Jedro

Nadalje pritožba neutemeljeno izpostavlja okoliščino, da bi morala tožeča stranka poleg ugotovitvenega zahtevka postaviti tudi dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj gre v primeru nastanka solastnine na podlagi drugega odstavka 48. člena SPZ za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla. V obravnavani zadevi ni bila vložena tožba na podlagi drugega odstavka 48. člena SPZ, čeprav je moralo sodišče prve stopnje zahtevek obravnavati na tej podlagi, pač pa tožba na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni A. A. ne spada del sporne nepremičnine. To pomeni, da je pravovarstveni cilj takšne tožbe v skladu z določbami 212. člena ZD dosežen zgolj z ugotovitvijo, da določen del sporne nepremičnine ne spada v zapuščino in slednji ni predmet dedovanja. Na kak način bo tožeča stranka v takšnem primeru dosegla vpis solastninske pravice v zemljiško knjigo, ko je bilo ugotovljeno, da določen del nepremičnine ne spada v zapuščino, ker naj bi tožeča stranka na tem delu pridobila solastninsko pravico, je drugotnega pomena v predmetni pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugotovilo, da v zapuščino po pokojni A. A., nazadnje stanujoči L., umrli ... 2020, ne spada 34/51 % nepremičnine parc. št. 2500 k.o. ... V točki II izreka je tožbeni zahtevek v delu nad 34/51 % od vtoževanega deleža 35 % (35/100) kot neutemeljen zavrnilo. V točki III izreka pa je odločilo o povračilu stroškov postopka, in sicer je toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki 4.339,47 EUR stroškov postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da le-to vlaga iz razloga, ker sodišče s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke, ki so bili predmet postopka. Tožeča stranka je namreč poleg primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka vložila tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da toženci stranki ne pripada razlika do nujnega deleža glede na oporočna razpolaganja zapustnice A. A. po oporoki št. IO 17/16 z dne 8. 7. 2016, ker oporočna razpolaganja zapustnice, upoštevajoč že izplačan del zapuščine za življenja zapustnice, presegajo vrednost nujnega deleža, ki bi šel toženi stranki. Tožeča stranka je namreč s pripravljalno vlogo z dne 23. 2. 2022 tožbeni zahtevek modificirala le v primarnem delu ter v delu podrejenega tožbenega zahtevka, nespremenjena pa sta ostala preostala tožbena zahtevka na ugotovitev, da toženi stranki ne pripada razlika do nujnega deleža glede na oporočna razpolaganja zapustnice ter tožbeni zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov. Pritožba se naj šteje tudi kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

3. Tožena stranka pa s pritožbo izpodbija sodbo v točkah I in III izreka ter uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče napačno štelo, da je bil sklenjen dogovor o ustanovitvi solastnine, saj je tožeča stranka sama v postopku izpovedala, da bo slednje uredila z bratom po smrti. Sodišče tako ne bi smelo odločiti mimo te izjave tožeče stranke, zato obstaja nasprotje med razlogi sodbe in listino, posledično pa se sodbe ne da preizkusiti. Nadalje je tožeča stranka v tožbi postavila tako primarni kot podrejeni zahtevek zgolj kot ugotovitveni, ni pa postavila tudi zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi prišlo do vpisa lastninske pravice tožeče stranke v zemljiško knjigo, saj gre za zahtevek po drugem odstavku 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tožeča stranka namreč s samo ugotovitveno sodbo še ne bo pridobila lastninske pravice, prav tako bo v zapuščinski postopek spadal zgolj del, za katerega je sodišče ugotovilo, da ni izločen iz zapuščine.

Pritožba še opozarja na nesklepčnost tožbe tako primarnega kot tudi podrejenega tožbenega zahtevka ter navaja, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago, saj tožeča stranka ni zatrjevala skupnega ustvarjanja na celotnem zapustnikovem premoženju. Sodišče prve stopnje se je tudi oprlo zgolj na en račun v znesku 1.464,78 EUR, zato bi znašal delež tožeče stranke na nepremičnini le 1,76 %, pri čemer pa so bile tudi priče, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, prijateljsko povezane s tožnico.

