja.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožničinih navedb odločilo pravilno, ko je zahtevku ugodilo, z obrestmi, ki so posledica zamude, vred (9. čl., 1. odst. 239. čl., 1. odst. 299. in 378. čl. Obligacijskega zakonika).

10. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).