4. Pravdni stranki sta v odgovorih na pritožbi grajali navedbe iz pritožb nasprotne stranke in se zavzemali za njune zavrnitve.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

**K pritožbi tožene stranke:**

6. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba pa uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki ni del uradnega preizkusa. Pri tem navaja, da je sodišče odločilo mimo izjave tožeče stranke, ki je zaslišana kot stranka izpovedala, da jo je mama večkrat pozivala, da se nepremičnina že za časa življenja zapustnice prepiše na tožečo stranko, vendar je slednja prepis lastništva zavračala z navedbo, da bosta slednje že uredila z bratom po mamini smrti. Sodišče prve stopnje te izpovedbe tožeče stranke niti ni omenilo, takšna tožničina izpovedba pa je v očitnem nasprotju z vsebino listine (zapisnikom o zaslišanju), torej v nasprotju s trditvami tožnice in je tako v tem delu v odločilnem dejstvu očitno nasprotje med razlogi sodbe in listino v spisu.

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

8. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka zaslišana na glavni obravnavi res izpovedala, kot navaja pritožba, da bo prenos lastništva uredila z bratom po mamini smrti. Vendar pa okoliščina, da je tožeča stranka zavračala prepis lastništva še za časa življenja njene mame, ne vpliva na s strani tožeče stranke zatrjevano dejstvo, da je obstajal dogovor o tem, da tožnica vlaga svoja sredstva v sporno nepremičnino parc. št. 2500 k.o. ..., ter da je med njo in pokojnim očetom ter mamo obstajal dogovor, da se ji za del vloženih sredstev prizna solastninska pravica. Zgolj neizvedba prenosa lastništva na sporni nepremičnini še za časa maminega življenja torej ne pomeni, da med strankami ni obstajal dogovor o pridobitvi solastninske pravice v smislu drugega odstavka 48. člena SPZ. Slednji določa, da na nepremičnini nastane solastnina, če se o tem dogovorita lastnik in graditelj, ki postavi, prizida ali izboljša zgradbo. Zato tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje te izpovedbe tožnice ni omenilo v razlogih prve stopnje, ni moglo vplivati na odločitev v zadevi, v posledici česar bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Nadalje so neutemeljena pritožbena zatrjevanja o nesklepčnosti tožbe. Tožena stranka tako kot pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne navede, v čem naj bi bila tožba nesklepčna. V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo, s katero je zahtevala izločitev dela nepremičnine parc. št. 2500, k.o. ... iz zapuščine po njeni pokojni mami. Pri tem je zatrjevala, da je prizidek z nadzidavo nad garažo in kletnim prostorom financirala in uredila od leta 2002 do 2005, pri čemer je vrednost prizidka ocenila na 24.800,00 EUR, vrednost ostale adaptacije v nepremičnino pokojnih staršev (zamenjava strehe) pa 10.000,00 EUR. Po ugovoru nesklepčnosti iz odgovora na tožbo je nato tožnica v pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2021 jasno navedla, da je tožnica zgradila in financirala dve sobi nad garažo ter jedilnico nad podaljškom plošče nad izkopom za klet, kot tudi adaptacijo na že zgrajeni stanovanjski stavbi, kjer je tožnica v celoti naredila novo ostrešje, hkrati na prizidku z delno zamenjavo rušta z v celoti položeno novo kritino, žlebove in znotraj stanovanjske hiše obnovljeno kopalnico, WC z obnovljeno inštalacijo, stensko in talno keramiko, sanitarno keramiko z dvoje PVC oken in novimi okenskimi policami. S tem in z zatrjevanjem vrednosti vlaganj ter predloženimi in predlaganimi dokazi je zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu iz drugega odstavka 48. člena SPZ. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno obravnavalo tožbo kot sklepčno.

10. Kar se tiče nadaljnjih pritožbenih zatrjevanj, da so iz navedenih razlogov nesklepčni tudi podrejeni tožbeni zahtevki, pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da so te pritožbene navedbe pravno nerelevantne, ker je sodišče prve stopnje odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, zato se mu do utemeljenosti oziroma neutemeljenosti ter drugih vprašanj v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom ni bilo treba opredeljevati (tretji odstavek 182. člena ZPP).1

11. Nadalje pritožba neutemeljeno izpostavlja okoliščino, da bi morala tožeča stranka poleg ugotovitvenega zahtevka postaviti tudi dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj gre v primeru nastanka solastnine na podlagi drugega odstavka 48. člena SPZ za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla. V obravnavani zadevi ni bila vložena tožba na podlagi drugega odstavka 48. člena SPZ, čeprav je moralo sodišče prve stopnje zahtevek obravnavati na tej podlagi, pač pa tožba na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni A. A. ne spada del sporne nepremičnine. To pomeni, da je pravovarstveni cilj takšne tožbe v skladu z določbami 212. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) dosežen zgolj z ugotovitvijo, da določen del sporne nepremičnine ne spada v zapuščino in slednji ni predmet dedovanja. Na kak način bo tožeča stranka v takšnem primeru dosegla vpis solastninske pravice v zemljiško knjigo, ko je bilo ugotovljeno, da določen del nepremičnine ne spada v zapuščino, ker naj bi tožeča stranka na tem delu pridobila solastninsko pravico, je drugotnega pomena v predmetni pravdi.

12. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nato nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Tako je skrbno, natančno in v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP2 pravilno ocenilo pravno relevantne dokaze. Na podlagi skladnih izpovedb prič B. B., C. C., D. D. in E. E., na podlagi izpovedb strank in ocene predloženih listin, predvsem oporoke, ki jo je naredila pokojna mama tožeče stranke, iz katere izrecno izhaja, da je slednja sama financirala prizidek nad garažo, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka dokazala vlaganja v sporno nepremičnino ter tudi dogovor o priznanju solastninske pravice zaradi vlaganj. Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo relevantna zatrjevanja tožene stranke, ki so se nanašala na okoliščino, da naj bi pokojni oče tožeče stranke financiral gradnjo prizidka od prodane nepremičnine na Hrvaškem, saj je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 5. 1. 2001 ugotovilo, da je celotna kupnina za to nepremičnino znašala 1.600,00 EUR ter tako prejeti znesek ni predstavljal večje vrednosti. Ob tem tudi ne držijo navedbe tožene stranke iz pritožbe, da so priče, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, prijateljsko povezane s tožnico. Kot izhaja iz podatkov spisa, sta bili dve priči, B. B. in E. E. bratranec in sestrična obeh pravdnih strank, D. D. pa je bila prijateljica zapustnice in ne prijateljica tožeče stranke. Ob tem ko so te priče skladno potrdile potrdile navedbe tožeče stranke, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi podvomilo v njihovo nepristranskost in svoje odločitve ne bi oprlo na njihove izpovedbe.

13. Kar se tiče pritožbenih zatrjevanj, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na en račun v znesku 1.464,78 EUR in bi torej delež tožnice znašal le 1,76 %, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev sodišča o ugotovitvi deleža, ki ne spada v zapuščino, temelji na izvedenskem mnenju F. F., kateremu niti tožeča, niti tožena stranka v postopku nista ugovarjali. Zato so pritožbena zatrjevanja v smeri, da delež tožnice ne znaša ugotovljenih 34,51 %, temveč 1,76 %, neutemeljene.

14. Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje in jih v izogib ponavljanju tudi povzema kot svoje, pri čemer še dodaja, da je v zvezi z veljavnostjo oporoke na pravdo za ugotovitev neobstoja le-te bila napotena tožena stranka, ki pa tožbe ni vložila, zato je oporoka veljavna. V njej pa je zlasti pomembna izjava zapustnice, da je njena hčerka G. s svojimi lastnimi sredstvi zgradila prizidek k hiši na naslovu L. **K pritožbi tožeče stranke:**

15. Pritožba tožeče stranke izrecnih pritožbenih razlogov ne uveljavlja, ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, pa kot je ugotovljeno zgoraj, pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne kršitve materialnega prava. Za odločanje o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe, ki ga je tožeča stranka vložila, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbenem zahtevku pod točko 3,3 pa pritožbeno sodišče ni pristojno, zato bo o tem, upoštevaje določbo 325. in 326. člena ZPP, moralo v nadaljevanju odločiti sodišče prve stopnje.

**Sklepno:**

16. Po obrazloženem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, sta pritožbi pravdnih strank neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:** Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tretji odstavek 182. člena ZPP določa: Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. 2 8. člen ZPP določa: Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. 3 V točki 3 tožbenega zahtevka je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da tožencu ne pripada razlika do nujnega deleža glede na oporočna razpolaganja zapustnice A. A. po oporoki IO 17/16 z dne 8. 7. 2016, ker oporočna razpolaganja zapustnice, upoštevaje že izplačan del dediščine za življenje zapustnice, presegajo vrednost nujnega deleža, ki bi tožencu šel.